Kitajska prizadevanja, da bi postali svetovna velesila

Več krogov, predvsem vojaških, znotraj kitajske komunistične partije si odkrito prizadeva za večjo moč Kitajske na svetovnem političnem odru. Določeni predstavniki vojske so tako prepričani, da je Kitajska danes "strateško obkoljena" in od vodstva terjajo ostrejše tone do svojih azijskih sosed in predvsem do Združenih držav Amerike. Kot dokaz tovrstnim navedbam navajajo načrte, da namerava ameriška mornarica do leta 2020 kar 60 odstotkov svojega bojnega ladjevja namestiti v Tihem oceanu. To pomeni, da bo imela Amerika tam več ladij kot pa v Atlantiku in Perzijskemu zalivu skupaj. ZDA naj bi se tudi vse bolj trudile za strateška zavezništva s kitajskimi sosedami. V kitajski vojski tovrstne premike ocenjujejo kot sovražne. Američani naj bi sklicevanje na človekove pravice izkoriščali za zaviranje kitajske gospodarske rasti in ji na ta način preprečevali, da bi ogrozili njeno svetovno vladavino. Li Qun, vplivni član kitajske komunistične partije, kot razlog za upravičeno bojazen Kitajske navaja tudi gradnjo vojaških oporišč v Afganistanu in v bližnji prihodnosti morda tudi v Vietnamu. Vse našteto, skupaj z številnimi drugimi oporišči, ki jih imajo ZDA v regiji, Kitajci vidijo kot obroč ognja, ki ga proti njim načrtno gradijo. Ob tem poudarjajo, da je ameriški vojaški proračun še vedno petkrat višji kot vojaški proračun Kitajske. Zato da bi okrepila svojo geopolitično moč, pa Kitajska pospešeno sklepa nova zavezništva.

Nova zavezništva

Kitajska za razliko od zahodnih držav svojih posojil in infrastrukturne pomoči ne pogojuje s človekovimi pravicami, obenem pa išče mednarodne skupine, v katerih Washington in Zahodna Evropa sploh nimata svojih predstavnikov. Takšen primer je Šanghajska organizacija za sodelovanje, ki je nekakšen "proti Nato", znotraj katerega Kitajska, skupaj z Rusijo in večino držav srednje Azije, razvijajo svoje strategije v boju proti terorizmu. Druga skupina, v kateri uradni Peking zavzeto uresničuje svojo politiko, je skupina tako imenovanih BRICS držav, torej Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike.

Na zadnjem srečanju, ki so ga imeli letos spomladi v indijskem New Delhiju, so predstavniki teh držav oznanili, da nameravajo ustanoviti svojo razvojno banko, ki bo protiutež zahodni finančni premoči. V tej bitki za svetovno premoč Kitajska posega tudi po kulturnem boju. Trenutni predsednik Hu Jinato je v partijskem glasilu Qui Shi (Iskanje resnice) tako pred kratkim zapisal: "Jasno nam mora biti, da sovražne sile iz tujine naklepajo razdore in vsiljevanje zahodne kulture na Kitajskem. Ideologija in kultura sta glavni področji njihove infiltracije," je povedal predsednik v odhodu in istočasno poudaril, da bi morali sprejeti ukrepe, s katerimi se bodo zaščitili in odzvali.

Kitajske vrednote

Partija sicer na mednarodnem prizorišču v veliki meri stavi na strategijo mehke supersile in zagovarja, da demokratične institucije in univerzalne vrednote, ki jih pridiga Zahodna Evropa, niso tisto, kar za okrevanje iz krize potrebuje svet, temveč bo to lažje doseči s tako imenovanimi kitajskimi vrednotami. Vendar kljub njeni vse bolj naraščajoči moči še vedno ni popolnoma jasno, kaj je tisto, za kar si prizadeva Kitajska. Kaj lahko Kitajska ponudi svetu poleg osupljivega ekonomskega razvoja v zadnjih treh desetletjih? Kaj so tiste vrednote in ideje, nazadnje osebnosti, ki bi jih bilo vredno posnemati tudi v drugih delih sveta? Vsa ta vprašanja še čakajo na jasne odgovore, a to, da bodo slej ko prej podani, ni vprašljivo, saj ima država velike ambicije, da se čim prej, ne samo ekonomsko, temveč tudi politično in kulturno, vzpostavi kot velesila.

Pomemben del teh prizadevanj je tudi sedem milijard dolarjev, ki jih je komunistična partija namenila medijskim iniciativam v tretjem svetu. Državna televizijska mreža CCTV je pred kratkim odprla novo pisarno v kenijskem glavnem mestu Nairobi. Program je mišljen kot protiutež poročanju ameriškega CNN-a in britanskega BBC-ja in podaja predvsem pozitivne novice. Celotna mreža CCTV-ja sicer dosega več sto milijonov gledalcev v več kot 140 državah. Pri kulturnem prodiranju pa je pomembna tudi mreža Konfucijevih inštitutov, ki ponujajo jezikovne tečaje, seminarje o kitajski kulturi ter seminarje o kaligrafiji in kitajski kuhinji. Trenutno je po svetu 358 tovrstnih inštitutov, ki delujejo v 105 državah.