Meso, meso, meso

Brez dvoma najbolj pogosto vprašanje med ljudmi, ko si izmenjujejo vtise o Argentini, se glasi: "Ali si jedel asado?" Kdor se ni najedel asada, pečenega mesa na žaru, je izpustil glavno "znamenitost" velikanske dežele pampe.

Tako slastno, da je že sladko Asado lahko naročiš tudi v restavraciji. Ob naročilu izbereš, kako naj bo goveji biftek zapečen: močno, srednje ali malo. Okus je izreden: mehko slastno meso številni opisujejo z izrazom sladko. A asado ni samo okus pečene govedine, ki ni nikoli prenočila pod streho, ampak še mnogo več.

Asado, domena moških Pravi asado je namreč družinski obred. Rodbina in prijatelji se zberejo na vrtu za hišo, kjer se na žerjavici več ur počasi pečejo velikanski kosi mesa. Srečevanje ne traja le uro ali dve, ampak tudi več kot 12 ur. Pečejo in strežejo samo moški. Moški hodijo tudi v mesnico in imajo svojega mesarja. Mesnice so precej podobne evropskim, turista presenetijo le kavlji, na katerih visijo junečje polovice. Argentinski kupci namreč v mesnici ne kupujejo samo po nekaj dekagramov mesa, ampak velikokrat tudi nekaj desetin kilogramov težko polovico junca.

Kultura peke, ki so jo začeli gauchos, poslovenjeno gavči ali argentinski kavboji, je prava umetnost. Asador, mesopek, mora znati pripraviti meso, saj je zaradi debeline zelo pomembno, kako se ga odreže. Začimb ni veliko, običajno le sol. Ogenj ne sme biti premočan, saj se lahko zgodi, da ostane povsem počrnjeno meso v sredini povsem krvavo. Biti asador je čast.

Nepredstavljive količine mesa Količine mesa so nepredstavljive. Več kot polovico države pokrivajo pašniki. In država je ogromna: z 2,8 milijona kvadratnih kilometrov je velika za polovico Evropske unije, sicer pa je osma največja država na svetu. V njej živi dobrih 40 milijonov ljudi in okoli 50 milijonov krav (število zadnjih je pred leti bilo še precej večje). Večinoma juncev, če se izrazimo natančneje. Vsak Argentinec letno poje 55 kilogramov mesa (po nekaterih podatkih še več), kar je največ na vsem svetu. Črede, ki se pasejo po nepregledni ravninski pampi, so velikanske. Neki argentinski Slovenec je na vprašanje, koliko glav šteje njegova čreda, rekel, da ne ve natančno, ampak da okoli pet tisoč. Po drugi strani pa moramo vedeti tudi, da gre samo v Buenos Airesu vsak dan v zakol še enkrat toliko glav goveda. Letno pa jih v državi zakoljejo 13 milijonov.

In cena? Za približno dve tretjini nižja kot pri nas. Če primerjamo biftek v mesnici, pa je razlika še večja: v Argentini je kilogram pet evrov, pri nas pa najmanj šestkrat toliko.