Nelson Mandela: človek, ki je iz Južne Afrike pregnal apartheid

Rolihlahla Mandela se je rodil 18. julija 1918 v majhni vasici v takratni republiki Transkei v Južni Afriki, kjer so večinoma živeli ljudje določene etnične pripadnosti. Njegovo ime Rolihlahla sicer v xhosi, enem izmed uradnih jezikov v Južni Afriki, pomeni zdrahar, ime Nelson pa mu je nadel eden izmed njegovih učiteljev, ko je s sedmimi leti začel hoditi v metodistično cerkev. Njegov oče Gadla Henry Mphakanyiswa je bil svetovalec kraljeve družine Thembu, po njegovi smrti pa je skrb za Mandelo prevzel regent družine Thembu Jongintaba Dalindyebo, ki ga je vzgajal skupaj s svojim sinom Justiceom in hčerko Nomafu.

Mandela se je želel izučiti za svetnika družine Thembu, zato je obiskoval internat Clarkebury v Engcobu, kamor so hodili večinoma temnopolti Afričani. Prisiljen se je bil družiti z drugimi študenti, med drugim se je tudi prvič spoprijateljil z dekletom. V tem času je razvil tudi svojo ljubezen do vrtnarjenja. Potem ko je v dveh letih prejel certifikat nižje stopnje srednje šole, se je podal na metodistični kolidž v Fort Beaufortu, ki ga sicer obiskuje kraljeva družina Thembu. Svoj študij je nadaljeval na univerzi v Fort Haru, kjer se je seznanil z angleščino, antropologijo, politiko, čedalje bolj pa ga je zanimala tudi afriška kultura.

Šele na univerzi se je pridružil ANC-ju Čeprav je že med študijem sklenil kar nekaj prijateljstev s pripadniki afriškega nacionalnega kongresa (ANC), pa se stranki ni pridružil, vsaj ne takrat. Odločil se je za študij prava na univerzi v Witwatersrandu, kjer je bil eden izmed redkih temnopoltih študentov. Čeprav je bil ves čas tarča rasističnih opazk, je med študijem večkrat postal prijatelj s številnimi liberalnimi in komunističnimi Evropejci, Judi in indijskimi študenti. Šele takrat se je pridružil ANC-ju, zaslužen pa je tudi za ustanovitev podmladka ANCYL, v katerem je bil od ustanovitve član izvršnega odbora.

Takrat je spoznal Evelyn Mase, aktivistko ANC-ja in medicinsko sestro iz Engcoba, s katero se je poročil 5. oktobra 1944. V zakonu se jima je leta 1946 rodil sin Mandiba Thembekile - Thembi, ki je pri 23 letih umrl v prometni nesreči, leta 1947 se jima je rodila hči Makaziwe, ki je umrla devet mesecev po rojstvu zaradi meningitisa. Užival je v zakonskem življenju, svoj preostali čas pa posvetil študiju. Ko je umrl tedanji predsednik ANCYL-ja, je Mandela postal tajnik podmladka, pozneje pa je postal predsednik izvršnega odbora regionalnega odbora stranke, imenovane Transvaal ANC, ki ji je predsednikoval C. S. Ramohanoe. Ko je ta ravnal v nasprotju z željami izvršnega odbora s tem, ko je sodeloval z Indijci in komunisti, je bil Mandela eden tistih, ki je zahteval njegov odstop.

Mandela je dobival vedno večji vpliv v ANC-ju Na splošnih volitvah leta 1948 je slavila stranka Združena nacionalna stranka pod vodstvom Daniela Francoisa Malana, ki je vpeljala apartheid, medtem pa je Mandela pridobival vedno večji vpliv v ANC-ju, s svojimi podporniki je začel kljubovati vladajoči stranki z bojkoti in stavkami. Mandela je takrat ANC popeljal na bolj radikalno in revolucionarno pot. S tem, ko se je posvečal politiki, pa se je tudi manj posvečal študiju, ki ga leta 1949 ni dokončal.

Leta 1950 je bil Mandela izvoljen za predsednika ANCYL-ja, v tem času pa so ga navduševali teksti Karla Marxa, Friedricha Engelsa, Josipa Stalina in Mao Cetunga. Leta 1952 je začel ANC pripravljati skupne uporniške kampanje, naperjene proti apartheidu, v sodelovanju z Indijcimi in komunističnimi skupinami. Odločili so se za nenasilen upor v slogu Mahatme Gandija, ki ga je Mandela označil za pragmatičnega. Kljub aretaciji Mandele se je članstvo ANC-ja še povečalo, zato so oblasti odredile množične aretacije. Mandela je kmalu nastopil kot predsednik regionalnega odbora stranke Transvaaal ANC.

Njegovo odvetniško podjetje je postalo zatočišče temnopoltih Afričanov Leta 1952 je Mandela dokončal pripravništvo in postal odvetnik, s svojim prijateljem Oliverjem Tambo je odprl lastno odvetniško podjetje, ki je bilo edino afriško odvetniško podjetje. Kmalu je postalo zatočišče za jezne Afričane, ki so bili siti policijskega nasilja. Mandela je sodeloval tudi pri oblikovanju Listine svoboščine, ki še danes velja za eno temeljnih zapuščin Mandelove ideologije.

Leta 1956 je bil Mandela skupaj s številnimi vodjami ANC-ja znova aretiran zaradi veleizdaje. Sojenje se je začelo leta 1958, nato je tožilstvo opustilo obtožbe in jih mesec zatem obtožilo veleizdaje, ker naj bi spodbujali nasilno revolucijo. Obtožbe so obtoženi zanikali. Po skoraj šestih letih so bili spoznani za nedolžne, s tem pa je bila vlada osramočena. Mandela se je potuhnil in pod krinko voznika prepotoval državo, da bi organiziral novo celico stranke ANC in novo stavko, ki je oblastem ni uspelo preprečiti.

Zaslužen za oblikovanje oboroženega krila ANC-ja Mandela je prepričal stranko, da potrebujejo oboroženo enoto, ki jo je po vzoru Castrovega gibanja ustanovil 26. julija. Kmalu je postal predsednik oboroženega krila ANC-ja (Umkhonto we Sizwe), ki se je uradno ločilo od ANC-ja ter se kmalu zateklo k gverilskim akcijam in terorizmu. Odpravil se je na afriško turnejo, s pomočjo katere je zbiral podporo afriških voditeljev. Ob vrnitvi v Južno Afriko leta 1962 so ga oblasti aretirale ter obtožile spodbujanja delavskih stavk in zapustitve domovine brez dovoljenja. Na sojenju se je zastopal sam, vendar ni poklical nikakršne priče, temveč nagovore porote izkoristil za politično motivirane govore. Obsojen je bil na pet let zapora. Sledil je še en sodni proces, v katerem je bil Mandela s svojimi pomočniki obtožen sabotaže in zarotništva, obsojen je bil na dosmrtni zapor.

Naslednjih 18 let je preživel na Robbenovih otokih, kjer se je posvetil svoji odvetniški diplomi. Uprava zapora mu je prepovedala nositi sončna očala, zaradi česar se mu je poslabšal vid. Imel je pravico do enega obiska in enega pisma na šest mesecev, njegova pošta pa je bila strogo cenzurirana. V zaporu se je zavzemal za izboljšanje razmer v zaporu, kar se je zgodilo leta 1967. Kljub številnim pozivov, da morajo Mandelo izpustiti, oblasti tega niso storile, saj so se opirale na mnenja ameriškega predsednika Ronalda Reagana in britanske premierke Margaret Thatcher.

Zavrnil ponudbo, da bi bil izpuščen iz zapora Mandela je bil leta 1982 premeščen v zapor Pollsmoor, med tem časom pa je nasilje v Južni Afriki postajalo vse hujše, nekateri so se bali, da se bo spremenilo v državljansko vojno. Zahtev po Mandelovi izpustitvi je bilo še več, nekateri svetovni voditelji so pozvali južnoafriške oblasti, naj ga izpustijo, saj bi tako umirile razmere v državi. Ponudili so mu izpustitev, vendar pod pogojem, da opusti nasilje kot politično orožje, Mandela pa je ponudbo zavrnil in dejal: "Samo svoboden človek se lahko pogaja, zapornik ne more skleniti pogodbe."

S tem, ko je predsedniški položaj prevzel F. W. de Klerk, so oblasti izpustile vse politične zapornike, pripadnike stranke ANC, tudi Mandelo. Leta 1990 je bil končno svoboden, na dan izpustitve je povedal, da si bo prizadeval za mir in spravo z večinskim belopoltim prebivalstvom. Ob tem je opozoril, da oboroženega boja še ni konec, saj se bo nadaljeval, vendar le kot obrambna akcija proti nasilju apartheida. Mandela si je za cilj zadal preoblikovanje ANC-ja, s katerim je pozneje zmagal na splošnih volitvah in postal prvi temnopolti južnoafriški predsednik. Njegova najpomembnejša naloga je bila ukinitev apartheida in preoblikovanje Južne Afrike v multikulturno demokracijo. K obnovitvi odnosov med belopoltimi in temnopoltimi je pripomogla Komisija resnice in sprave, ki je preučila nasilje obeh strani v času apartheida. Leta 1999 se je Mandela umaknil iz politike, vendar v javnem življenju ostal dejaven vse do leta 2004, ko se je zaradi slabega zdravja posvetil družinskemu življenju s svojo tretjo ženo Graco Machel.