Profesionalno lenarjenje

14 let v službi, a brez dela Pred dvema letoma je nemški javni uslužbenec iz nemškega mesteca Meden odšel v pokoj. Njegov odhod je zaznamovalo poslovilno elektronsko sporočilo, v katerem se je po navedbah Telegrapha pohvalil, kako je v tem času zaslužil 745 tisoč evrov, ob tem pa dodal, da je bil "od leta 1998 v službi sicer prisoten, a ne ravno tam". Ker 14 let na delovnem mestu ni naredil ničesar, je bil ob odhodu (po lastnih besedah) "na pokoj dobro pripravljen".

Zgodba, ki se je odvila v s produktivnostjo obsedeni (in po njej slavni) Nemčiji, ni izjema. A medtem ko večina medijev piše o vse bolj prisotni pregorelosti v modernih službah, si morda ne želimo priznati, da ogromno današnjih služb pomeni le fizični premik na drugo lokacijo. V praksi to ironično pomeni službe, ki ne obsegajo nobenega pravega dela.

Do 3 ure lenarjenja dnevno Naključen sprehod mimo kakšnega od domačih ministrstev ali zavarovalnice v državni lasti bo mimoidočega presenetil s sliko polnih bližnjih kavarn. A tudi fizična prisotnost za delovno mizo še ne pomeni dela – spletno klepetanje, nakupovanje, družabna omrežja in druge oblike "digitalnega lera" so boleče pogosta realnost današnjega delovnika povsod po svetu.

Atlantic poroča, da se okoli 70 odstotkov prihodkov na pornografskih spletnih straneh odvije med 9. uro zjutraj in petih popoldne, v tem časovnem segmentu pa se zgodi tudi skoraj polovica spletnih nakupov. Hkrati navaja raziskave, ki kažejo, da v povprečju zaposleni (tako v ZDA kot tudi na Finskem in Nemčiji) vsak delovnik za nedelovne aktivnosti porabijo med 1,5 in 3 ure. Kdo sploh še dela?

Podizkoriščanje zaposlenih Ena od laičnih predstav veleva, da 20 odstotkov ljudi opravi 80 odstotkov dela. Spet druga, da kdor si želi več dela, tega vedno lahko najde. A kot potrjuje izpoved zgoraj opisanega javnega uslužbenca, to ni nujno res. Njegove odgovornosti so predpostavljeni namreč postopoma distribuirali med druge (nove zaposlene). Drugi, ki so svoje pasivno poklicno življenje razkrili javnosti, so izpostavili predvsem prednost oblike nad vsebino.

Francoska avtorica Corinne Maier, ki je svoji knjigi opisala 16-letno kariero v francoskem elektru, je zapisala, da je "delo večinoma reducirano na igranje ter da podoba, ki jo kažemo v podjetju, šteje veliko več kot dejansko opravljeno delo".

Oblika nad vsebino A razkorak med obliko in vsebino je morda najbolje opisal slavni avtor stripa Dilbert, Scott Adams, ki je delo definiral kot "karkoli, kar najraje ne bi počel". V uvodu v svojo zbirko stripov z naslovom To je del, v katerem se pretvarjate, da ustvarjate dodano vrednost je povzel svojo 16-letno kariero v banki in telekomu Pacific Bell: "Če bi moral opisati svoje delovne izkušnje z eno frazo, bi rekel, da sem se pretvarjal, da ustvarjam dodano vrednost. Ključ kariernega napredka je ustvarjanje podobe vrednosti in nepogrešljivosti, kljub močnim dokazom o nasprotnem. Če podjetju dodajate kakršnokoli dodatno vrednost, se vaša kariera najverjetneje ne premika v pravo smer. Pravo delo je za ljudi na dnu, ki želijo tam ostati."

Nihče ne ve, kaj delate, niti ni pomembno Steve Mckevitt, poslovni in komunikacijski strokovnjak, je v svoji knjigi City Slackers (Mestni lenuhi) resignirano ugotovil, da "v družbi, kjer je je oblika/videz vse, ni pomembno, kaj počnete, temveč kakšen vtis dajete, ko to počnete."

Ali kot je v Seinfeldu slavno dejal George Costanza: "Če želiš delovati izredno zaposleno, se delaj živčnega." Delo ni več pomembno – pomembno je ustvarjanje podobe in interna politika (beri: merjenje organov nagona).

Dokaz za vseprisotnost opisanega "praznega dela" ter da to za nikogar ni nič nenavadnega je finski primer, ki ga navaja BBC. Leta 2004 je uslužbenec njihove davčne uprave delal nekaj, kar je moralo biti sila nepomembno. 60 in nekajletnik je v pisarni umrl, a nihče od več kot 30 zaposlenih tega ni zaznal skoraj dva dni. Kolesje organizacije je vmes mlelo naprej.

Ljudje v službah predvsem trpijo Ob vsem naštetem se upravičeno vprašamo, kje je razlog za to obširno poklicno apatijo? Po navedbah Atlantica in raziskave, ki jo je opravil Gallup, je odgovor sila preprost: za večino ljudi je služba bedna. Ti so ugotovili, da je 13 odstotkov zaposlenih (prek 142 raziskanih držav) v svoje delo dejansko vpetih, dvakrat toliko pa "aktivno izključenih".

Večina delavcev, še navajajo Gallupovi podatki, je preprosto odsotnih. Spletišče Salary.com kot najpogostejši razlog navaja "premalo dela". A to več kot o zaposlenih pogosto pove o (slabih) menedžerjih, ki jih bolj zanimata zgoraj omenjena oblika in politika kot vsebina, ter motivacija, izpolnjenost in predanost zaposlenih.

Razlike niso zgolj v plačah Dejstvo je, da je povprečna služba danes drugačna kot v času tekočih trakov, kjer zaradi načina dela ni bilo prostora za lenarjenje. A nove službe (ki sicer znižujejo nezaposlenost) niso precej različne zgolj po plači, saj jih ogromno ne prinese izpolnitve, vsebine in motivacije, ki je potrebna za produktiven in pozitiven dan v službi.