Nedelja, 23. 12. 2018, 16.38
5 let, 11 mesecev
Slovenka v Indoneziji med udarom cunamija: Ljudi je na smrt strah vode
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,22
Nina Kos v mestu Purwokerto, ki ima približno 230 tisoč prebivalcev, dela v mednarodni pisarni na fakulteti. Na fotografiji je v družbi indonezijske prijateljice Novii.
Po cunamiju, ki je v soboto zvečer po lokalnem času pustošil po obalah otokov Java in Sumatra, smo se pogovarjali s Slovenko, ki trenutno živi in dela v Indoneziji. Kot pravi, so cunamiji eden od največjih strahov Indonezijcev, ti pa ob naravnih nesrečah sicer ne delajo prevelike drame, temveč jih poskušajo čim prej pozabiti.
Ognjeniški otok Krakatoa (ali Krakatav), katerega izbruh v noči na nedeljo je proti južni obali Sumatre in zahodni obali Jave poslal uničujoč cunami, je od mesta Purwokerto na osrednji Javi, kjer živi in dela Slovenka Nina Kos, oddaljen približno 450 kilometrov.
Cunami, ki je udaril ob indonezijsko obalo, je do zdaj zahteval že več kot 200 življenj, število smrtnih žrtev pa bo najverjetneje še naraslo. Iskanje ponesrečencev namreč močno otežujejo ruševine, cunami je ponekod namreč podrl celotna naselja.
"Tukaj hočejo ljudje travmatične izkušnje čim prej pozabiti"
Neposrednih učinkov izbruha ognjenika oziroma posledic cunamija v mestu zato niso čutili, morebitnega jadikovanja nad katastrofo, ki se je zgodila njihovim sodržavljanom, pa med prebivalci mesta ni mogoče opaziti, a to je za Indonezijo značilno.
"Indonezijci so v splošnem taki, da čustva najraje zadržijo zase. Bolj kot je izkušnja travmatična, bolj jo bodo potlačili vase," je pojasnila 30-letna Žalčanka.
Ognjenik Krakatoa je najbolj znan po megalomanskem izbruhu leta 1883. Zgodil se je kot serija štirih eksplozij, ki so skoraj povsem uničile več kot 800 metrov visok ognjeniški stožec in vzele več kot 36.000 življenj. Ena od eksplozij je med drugim povzročila tudi najglasnejši zvok v zgodovini človeštva oziroma odkar obstajajo zgodovinski zapisi. Če bi tako močno, kot je 27. avgusta počilo na Krakatoi, zagrmelo v Londonu, bi zvok eksplozije prek celotnega Atlantskega oceana jasno slišali celo prebivalci severovzhoda Kanade.
Zakaj je Indonezijce zelo strah cunamijev
Eden od razlogov za to so zagotovo pretekle tovrstne izkušnje, na primer cunami epskih razsežnosti, ki je po indonezijskih obalah udaril leta 2004 in vzel skoraj 230 tisoč življenj.
A naša sogovornica je opozorila še na en pomemben dejavnik, ki je glede na to, da je Indonezija največja otoška država na svetu, morda kar malce nenavadno: "Ogromno Indonezijcev se na smrt boji vode, precej jih tudi ne zna plavati."
Naša sogovornica med obiskom vulkanskega območja Dieng, kjer je več deset ognjeniških kraterjev in precej geotermalnih vrelcev. Indonezija je sicer z (aktivnimi) ognjeniki ena od najgosteje posejanih držav na svetu.
Nešteto žalostnih zgodb, a večni optimizem
Kosova je še poudarila, da je mogoče v Indoneziji, ki ima več kot 260 milijonov prebivalcev, tako rekoč na vsakem vogalu naleteti na žalostno zgodbo, ki je posledica naravne nesreče, a da ljudem te pogosto ne pridejo do živega.
"To so res žalostne zgodbe, nekateri živijo v nepredstavljivi bedi, a v prihodnost zrejo veliko bolj optimistično kot mi," je povedala.
Opisala je tudi svoje srečanje z 19-letnim mladeničem z otoka Lombok, spoznala ga je med izletom na otok Bali, fantu je letos poleti potres vzel vse.
"Od potresa je minilo že nekaj mesecev, a vsa njegova družina še vedno spi na ulici, ostali so namreč brez vsega. Želel je iti študirat, a mu je naravna nesreča pokvarila načrte, zato je prišel na Bali, kjer vsak dan dela po 12 ur in denar nato pošilja družini."
"Ob prihodu na Bali ni znal niti besedice angleško, nato pa si je kupil slovar, angleščino vadil vsak dan in zdaj govori že dovolj dobro, da se lahko brez težav sporazumeva s tujci," je še pohvalila indonezijsko delovno vnemo, ki ji do živega ne morejo ne potresi ne cunamiji.
Preberite tudi:
