Suženjske tovarne v Braziliji

Ko je lani Margot Alarconciles zbolel sin, ni mogla veliko storiti. Zavila ga je v odejo in ga odnesla s seboj na delo. Enajst ur na dan, šest dni na teden je šivala oblačila. "Nisem si upala zapustiti svojega delovnega mesta, saj bi zagotovo izgubila delo," je dejala novinarjem Reutersa. Čez nekaj dni je petletni deček, ki je ostal brez prave zdravniške oskrbe, umrl. Bolivijka Margot, na delu v Braziliji, se zdaj sprašuje, kakšno življenje ima. "To delo ni vredno žrtve mojega sina," je dejala skrušena.

Kljub poskusom brazilske vlade, da bi preprečila izkoriščanje delavcev, je to brazilski vsakdan. Tisoči imigrantov delajo v nelegalnih tovarnah, brez kakršnekoli pravne zaščite, v suženjskih razmerah. Večinoma šivajo oblačila za najbolj znane brazilske trgovine.

Njihove zgodbe prikazujejo enega največjih gospodarskih premikov v zadnjem desetletju – vzpon trgov, kot je brazilsko. S tem so se vzpostavili novi socialni problemi, saj veliko držav, kot je Brazilija, še nima dovolj sredstev, da bi se lahko resno spopadle s socialnimi problemi.

Gospodarski vzpon, brazilske sanje, je postal privlačen za delavce iz preostale revne Latinske Amerike, za države, kot so Bolivija, Peru in celo Haiti. Čeprav je brazilski BPD le za četrtino ameriškega, je to še vedno dvakrat več kot v Boliviji. Imigrantski delavci v Braziliji lahko doma s svojo plačo vzdržujejo celotne družine.

V Sao Paulu se je v zadnjih desetih letih povečalo število priseljenskih delavcev. Po uradnih podatkih naj bi jih bilo okoli 23 tisoč, neuradni podatki pa navajajo celo številke okoli 200 do 400 tisoč.

Brazilska vlada si že nekaj let prizadeva, da bi preprečila ilegalne suženjske tovarne, priseljencem pa omogočila, da bi hitreje dobili legalna delovna dovoljenja. Pogosto izvajajo racije v sumljivih tovarnah, sodelujejo pa tudi z nevladnimi organizacijami, ki spremljajo problematiko. Toda uspehov pri zajezitvi suženjskega dela ni.

Posle vodijo Korejci "Ne bi me presenetilo, če bi v mestu odkrili trideset nelegalnih suženjskih tovarn, ki bi vse delovale za eno in isto tekstilno blagovno znamko," je dejal Luis Alexandre Faria, eden izmed dveh delovnih inšpektorjev v 20-milijonskem Sao Paulu. Pred kratkim je tako na podlagi finančnih transakcij odkril, da znana blagovna znamka Le Lis Blanc skoraj vse svoje izdelke naredi v suženjskih tovarnah. Ko so jih odkrili, je vlada podjetje kaznovala z milijonom dolarjev kazni, vsem delavcem, ki so delali za njih, pa so morali izplačati po deset tisoč dolarjev kompenzacije za neplačano delo. Lastniki Le Lis Blanca so uradno zanikali, da bi njihova oblačila šivali v suženjskih tovarnah.

Večino nelegalnih šivalnic v Sao Paulu imajo v rokah Južni Korejci, večina delavcev pa je Bolivijcev. V zadnjem času pa se prav zaradi številnih racij delo seli v manjše obrate, ki so pogosto kar v stanovanjih. Zanimivo je, da so te manjše šivalnice v rokah Bolivijcev.

V večini primerov je tako, da Korejci od bolivijskih priseljencev zahtevajo, da najemajo hišo in pri njih najamejo ali kupijo stroje. Nato odprejo samostojno produkcijsko enoto, ki služi Korejcem. Toda pri tem bolivijski delavci, ki sicer delajo v boljših pogojih kot prej, manj denarja pošiljajo domov, saj imajo v Braziliji večje stroške. Mnogi med njimi pa se čez nekaj časa osamosvojijo in sami začnejo proizvajati in prodajati oblačila. Tako so se vsaj lastnikom teh na nek način izpolnile brazilske sanje.