Zakaj so evropske velesile molčale ob španskem pretepanju Kataloncev? #video

Bržčas je razlog za to v tem, da se ob Španiji z osamosvojitvenimi težnjami delov svojih dežel soočajo v domala vseh državah stare Evrope. Vse najmočnejše evropske države, Nemčija, Francija, Velika Britanija in Italija, pa tudi Belgiji lahko potencialno izgubijo velika in pomembna območja, če dovolijo, da težnje regij po večji avtonomiji postanejo neustavljiva želja po samostojnosti. Nekaj morebitnih žarišč zahodne Evrope so zbrali v časniku Deutsche Welle.

Baskija

Foto: Reuters Španci imajo poleg Katalonije še eno takšno žarišče. Baskijo. To je edina regija v Španiji, ki z davki zbranega denarja ne pošilja v Madrid. Medtem ko ima Katalonija s svojim jezikom kulturno in delno politično avtonomijo, ima Baskija ekonomsko, čeprav je veliko revnejša od Katalonije. Tudi baskovske težnje po večji avtonomiji, če ne že osamosvojitvi je režim diktatorja Francisca Franca zatiral brutalno. Baski so se mu uprli militantno, s skupino ETA, ki je v 50-letnem obdobju v terorističnih akcijah pobila več kot 800 ljudi. Z nasilnimi akcijami je prenehala šele leta 2011.

Škotska

Foto: Reuters Škotska, ki je del Velike Britanije že več kot 300 let, je v zadnjem času povečala aktivnosti v smeri osamosvojitve. Škoti imajo svoj parlament, poslanci Škotske nacionalne stranke (Scottish National Party - SNP) pa sedijo tudi v spodnjem domu britanskega. SNP pod vodstvom Nicole Sturgeon pritiska proti popolno samostojnosti Škotske, na zadnjem referendumu leta 2014 so volivci to zavrnili, a po odločitvi Otočanov, da zapustijo Evropsko unijo (brexit), so spet oživele ideje o zapustitvi Združenega kraljestva. Večina Škotov je na referendumu o brexitu podprla ostanek v EU, morebiten "neprostovoljen" odhod iz evropske skupnosti bi lahko sprožil tudi bolj prostovoljen odhod iz VB.

Flandrija

Foto: Reuters Belgija je precej močno razdeljena med nizozemsko govorečo Flandrijo (cca 59 odstotkov prebivalstva) in francosko govorečo Valonijo (40 odstotkov prebivalstva). En odstotek prebivalstva na severu kraljevine govori nemško in ni dejavnik v politični nestabilnosti države. Belgija je federacija, sestavljena iz Valonije, Flandrije in prestolnice Bruslja, ki je posebna upravna enota in sedež federalne vlade. Tako Valonija kot Flandrija imata tudi svoji vladi in ti imata velik vpliv na odločitve zvezne. Tako so denimo Valonci nekaj časa blokirali pristop Belgije k sporazumu o čezatlantski trgovini (Ceta).

Trenutni predsednik vlade Flandrije Bart De Wever je vodja stranke Novo flamsko zavezništvo, ki podpira osamosvojitev. Prepričan je, da bi šlo Flandriji veliko bolje, če bi se otresla Valonije. Če bi do tega prišlo, bi Belgija skoraj polovico ozemlja in več kot polovico prebivalstva ter gospodarstva. Ogrožen bi bil status Bruslja kot prestolnice EU in sedeža zveze Nato, nejasna pa usoda neprostovoljno osamosvojene Valonije. Preostanek Belgije bi bržčas absorbirale sosednje države, Francija, Luksemburg in Nemčija.

Padania

Foto: Reuters Osamosvojitvene težnje severne Italije, katerih nosilka je v zadnjih letih stranka Severna liga, izvirajo predvsem iz dejstva, da je sever italijanskega škornja razvitejši in bogatejši od preostanka Italije, predvsem pa od revnega juga. Ideje o samostojni državi Padaniji (ime je dobila po reki Pad), ki bi se z gospodarsko močjo industrijskih mest kot sta Milano in Torino, so bile najbolj izrazite v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so glasno zahtevali odcepitev. Namesto te so dobili večji nadzor nad svojim denarjem in ta delna finančna avtonomija je seperatiste pomirila. Za zdaj.

Južna Tirolska

Foto: Reuters V Alpe ugnezdena Južna Tirolska je bila do prve svetovne vojne del Avstro-Ogrske in še danes je tam glavni jezik nemščina. Mussolini je pokrajino sicer poskušal poitalijančiti, po drugi svetovni vojni pa je Južna Tirolska vseeno pridobivala vse več politične in kulturne avtonomije. Danes lahko regija obdrži večino svojih dohodkov, njeni prebivalci pa so s tem večinoma povsem zadovoljni. Nekaj vetra v jadra seperatističnega gibanja je dala le svetovna finančna kriza, ki je Italijo potisnila skorajda ob bok Grčiji, kar se tiče zadolženosti.

Korzika

Foto: Reuters Francija se že dolgo na vse pretege trudi zatreti gibanja za osamosvojitev Korzike. Temo samosvojemu sredozemskemu otoku je dolgo odrekala tudi pravico do uporabe svojega jezika, zato je francoski politiki nasilno uprla tudi Korziška nacionalna osvobodilna fronta (FLNC). Ta je napadala francoske predstavnike oblasti in nacionalne simbole Francije, s sovražnostmi pa je seperatistična organizacija prenehala šele leta 2014.

Leta 2000 je nekaj avtonomije za Korziko francoskemu parlamentu predlagal takratni premier Lionel Jospin, a bi grobo zavrnjen. Francozi so še vedno prepričani, da bi morebitno popuščanje Korziki sprožilo plaz in podžgalo odcepitvene težnje tudi v preostalih regijah. Francoske vlade vztrajajo na trdi liniji, že v uporabi regionalnih jezikov vidijo nevarnost za francosko enotnost, zato tudi na Korziki ostaja nevarnost ponovitve napetosti in želja po odcepitvi.

Poleg teh izstopajočih primerov, ki peklijo stare članice in celo ustanoviteljice Evropske unije, je na stari celini še cel kup manj očitnih. Bolj ali manj resnih, o katerih smo že pisali.