Sreda, 1. 12. 2021, 22.35
2 leti, 11 mesecev
Zbogom, Angie
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,87
14
Kohlova deklica, krizna menedžerka, Mutti (mamica), kraljica Evrope, železna kanclerka in Angie. To so nekateri od vzdevkov, ki jih je dobila odhajajoča nemška kanclerka Angela Merkel v svoji 32 let dolgi politični karieri.
Angela Merkel končuje svoje 16 let dolgo kanclerjevanje. Njeno obdobje so zaznamovali svetovna finančna kriza, ki se je v EU razvila v evrsko oziroma dolžniško krizo, odmevna daljnovzhodna jedrska nesreča in nemška skorajda panična odpoved jedrski energiji, krimska kriza, vojna v Ukrajini in sankcije proti Rusiji, usodna migrantska kriza in z njo povezan odhod Britancev iz EU, islamistični terorizem, Donald Trump in njegov protekcionizem, vzpon podnebnega aktivizma ter kot pika na i pandemija covid-19. Nekateri jo bodo pogrešali, drugi se veselijo njenega odhoda z oblasti. Na končni odgovor na vprašanje, kakšna bo njena zapuščina, pa bo kot vedno treba počakati še nekaj let ali desetletij.
Šlo je za las. Na nemških predčasnih zveznih volitvah leta 2005 namreč. Takrat je Merklova s svojo CDU/CSU za las premagala SPD Gerharda Schröderja. Zgodovina bi se lahko precej drugače obrnila, če bi takrat zmagala SPD in bi Schröder dobil še tretji kanclerski mandat zapored.
Velika sreča za Merklovo
Za las je šlo že tri leta prej. Leta 2002 je bil namreč kanclerski kandidat CDU/CSU Bavarec Edmund Stoiber iz CSU, ne pa Merklova, ki je bila predsednica CDU. Stoiber bi skorajda premagal Schröderja, ki so ga verjetno rešile hude poplave tik pred volitvami, ob katerih se je s svojimi potezami po mnenju volivcev izkazal kot odločen kancler. Na koncu je Schröderjeva SPD dobila štiri tisoč glasov več od CDU/CSU. Če bi po volitvah leta 2002 kancler postal Stoiber, Merklova verjetno nikoli ne bi postala kanclerka.
Pred padcem Berlinskega zidu je bila Angela Merkle širši javnosti neznana vzhodnonemška znanstvenica. 9. novembra 1989, ko so vzhodnonemški komunisti odprli mejo z Zahodno Nemčijo, je proti mejnim prehodom drla množica Vzhodnih Nemcev. Med njimi je bila tudi Merklova. Ta je najprej šla na svojo redno četrtkovo savno, nato pa namesto na pivo odšla skupaj z množico Vzhodnih Berlinčanov v Zahodni Berlin skozi mejni prehod na Bornholmer Strasse. Po kratkem obisku Zahodnega Berlina se je še isti dan vrnila v Vzhodni Berlin. Na fotografiji: Merklova ob 20. obletnici t. i. padca Berlinskega zidu stoji pred fotografijo, posneto 9. novembra 1989 na Bornholmer Strasse.
Leta 2005 je zmagala s pičlo prednostjo le zaradi svojih napak. SPD je zaradi Schröderjevih reform trga dela in socialnega sistema, ki so koristile nemškemu gospodarstvu, a bile obenem bridko razočaranje za številne volivce, strmoglavo izgubljala podporo. Za nameček je SPD leta 2004 doživela notranji razcep, saj je iz stranke odšlo levo krilo pod vodstvom Oskarja Lafontaina.
Njena prva velika in skorajda usodna napaka
Nato pa se je Merklova pred volitvami oprijela zamisli do tedaj v nemški javnosti malo znanega pravnika in davčnega strokovnjaka Paula Kirchhofa o obsežni davčni reformi ter uvedbi enotne 25-odstotne davčne stopnje. Velika prednost CDU/CSU v javnomnenjskih anketah je hitro kopnela, Merklova se je na vrat na nos panično odpovedala Kirchhofu in na koncu zmagala za en odstotek pred SPD.
Volilne zmage brez sijaja
Čeprav je Merklova vladala kar 16 let in s CDU/CSU štirikrat zapored zmagala, pa večina teh zmag ni preveč bleščečih. Če odštejemo volitve leta 2013, ko je na krilih navdušenja nemških volivcev zaradi njene relativno trde in neizprosne politike do prezadolženih sredozemskih držav (zlasti do Grčije) njena krščanska unija CDU/CSU dobila 41,5 odstotka glasov, s svojimi zmagami ni nikoli dosegla uspehov unije v preteklih letih, na primer zmag v časih Helmuta Kohla. Leta 2005 je tako CDU/CSU dobila 35,2 odstotka, leta 2009 33,8 odstotka in leta 2017 32,9 odstotka. Manj, kot je poražena CDU/CSU dobila s Stoiberjem leta 2002: 38,5 odstotka.
Politična kariera Merklove se je začela decembra 1989, ko se je pridružila novoustanovljeni vzhodnonemški stranki z imenom Demokratično prebujanje (DA). Ko je bila članica bolj kot ne levo usmerjene DA, je v začetku leta 1990 rekla, da noče imeti nič s CDU. A marca 1990 je DA na vzhodnonemških večstrankarskih volitvah popolnoma pogorela z manj kot odstotkom glasov. Avgusta 1990 se je tako DA združila s CDU. Kot kandidatka CDU je bila v že združeni Nemčiji na volitvah decembra 1990 izvoljena v bundestag. Kohl, ki jo je pokroviteljsko poimenoval "moja deklica", ji je leta 1991 v zvezni vladi zaupal ministrstvo za ženske in mladino. To delo je opravljala do leta 1994, ko je postala ministrica za okolje, ohranjanje narave in jedrsko varnost. Po volitvah leta 1998 se je CDU/CSU preselila v opozicijo.
Na njeno srečo in srečo CDU/CSU je šlo SPD še slabše. Tudi zato, ker se je nemški strankarski prostor v zadnjih desetletjih precej razdrobil zaradi prodora novih strank v zvezni parlament, ki lovijo volivce (tudi) na levi strani političnega spektra: Zeleni, PDS (zdaj Levica), ne nazadnje tudi AfD.
Merklova in Laschetov polom na volitvah
Nekateri ji pripisujejo tudi (levji) delež krivde za izjemno slab izkupiček CDU/CSU na letošnjih volitvah, ko je pod vodstvom merkeljanca Armina Lascheta dobila le 24,1 odstotka glasov. Morda je res delno kriva tudi za Laschetov polom. Toda morda se je le uresničila napoved nekdanjega krščanskodemokratskega župana Oleja von Beusta iz letošnjega januarja, da brez Merklove Nemčija ni več CDU-dežela.
Leta 1998 je Angela Merkel postala generalna tajnica CDU. Novi predsednik stranke je postal Wolfgang Schäuble, Kohl pa je postal častni predsednik. Nato pa je premetena Merklova mimo Kohla in Schäubla, ki sta bila vpletena v korupcijske škandale, leta 2000 smuknila na vrh CDU.
Če ima von Beust prav, je Merklova s svojo t. i. socialdemokratizacijo CDU pravzaprav ohranjala Krščanskodemokratsko unijo na oblasti kljub miselno, versko (izstopi iz Katoliške in Evangeličanske cerkve) in demografsko spremenjeni Nemčiji. Nekateri menijo, da je na letošnjih volitvah CDU/CSU teplo tudi to, da je kanclerski kandidat Laschet nekarizmatičen. Toda dejstvo je, da je tudi zmagovalec, SPD-jevec Olaf Scholz, daleč od kakšne karizme.
Karizmatični in nekarizmatični kanclerski kandidati
Pravzaprav so bili vsi nemški kanclerski kandidati po letu 2005, ko se je za zmago zadnjič potegoval Schröder, nekarizmatični, z Merklovo v njenem zgodnjem obdobju vred. Še več, zgodovinsko gledano kanclerski kandidati iz vrst CDU niso bili nikoli kakšne izrazito karizmatične osebe, bolj dolgočasneži na prvi pogled.
Da na začetku Merklova še ni imela popolne avtoritete v uniji CDU/CSU, kaže dejstvo, da leta 2002 kanclerski kandidat unije ni bila ona kot predsednica CDU, ampak Edmund Stoiber, vodja bavarske CSU. CDU in CSU sta samostojni stranki, ki veljata za sestrski stranki, v bundestagu pa imata skupno poslansko skupino CDU/CSU. Pred Stoiberjem je bil kanclerski kandidat unije iz vrst CSU Franz Josef Strauß leta 1980.
Oba kanclerska kandidata unije iz vrst CSU do zdaj, Stoiber in še zlasti Franz Josef Strauß, sta imela veliko več vsebine in karizme od povprečnega kanclerskega kandidata CDU. Ne nazadnje je tudi zdajšnji vodja CSU, bavarski ministrski predsednik in letošnji nesojeni kanclerski kandidat Markus Söder, precej bolj karizmatičen od Lascheta.
Uživanje sadov dela njenega predhodnika
Merklova je vladala 16 let tudi zato, ker se je po zaslugi Schröderja leta 2005 po domače povedano ulegla na že postlano posteljo. Schröderjeve reforme so bile grenko zdravilo, ki je ozdravilo bolnika Evrope, kot so takrat pravili Nemčiji, a so ga stale zmago leta 2005. Sadove reform pa je potem 16 let pobirala Merklova s svojo CDU/CSU.
Socialdemokrat Schröder je oral in sejal, sadove njegovega dela pa je uživala krščanska demokratinja Merklova. Tako bi lahko z malce šaljivimi besedami opisali "produkcijski odnos" med tema dvema voditeljema Nemčije. Na fotografiji Merklove s Schröderjem vidimo svojevrstni vizualni zaščitni znak nemške kanclerke - značilna drža njenih rok. To držo rok so Nemci poimenovali romb Merklove, mediji iz angleško govorečih držav pa diamant Merklove ali trikotnik moči.
Nemčija, tudi po zaslugi vzpona Kitajske, je iz leta v leto podirala izvozne rekorde. Poleg tega je voda na nemški mlin tudi vzpostavitev evroobmočja. Odpoved nemški marki, cena francoske privolitve v združitev Nemčije leta 1990, se je v nekaj letih izkazala za zelo blagodejno za nemško izvozno usmerjeno gospodarstvo.
Nemški evromerkantilizem
Nemški izvozniki so zaradi evroobmočja cenejši, kot bi bili v primeru nemške marke, izvozniki iz slabotnejših evropskih gospodarstev pa dražji, kot bi bili v primeru lastne valute. Poleg tega evropski enotni trg postavlja ovire državam zunaj EU, notranje pregrade med članicami EU pa so odpadle. "Merkantilistična prevara celinskih razsežnosti," se je na vse to v britanskem spletnem mediju UnHerd ogorčeno pridušal Peter Franklin.
Leta 2015 je v Grčiji v času najhujše dolžniške krize na valovih nezadovoljstva Grkov zaradi zahtev zloglasne trojke zmagala levo radikalna Siriza mladega Aleksisa Ciprasa. Merkova, ki ji je vzdevek železna kanclerka v času evrske krize zelo pristajal, je ostala neomajna in ni hotela ugoditi Ciprasovim zahtevam po nadaljnji mednarodni pomoči Grčiji, ne da bi država ob Egejskem morju nadaljevala politiko zategovanja pasu in izvajanja bolečih reform. S to politiko se je Merklova priljubila nemškim volivcem, Grki pa so jo dobesedno zasovražili iz dna duš in jo pogosto primerjali z nacisti.
Dobra kondicija nemškega gospodarstva je (poleg nemške nenaklonjenosti političnemu eksperimentiranju in menjavanjem vlad v italijanskem slogu) zagotovo pomagala Merklovi, da se je po migrantski krizi, ki je izbruhnila pozno poleti in zgodaj jeseni leta 2015, ohranila na oblasti, čeprav so ji številni politični analitiki že šteli zadnje ure na kanclerskem položaju.
Hude posledice migrantske krize
Res je, da Merklova ni kriva za izbruh omenjene krize, toda s svojimi nepremišljenimi izjavami v slogu politike na stežaj odprtih vrat je le podžigala nove in nove valove nezakonitih migrantov, da so po t. i. balkanski poti množično drli proti Nemčiji. Merklova se je ohranila na oblasti, a cena je bila visoka.
Fotografija Merklove s sirskim beguncem Anasom Modamanijem (posneta je bila 10. septembra 2015 v Berlinu) je po svoje simbol politike odprtih vrat, ki se je je Merklova oprijela pozno poleti in zgodaj jeseni 2015. Je pa ta fotografija, ko je zaokrožila po muslimanskem svetu, proti Nemčiji spodbudila nove in nove migrantske valove. V letih 2015 in 2016 je tako Nemčija sprejela precej več kot milijon migrantov. Zanimivo je, da je Merklova predtem večkrat javno poudarjala, da je projekt multikulturne družbe v Nemčiji spodletel.
V notranji politiki sta bila cena migrantske krize vzpon protimigrantske AfD in njen preboj v bundestag leta 2017. V zunanji politiki oziroma na evropski ravni je bila cena migrantske krize razrahljanje odnosov med zahodom in vzhodom EU, ker je Bruselj z Nemčijo na čelu vzhodnim članicam vsiljeval obvezne migrantske kvote. Najhujši udarec in najbolj geopolitično daljnosežen pa je bil odhod Velike Britanije iz EU.
Beg Britancev od "hipijevske Nemčije"
Valovi nezakonitih migrantov, ki so brez težav prehajali meje članic EU, so šokirali številne Britance. Britanski politolog Anthony Glees je Nemčijo zaradi njene refugees welcome politike sprejemanja migrantov in beguncev septembra 2015 označil za hipijevsko državo, ki jo namesto razuma vodijo čustva.
Poleti 2015 je Merklova v Bruslju v kot spravila mladega Ciprasa, ko pa je izbruhnila migrantska kriza, je simbol upora proti nemški politiki odprtih vrat postal madžarski premier Viktor Orban. Madžarski premier, ki ga je mogoče še najboljše opisati z oznako Istvan Tisza 2.0, je bil za Merklovo veliko bolj trd oreh kot Cipras. Kljub razlikam med Merklovo in Orbanom pa se nemško-madžarski odnosi niso nikoli resno ohladili, zlasti ne na gospodarskem področju, verjetno tudi zato, ker je naša vzhodna soseda država poceni delovne sile za nemške koncerne.
Zaradi svoje migrantske politike so Nemci Britancem postali nesimpatični, je Nemce še svaril Glees. V času migrantske krize so javnomnenjske ankete prvič zaznale, da je bilo več britanskih volivcev za odhod iz EU kot za obstanek. Na koncu so junija 2016 Britanci (predvsem Angleži in Valižani) na referendumu izglasovali izstop iz EU.
Medijsko vplivni nemški zagovorniki odprtih mej
Po drugi strani pa pri nemškem širokem odpiranju vrat za migrante ni mogoče naprtiti vse krivde zgolj Merklovi. Dejstvo je, da je glasna in medijsko vplivna nemška levica izrazito naklonjena odprtim mejam za migrante in begunce. In ti nemški zagovorniki odprtih mej so bili na evropski ravni tudi pomemben del pritiska mednarodnih organizacij, vplivnih medijev in t. i. mednarodne javnosti na Makedonijo, da je ta konec avgusta 2015 popustila pred pritiskom migrantov, ki so oblegali njeno mejo iz smeri Grčije (dogajalo se je nekaj podobnega, kot smo pred kratkim videli na poljsko-beloruski meji).
V 16 letih kanclerjevanja Merklove se je zvrstilo kar nekaj ameriških predsednikov. Najprej republikanec George Bush mlajši, nato demokrat Barack Obama (na fotografiji), s katerim se je menda najbolj razumela (kar Američanom ni preprečevalo, da so prisluškovali njenemu telefonu), nato pa je doživela in preživela še republikanca Donalda Trumpa. Zadnji ameriški predsednik, s katerim je sodelovala, pa je seveda demokrat Joe Biden, trenutni stanovalec v Beli hiši.
Še številni vplivni nemški gospodarstveniki, na primer takratni šef Daimlerja Dieter Zetsche, so tulili v rog z optimističnimi izjavami, da bi lahko priseljenci poskrbeli za nov nemški gospodarski čudež. Neki nemški arhitekt pa je oktobra 2015 celo smrtno resno predlagal, da bi na ozemlju Nemčije zgradili čisto novo mesto, naseljeno z arabskimi begunci iz Sirije, ki bi se imenovalo Neu Aleppo (sl. Novi Alep).
Plavanje Merklove s tokom nemške levice
Merklova je s politiko odprtih mej in izjavami v slogu "Zmogli bomo" (sloviti Wir schaffen das) in da "pravica do azila ne pozna zgornje meje" v veliki meri plavala skupaj s takrat prevladujočim nemškim medijskim tokom. Za zagovornike na stežaj odprtih mej je bilo sprejemanje migrantov tudi notranja nemška zmaga proti gibanju Pegida, ki je začelo oktobra 2014 v Dresdnu prirejati množične proteste proti islamizaciji Nemčije.
Vladimir Putin je prišel na oblast v Rusiji, preden je Merklova prišla na oblast v Nemčiji, in verjetno bo vladal Rusiji, ko bo Merklova že dolgo v političnem pokoju. Odnosi med Nemčijo in Rusijo so večplastni. Zaradi Putinove priključitve Krima k Rusiji in njegove podpore proruskim upornikom na vzhodu Ukrajine so med državama nesoglasja, a hkrati državi na gospodarskem področju tesno sodelujeta, kolikor se pač da v okviru zahodnih sankcij proti Rusiji. Merklova tako tudi za ceno ameriških groženj s sankcijami ni hotela pretrgati gradnje plinovoda Severni tok 2.
Množični spolni napadi migrantov na silvestrovanju v Kölnu
Preobrat v nemškem javnem mnenju glede množičnega in nenadzorovanega sprejemanja migrantov se je zgodil že do konca oktobra 2015, velik udarec pa je politika na stežaj odprtih vrat dobila v prvih dneh leta 2016, ko so v medije pricurljale novice, kako je množica migrantov iz severne Afrike in z Bližnjega vzhoda na javnem silvestrovanju v Kölnu spolno napadla in oropala na stotine žensk, številne tudi posilila.
Ko je začela svoj vzpon na oblast, so ji rekli Angie (kratka angleška različica njenega imena). V kampanji pred volitvami leta 2005 je CDU/CSU pesem Angie slovitih Rolling Stonesov celo predvajala na predvolilnih shodih. Angleški rockerji so bili zaradi uporabe svoje uspešnice iz leta 1973 v kampanji Merklove presenečeni in razočarani, CDU/CSU pa je trdila, da ima vse pravice za uporabo. Pozneje je Merklova dobila tudi vzdevek Mutti (mamica). Toda po odprtju nemških mej nenadzorovanim množičnim migracijam so jo nekateri celo ozmerjali za izdajalko nemškega naroda, jo smešili s fotografijami, na katerih je bila oblečena v tradicionalna muslimanska oblačila, ter na ves glas vpili: "Merkel muss weg!" (Merklova mora stran, to je Merklova mora z oblasti.)
"Sem Sirec. Lepo morate ravnati z mano. Gospa Merkel me je povabila," je menda policistom dejal eden od pijanih razgrajačev v Kölnu. Celo Merklova je konec letošnjega oktobra v intervjuju za Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung leto 2015, ko je v Nemčijo nenadzorovano prišlo okoli 890 tisoč migrantov, izpostavila kot zelo zahtevno leto zanjo. V intervjuju tudi ni mogla mimo kölnskih silvestrskih napadov na ženske.
Njena politika odprtih vrat je bila za nizozemski časnik De Telegraaf eden od dveh razlogov za neizprosno oceno, da se bo Merklova čez petdeset let le s težavo uvrstila na lestvico 50 vodilnih nemških osebnosti.
Merklova je kot predsednica CDU na začetku pogosto nastopala z zelo konservativnimi stališči, nato pa se je "omehčala". Tako je na primer nasprotovala istospolnim zakonskim zvezam, a je na koncu junija 2017 dovolila poslancem CDU/CSU v bundestagu, da so glasovali po lastni volji, brez navodil poslanske skupine. Sama je sicer glasovala proti, večina poslancev pa je podprla istospolne zakonske zveze. Kar 12 let je Merklova vladala v veliki koaliciji skupaj s SPD. Tako je njena vlada leta 2015 uvedla minimalno plačo. Predtem je imela Nemčija minimalno plačo samo v nekaterih gospodarskih panogah. Leta 2015 je Nemčija dobila tudi obvezne ženske kvote v nadzornih odborih velikih nemških podjetij. Po drugi strani je treba povedati, da so se vsi ti preobrati CDU/CSU na levo (splošna minimalna plača, obvezne ženske kvote, istospolne zakonske zveze, ne nazadnje tudi politika na stežaj odprtih vrat za migrante) zgodili med letoma 2013 in 2017, ko je bila CDU/CSU sicer posamično gledano daleč največja stranka v bundestagu, gledano po političnih taborih pa je imel levi tabor (SPD, Zeleni in Levica) več kot polovico sedežev v tem sklicu bundestaga. Torej bi lahko po volitvah prišlo do t. i. rdeče-rdeče-zelene koalicije, zaradi katere bi CDU/CSU izgubila oblast že leta 2013. Podobno razmerje med desnim in levim taborom v bundestagu je bilo tudi po volitvah leta 2005.
Nemški veliki energetski preobrat
Druga velika napaka, ki ji jo očita nizozemski časnik, pa je vratolomna odpoved jedrskim elektrarnam iz leta 2011, češ da je s tem otežila nemško doseganje podnebnih ciljev (zaradi nemških termoelektrarn na premog, ki bodo predvidoma obratovale do leta 2038), hkrati pa Nemčijo potisnila v odvisnost od ruskega plina.
Nemško izvozno usmerjeno gospodarstvo je z globalizacijo in vse večjo vključitvijo Kitajske na svetovni trg podiralo izvozne rekorde. Zato je bila zmaga zagovornika protekcionizma in trgovinskih vojn Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah leta 2016 zelo neprijetna novica za Merklovo. Še zlasti, ker ima Trump, ki ima po očetu nemške korenine, Merklovo zelo v želodcu zaradi njene politike odprtih vrat.
Dejstvo je, da je po t. i. energetskem preobratu, ko je Merklova junija 2011 na vrat na nos napovedala zaprtje osmih nemških jedrskih elektrarn, za preostale jedrske elektrarne pa napovedal zaprtje najpozneje do leta 2022, Nemčija postala bolj odvisna od ruskega plina.
Os Berlin-Moskva
Toda zelo naivno bi bilo, če bi mislili, da je Nemčija zgolj nekakšna talka Putinove Rusije zaradi lastnih nepremišljenih napak. Dejstvo je, da so dobri odnosi z Rusijo koristni za nemško gospodarstvo. To je vedel že predhodnik Merklove v kanclerski pisarni Schröder, ki je prižgal zeleno luč za gradnjo Severnega toka 1.
Merklova živi v skromnem zasebnem stanovanju, ki je v večstanovanjski stavbi iz 19. stoletja v središču Berlina s pogledom na Pergamonski muzej. Od tu so jo s službenim vozilom na delovni dan pripeljali v Urad zveznega kanclerja (na fotografiji ob reki Spree). Ta je zgrajen na kraju, kjer se je Rdeča armada leta 1945 pripravljala na naskok na zgradbo Reichstaga. Pisarna Merklove je v sedmem nadstropju urada (v pisarni ima portreta nekdanjega zahodnonemškega kanclerja Konrada Adenauerja in ruske carice nemškega rodu Katarine Velike). Kot piše britanski novinar Jeremy Cliffe, se je njen dan v kanclerski pisarni začel s t. i. kanclerjevo mapo, datoteko na računalniku, v kateri je pregled vsebine glavnih medijev. Ob 8.30 pa se je sestala s svojimi najbolj tesnimi sodelavci.
Morda nikoli ne bomo izvedeli, ali se je Merklova za zapiranje jedrskih elektrarn odločila zato, da bi vzela veter iz jader Zelenim, ki so po jedrski nesreči v Fukušimi na Japonskem marca 2011 postajali vse bolj priljubljeni, ali pa so jo res skrbele hude posledice morebitne jedrske nesreče na nemških tleh. Da gre za to drugo, ne pa za politično preračunljivost, trdi pakistansko-nemški meteorolog in podnebni raziskovalec Mojib Latif.
Oblikovalec Schröder in upravljavka Merklova
Urednik za zunanjo politiko pri britanski reviji New Statesman Jeremy Cliffe v eni od najbolj briljantnih analiz kanclerjevanja Merklove pravi, da v Nemčiji obstajata dva tipa politikov, in sicer je prvi tip gestalter (nekdo, ki nekaj izoblikuje oziroma preoblikuje stvari), drugi pa verwalter (upravljavec).
Fotografije Angele Merkel od leta 1991, ko je začela svojo ministrsko kariero v združeni Nemčiji, do 2014, ko je bila že skoraj deset let nemška kanclerka.
Če sta bila Schröder in njegov zeleni koalicijski partner Joschka Fischer v letih 1998-2005 oblikovalca novih stvari, reformatorja in modernizatorja Nemčije (torej politika kova gestalter), je bila Merklova verwalter oziroma upravljavka. Političarka, ki je morala v Nemčiji utrditi spremembe iz obdobja Schröder-Fischer.
Po svoje ima prav tudi direktorica Nemškega sveta za zunanje odnose Cathryn Clüver Ashbrook, ko trdi, da se je Merklova razvila v zelo pragmatično krizno menedžerko, vendar ne tudi v nekoga s strateško vizijo države. A zgodovinsko dejstvo je tudi, da so nemški voditelji z zelo izoblikovanimi oziroma ambicioznimi strateškimi vizijami na koncu Nemčiji naredili veliko škode. Pa tudi Evropi.
Merklova se bo simbolično poslovila z večerno slovesnostjo, ki ji Nemci rečejo Großer Zapfenstreich in bi jo morda smiselno prevedli kot Veliko večerno slovo (zapfenstreich je bil v 16. stoletju častnikov udarec s sabljo na sod vina v gostilni, kar je pomenilo, da gostilničar ne sme več točiti vina vojakom in da morajo ti nazaj v vojaški tabor, od 17. stoletja pa je bil to znak vojakom s trobento ali piščalko, da je čas za spanje in nočni počitek, torej je to nekakšno slovo od dneva). Vojaška godba bo Merklovi zaigrala tri pesmi po njenih željah.
Prva pesem ima naslov Du hast den farbfilm vergessen (sl. Pozabil si barvni film). Je iz leta 1974 (takrat je Merklova dopolnila 20 let) in je bila velika uspešnica v komunistični Vzhodni Nemčiji. Pesem v izvirni različici iz leta 1974 ni punk pesem, kot nekateri napačno navajajo, ampak bolj kot ne običajna pop pesem (z besedilom, ki je morda "subverzivno" grajalo sivino vzhodnonemškega sistema). Je pa pevka pesmi, Vzhodna Nemka Nina Hagen, ki je pesem izvirno pela skupaj s skupino Automobil, pozneje, ko je odšla na Zahod in si tudi omislila malce bolj divjo zunanjo podobo, dobila vzdevek botra punka.
Druga pesem po njenem izboru je pesem nemške igralke in pevke šansonov Hildegard Knef Für mich soll's rote rosen regnen (sl. Naj zame dežujejo rdeče vrtnice) iz leta 1968. Knefova je odraščala v Berlinu, kot igralka pa je najbolj znana po dveh filmih. Prvi je protinacistični vzhodnonemški film Morilci so med nami iz leta 1946, drugi pa zahodnonemški film Grešnica iz leta 1951, v katerem se je za trenutek pojavila gola in zaradi tega sprožila velik škandal. Ko smo že pri filmih: najljubši film Merklove je vzhodnonemški film Legenda o Paulu in Pauli iz leta 1973, ljubezenska zgodba s tragičnim koncem. Tretja pesem, ki si jo je zaželela Merklova, je ekumenska verska pesem iz 18. stoletja (prepevajo jo tako nemški katoličani kot protestanti), ki ima naslov Großer Gott, wir loben dich (sl. Veliki Bog, mi te slavimo).
Uradna primopredaja poslov med Merklovo in Scholzem bo predvidoma prihodnji teden, najverjetneje še isti dan, ko bo Scholz v bundestagu izvoljen za novega kanclerja.
14