"Boga smo pravi trenutek pocukali za plašč"

"Vzpostavilo se je neko poenostavljeno shemo, da so bile tu neke napredne, demokratične sile, ki so rušile totalitarni sistem in vse, kar je s prejšnjim sistemom povezano, je negativno," je dejal Božo Repe, profesor za sodobno slovensko zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. "Podobno je kot po drugi svetovni vojni: udeležba v osamosvojitvi naj bi bila legitimacija, da imaš lahko oblast. To je neka kontinuirana revolucija, revolucija, ki teče. Ker ljudje ne reagirajo, zlasti na volitvah, je to sredstvo političnega boja in nas blokira. Dokler bo tako, bo zgodovina polje za politično obračunavanje," je kritičen Repe. Nam grozi, da bo osamosvojitev postala tema, kot sta druga svetovna vojna in dogajanje po njej? Je že. Na forumih spletnih medijev o tem najbolj zagreto razpravljajo ljudje, ki so bili takrat še otroci ali pa še niso bili rojeni. Niso osebno prizadeti, ampak indoktrinirani.

Tine Hribar je glede na javnomnenjske raziskave, ki so pokazale, da bi ljudje še danes glasovali tako kot pred dvema desetletjema, dejal, da ljudje na osamosvojitev gledajo kot na čudež. Vendar ni šlo za čudež, ni kar padla z neba. Kakšen je vaš pogled nanjo? To je precej kompleksen proces. Zgodilo se je v ugodnih mednarodnih okoliščinah. Brez konca hladne vojne, brez padca berlinskega zidu, brez konca socializma, brez razpada Sovjetske zveze, ki je bil malce pozneje, se ti procesi ne bi mogli zgoditi. Če tega ne bi bilo, bi bilo dogajanje v Sloveniji najbrž še en val liberalizacije, kakršnega smo na primer poznali v šestdesetih, in bi lahko zatonil. Kar smo Slovenci naredili, in to korektno, je, da smo izkoristili pravi trenutek. Helmut Kohl je nekoč, ko je govoril o Sloveniji, rekel: "Ko se bog sprehodi med ljudmi, ga je treba pocukati za plašč". Nisem veren, ampak figurativno bi lahko rekel, da smo boga pravi trenutek pocukali za plašč.

Bilo je veliko sreče, veliko dobrih okoliščin in bila je tudi zmožnost organizacije, kakršno Slovenci zmoremo pokazati v kriznih trenutkih, kot na primer med drugo svetovno vojno. Danes se prikazuje, da so bile neke opozicijske sile, ki so prevzele oblasti in izvedle osamosvojitev. Boj za samostojno Slovenijo je bil zelo trd in je trajal zelo dolgo. V zadnji fazi praktično vsa osemdeseta leta, v daljšem kontekstu pa od šestdesetih let.

Še nekaj je pomembno. V tedanjih zgodovinskih okoliščinah Slovenci nismo več potrebovali Jugoslavije kot zaščite. Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali.

Zdaj se veliko govori o tem, kako dobro smo bili pripravljeni. Bili naj bi veliko bolje pripravljeni kot Hrvatje, nekateri pravijo, da je imela JLA srečo, da ni nadaljevala. Treba je biti realen. Seveda smo imeli usposobljeno policijo in vzpostavljeno teritorialno obrambo, ampak to je zadostovalo za točno toliko, kot smo na srečo potrebovali. Za deset, morda 14 dni. Treba je vedeti, da je obstajala Jugoslavija z nekim pravnim redom in da je imel Milošević dva načrta: centralizirana Jugoslavija, in drugi, ki je hitro prišel v ospredje, Velika Srbija. Če bi bila to nacionalno homogena vojska in če bi v resnici tukaj hotela narediti red in mir in uničiti Slovenijo, bi to naredila. To so vsi vedeli in zato so Brionsko deklaracijo sprejeli tudi tisti, ki so ji nasprotovali, na primer Pučnik, Janša in Bavčar. Ko je prišlo do točke, da je France Bučar vprašal, ali ste sposobni še naprej braniti Slovenijo proti neki srbski vojski, je bil odgovor jasen ne.

Kdo je to rekel? Janša. Popolno je jasno, da Slovenija tega pritiska ne bi mogla zdržati. To seveda ne zmanjšuje pomena in veličine slovenskega odpora. Ampak veličina je v tem, da smo znali s sofisticirano kombinacijo odpora, medijske reakcije in diplomatskih sredstev priti skozi s čim manj žrtvami. Tisto, kar je v resnici pomembno, je danes nevidno. So pa seveda ljudje, ki imajo radi vojne, ki se gredo radi vojake, ki radi vidijo žrtve. Na srečo se to ni zgodilo. Tudi civilne oblasti, župani in županje so v konkretnih situacijah odigrali zelo pomembno vlogo. To zgodbo moramo jemati tako, kot je. Ob tej obletnici me vesli, da jo tudi veteranske organizacije jemljejo tako. Vidi se strah, vidijo se stiske, vidi se, da so tukaj živeli ljudje iz drugih republik, ki so bili na nek način državljani Slovenije, oficirji in tako naprej. To je zgodba za literarno obdelavo. To je res zgodba o junaštvu, ampak predvsem je zgodba o razumu.

Je šlo za zgodovinsko željo po samostojnosti, upor proti totalitarizmu ali smo bili v osamosvojitev porinjeni? Pri nas se poudarja zelo poenostavljeno tezo, da smo imeli državo v srednjem veku, to je Karantanija, čeprav je bila na drugi strani Karavank, da smo jo izgubili, ker so nas Nemci zasužnjili in da si od takrat želimo svojo državo. To seveda ni res. Želeli smo avtonomijo, ampak vedno v povezavi z drugimi. Borba za slovensko samostojnost, ampak znotraj drugih, je trajala, teh razmišljanj pa ni bilo, razen morda v emigraciji in pri posameznih piscih, do osemdesetih let. V osemdesetih je bilo jasno, da se je jugoslovanski politični sistem izčrpal in da se Evropa povezuje in demokratizira. Slovenija je želela modernizacijo, a je s temi procesi zamujala.

Imamo dva vzgiba, ki se med samo prepletata, eden je nacionalni, lahko bi rekli nacionalistični, drugi je želja po demokratizaciji in državljanskih pravicah. To se da ločiti tudi v političnem smislu na krog okoli Nove revije in stranke, ki so iz tega izšle, ter krog okrog ZSMS in pozneje še LDS. To se je potem povezalo in iz tega smo izšli relativno dobro. Nekaj je treba vedeti. Ko je nacionalna država v zgodovini stopala v ospredje oziroma ko so nacionalne države nastajale, to velja tudi za Slovence, se je postavljalo vprašanje nacionalne države in ne demokratičnih pravic. To je problem. To se vidi tudi danes v Sloveniji.

Kako se to vidi? Vidi se tako, da še nimamo prave demokracije. Imamo večstrankarski sistem, ni pa participatorne demokracije. Mi smo vzpostavili klasično državo, kakršne so vzpostavljali v 19. stoletju. Država s klasičnimi atributi je umirala, mi pa smo jo vzpostavljali na klasičen način, s strankami, z delitvijo plena … To je problem, to se še vleče.

Nekoč ste rekli, da so se v Demosu pojavljale ideje, da bi privatizacijo izvedli že pred osamosvojitvijo. Ali gre za neko težnjo, ki ves čas deluje v Sloveniji, da se pridobi finančno in družbeno moč s privatizacijo? Nimamo papirjev, imamo pa dosti pričevanj. Recimo Spomenka Hribar je večkrat govorila o tem. Demos je bil precej raznoroden in znotraj njega je bila težnja, da se najprej opravi zamenjavo oblasti, prevzem ekonomskih funkcij, prevzem lastništva, ker to pomeni obvladovanje neke države. In šele potem, ko bi bilo to storjeno, vključno z obračunom s pripadniki starih sil, neke vrste lustracijo, bi šli v osamosvojitev. To je neka logika obvladovanja slovenskega ozemlja, ki ji pri politikih sledimo že prej, na primer med obema vojnama. Anton Korošec je bil na primer svoje avtonomistične cilje pripravljen podrediti za oblast, samo da vlada v Sloveniji. Gre za podobno težnjo.

V Sloveniji imamo še problem različnosti. V Avstro–Ogrski je bila Kranjska izjemno konservativna in zaostala, hkrati pa edina pokrajina, ki je imela slovensko večino v političnem smislu in politiki iz tega dela so bili dominantni. In tudi delu osamosvojitvenih politikov oziroma Demosa so bili Primorci odveč, Prekmurci so jim bili odveč, vse, kar je malce drugačno, jim je bilo odveč. To se da razbrati na primer takrat, ko je JLA najprej zasedla Primorsko. V formi mentis vsaj nekaterih slovenskih politikov je Kranjska čisto dovolj. Vse, kar štrli čez narodne noše, čez katoliško cerkev, jim je preveč.