Človek, ki je po tragični nesreči spoznal svoje poslanstvo

Sandi Novak je gostobeseden in srčen 42-letnik iz Dupelj na Gorenjskem. Če se mu leta 2005 na fantovščini ne bi pripetila tragična nesreča – lesen križ, ki ga je izdelal za ženina, je padel nanj, posledično pa je Novak ostal brez vida in s hudo možgansko poškodbo –, bi bil bržkone še danes "le" cenjen in iskan mizar. Danes je poleg tega še vrhunski tekač, maratonec, ki je pred kratkim v Dubaju osvojil normo za nastop na aprilskem svetovnem prvenstvu v Londonu, kjer bo lovil vstopnico za nastop na paraolimpijskih igrah v Riu leta 2016.

Po letu 2005, ko vas je po spletu nesrečnih okoliščin doletela nesreča, v kateri ste izgubili vid in staknili še možgansko poškodbo, ste povsem spremenili življenjsko pot. Kaj vam danes pomeni tek? Tek je moje življenje.

In kaj je bilo vaše življenje pred nesrečo? Mizarstvo, moja delavnica, delo, delo in še enkrat delo. Pa kakšen vrček piva ob koncu dneva oziroma kakšen vrček piva preveč.

Težko si je predstavljati, da človeka doleti taka poškodba. Da na nekoga pade lesen križ … Da, in to tisti, ki sem ga sam izdelal. Za prijatelja na fantovščini. V tej zgodbi je veliko če-jev. Če ne bi z glavo treščil v asfalt, če ne bi potem name padel še križ in mi prekinil očesnega živca, ko sem se hotel pobrati … če, če …

Po poškodbi ste povsem obrnili ploščo? Ja, povsem. Prej nisem znal živeti. Gledal sem življenje, pa ga v resnici nisem videl, zdaj ga ne vidim, znam pa ga živeti. Pred poškodbo sem delal od deset do 12 ur dnevno, zvečer pomagal še prijateljem, potem pa sem si privoščil pivo. No, danes me težko spravite v gostilno. Prijatelje raje povabim k sebi na kavo. Sem se pa v mladosti rekreativno ukvarjal z nogometom, zame se je potegovala celo Olimpija, ne bi pa rekel, da je bil šport v mojem življenju kdajkoli prej na prvem mestu.

Zakaj ste izbrali ravno tek? Po poškodbi se nisem kaj dosti gibal. Opažal sem, da vedno težje zapnem hlače (smeh, op. p.), da sem pridobil kar nekaj kilogramov, zato sem počasi začel teči. Leta 2008 približno enkrat na tri tedne po 20 kilometrov, leta 2009, ko so me invalidsko upokojili in sem dobil odpravnino, sem si kupil še tekalno stezo. Najprej sem tekel po občutku, potem sva z mojim tesnim prijateljem Primožem Černilcem tekla vedno bolj zares. Začeli so se intervali, tek na sto metrov, leta 2012 pa sem se povsem vrgel v tek.

Kdaj se je zgodil preskok iz rekreativnega nogometaša v vrhunskega tekača? Nekje ob koncu leta 2007 ali v začetku leta 2008 sem počasi začel sprejemati situacijo, ki me je doletela. Tudi s pomočjo Centra za poškodbe glave Korak, s katerim sem prvikrat pretekel traso okrog posestva Brdo pri Kranju.

Prvi maraton sem pretekel leta 2008 v Ljubljani. Najprej sem nameraval preteči 21 kilometrov, že čez tri tedne pa sem se odločil kar za 42-kilometrsko znamko. Za pomoč sem prosil Primoža – on je še danes moja gonila sila, brez njega vse to ne bi bilo mogoče –, on pa je k sodelovanju povabil gorskega tekača Klemna Trilerja. Vsak me je pospremil polovico poti.

No, to je kar ogromen preskok, z občasnega teka na maraton. To ni mačji kašelj. Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da me je takrat gnala samo moja glava in trma, sicer ne bi bilo možnosti, da bi ga pretekel. Spomnim se, da se na zadnji okrepčevalnici niti za trenutek nisem ustavil, saj sem vedel, da me po tistem postanku nihče več ne bi spravil v pogon. Takrat sem za 42 kilometrov porabil štiri ure in sedem minut.

Letos ste v Dubaju maraton pretekli v času dveh ur, 52 minut in sedem sekund. To pa je napredek. Da, a tam nisem želel pretiravati. Držal sem se dogovora, ki smo ga določili pred tekmo, in sicer da kilometer pretečem v času od štirih minut do štirih minut in desetih sekund. Nisem pretiraval, niti nisem bil utrujen, popoldne sem z ekipo še šest ur pohajkoval po dubajskih nakupovalnih središčih.

Kako ste sicer doživeli tekmo v Dubaju? Je bilo čutiti tisto pravo navijaško vzdušje kot na maratonih drugod v Evropi? Pred tekmo sem bil precej nervozen, spal sem le dve uri. Navijači so bili, v to sem prepričan, plačani. Videlo se je, da je v tem koncu sveta denar vladar. Tudi organizacija je bila slaba. Niso vedeli ne kdo sem ne zakaj sem tam, kar se mi na drugih maratonih ne dogaja. V Dubaju mi niso dovolili, da bi štartal iz prve vrste, kjer štartajo elitni tekači, kot mi to dovolijo drugod.

Trenutno je vaš sotekač uspešni maratonec Roman Kejžar, tekli ste tudi že z drugimi. Koliko sotekačev ste do zdaj že zamenjali? Od vsega začetka je z mano Primož Černilec, potem sem tekel s Klemnom Trilerjem, Luko Miheličem, Anžetom Božičem, zdaj pa z Romanom Kejžarjem in Urbanom Jerebom.

Kako bi opisali vaš odnos? Je to sodelovanje na prostovoljni bazi? Z mano tečejo iz dobre volje, običajno na tekmah jaz poskrbim za prehrano, Roman pa od teka živi in mi včasih izstavi račun. Nekaj prispeva tudi Zveza športnikov invalidov.

Kakšen odnos morate imeti s sotekačem? On je v bistvu vaše oko. Najpomembneje je, da se dobro razumemo, da jim zaupam in da upoštevajo moje želje. Ni mi všeč, če je sotekač pol koraka pred menoj, če me vleče za seboj, to ubija mojo psiho.

Kako premagate težke trenutke na maratonskih razdaljah? Naučil sem se poslušati svoje telo. Če vidim, da ne gre, si to priznam in odneham. Včasih tega nisem znal. Spomnim se svojega tretjega ljubljanskega maratona. Želel sem ga preteči v manj kot treh urah, pa na to nisem bil pripravljen. Posegel sem po gelih, ki jih nisem bil vajen, na 39. kilometrih bruhal in bil čisto na dnu. Bilo je grozno.

V zadnjem obdobju ste spremenili tudi prehrano. Kaj vse ste izločili? Od ogljikovih hidratov jem samo riž in krompir, privoščim si veliko ocvirkov, pršuta, pečem le na svinjski masti in uporabljam izključno olivno olje. Tudi kruh si pečem sam. Ne gre sicer za klasičen kruh. Pripravim ga iz lanenih semen, jajc, vode, soli in pecilnega praška. Ni ravno kruh v klasičnem pomenu besede, je pa zelo nasiten.

Kaj pa moka? Kje pa, moke ne uživam več, niti testenin.

Pa zelenjava? To pa, kolikor je lahko dobim. Tudi jogurte si delam sam. Domačemu mleku dodam polnomastni jogurt, pustim čez noč, dodam semena chia in ga zjutraj pojem. Naribam še jabolko, dodam banano in to je to. Rad imam tudi oreščke. Namočim jih v vodo, ker se potem hitreje presnovijo in telo za to porabi manj energije.

Za koliko lahko še izboljšate svoj maratonski čas? Moja tiha želja je še deset minut manj. Bom pa več vedel po zadnjem treningu pred maratonom. Takrat vedno pretečem deset kilometrov in na podlagi rezultata, ki ga dosežem na desetki, natančno vem, kje sem. Lahko rečem le, da bom šel na svetovnem prvenstvu v Londonu do konca.

Kakšni so trenutni časi najboljših maratoncev invalidov? V Londonu so na paraolimpijskih igrah dosegali čase od okrog dveh ur in 40 minut do dveh ur in 43 minut. Približno …

Deset minut je ogromno. V koliko časa ste nameravali napredovati za toliko? So to realna pričakovanja? Da, želja je, da mi to uspe do svetovnega prvenstva v Londonu. Želim si teči vsaj pod dvema urama in 45 minut.

Prejšnji teden ste od sponzorja dobili posebno blazino, ki naj bi vam pomagala pri regeneraciji. Že opažate napredek? Da, blazina pomaga pri hitrejši regeneraciji in hitrejši sanaciji mikropoškodb. Upam, da bo pomagalo tudi pri sanaciji mojega obraznega živca. Tu smo namreč poskusili že vse mogoče, med drugim so mi na obraz, kjer imam težje poškodovani obrazni živec, presadili živec iz gležnja, ki tam nima posebne funkcije.

Iz noge na obraz? Da, natančneje v ličnico, do tam pa skozi nos na drugo stran obraza. Leto dni pozneje so mi mišico iz pazduhe presadili v drugo ličnico, da bi ličnica bolje delovala.

Pa opažate kaj sprememb? Gre za minimalni napredek, ki terja ogromno časa. Upam, da mi bo tudi blazina kaj pomagala pri tem. Sicer pa med tekom kar naprej iščem boljše rešitve za moje zdravstveno stanje.

Kako dolgo ste potrebovali, da ste se sprijaznili s položajem, da ste sprejeli slepoto? Kar precej dolgo. Na začetku sem bil nebogljen kot dojenček. Niti stuširati se nisem mogel sam. Po poškodbi sem nekaj časa živel pri bratu, šele ko sem se dokončno vrnil iz Soče, prej sem domov hodil le ob koncih tedna, sem se preselil na svoje.

Ste opazili, da bi po nesreči okolica drugače začela gledati na vas? Pravi prijatelji so ostali, težava je le v tem, da nekateri niso znali pristopiti do mene na pravi način. Slepota je namreč še vedno tabu. Ljudje bi radi pomagali, pa ne vedo, kako. V bistvu so oni v večji dilemi kot pa jaz. Ne maram pa, da me pomilujejo, tega ne dovolim. Da raje zavrnejo kavo, samo da me ne bi obremenjevali. Jaz jo skuham tako ali tako, tudi kosilo.

Omenili ste, da ste invalidsko upokojeni. Kako se potem financirate, koliko vam pomaga Zveza športnikov invalidov? To zadostuje? Imam nekaj pokojnine, pa tudi zveza mi namenja nekaj sredstev za treninge. Zdaj, ko imam dobre rezultate, imam tudi več besede. Če bi mi uspelo doseči normo za paraolimpijske igre, bi mi seveda pripadalo še kaj več. Se pa stvari obračajo na bolje, letos mi je zveza priskrbela tudi športne copate.

Kdo vam pomaga po psihološki plati? Tukaj sem dokaj močan, lahko bi bil psiholog drugim. Sicer pa mi na tem področju pomaga Mihael Petek, ki me energijsko in psihološko spravi na pravo pot, in tudi on je precej prispeval k mojemu uspehu. Tako kot tudi Center Korak in Društvo slepih in slabovidnih Kranj. Ko sem si leta 2013 natrgal vezi in so me vsi že odpisali, mi je Mihael precej pomagal. In vse se je uredilo.

Lahko rečem, da so bili vsi zelo veseli, ko sem se tako poglobil v tek. Na ta način sem sprostil ogromno jeze, ki se je nabrala v meni. Menda sem bil prve mesece po poškodbi precej vzkipljiv, zdaj sem se že precej popravil v tej smeri.

Še vedno pa sem vztrajen in osredotočen na svoje cilje. Tak sem bil že kot mizar. Stvari sem rad opravil do konca, nikoli nisem delal stvari na pol. Ne bom se hvalil, ampak bil sem precej iskan mizar.

Ali danes še lahko kaj postorite z lesom? Te dni izdelujem velikonočne "bagance".

Kaj počnete, ko imate prost dan? Čim več poskušam počivati, pospravljam stanovanje in se ukvarjam s svojim kanarčkom Lumpijem.

Lumpijem? Ja (smeh, op. p.).

Pravite, da za vse poskrbite sami. Kako se znajdete s sodobno tehnologijo? Vam lahko pošljem SMS? Joj, samo tega ne. Slišim pisk, pa ne vem, kaj je. Nimam tako modernega telefona, da bi mi sam prebiral sporočila. Dokler bo ta deloval, bom vztrajal, potem si bom mogoče privoščil govorečega.