Kolesar, ki je z umetno nogo premagal Alpe

"Ali veš, da me je prehitel kolesar z umetno nogo?" mi je hitel razlagati znanec, potem ko se je vrnil z enega najzahtevnejših in najslikovitejših slovenskih kolesarskih podvigov, maratona Alpe, na katerem morajo kolesarji na 130-kilometrski trasi, "obogateni" z vzponi na Jezerski vrh, Pavličevo sedlo in Črnivec, premagati zavidljivih 2000 metrov višinske razlike.

"Fenomen iz Alp", Davida Kusterja, smo izsledili s pomočjo organizatorjev maratona Alpe in se z njim že čez nekaj dni pomenkovali v Dolu, tik preden je s prijatelji, kot je ob sredah že običaj, z omenjene lokacije odrinil na kolesarsko turo do Trojan.

Pri 26 letih ostal brez noge Davidu Kusterju se je pri 26 letih življenje postavilo na glavo. Poškodoval se je v hudi prometni nesreči, ostal brez leve noge in s hudo poškodovano roko. "Največja težava je bila v tem, da sem dolgo časa preživel v bolnišnici in izgubil vso mišično maso. Bil sem tako slaboten, da niti stati nisem mogel. Ostal sem brez noge, pa še roko sem imel okrepljeno z vijaki, pri hoji sem si moral pomagati z berglami, na katere sem se lahko opiral s pazduhami," se je spominjal rehabilitacije po tragičnem dogodku, ki mu je pred 15 leti korenito spremenil življenje. "Sama kost in koža sta me bila," je dejal. Pol leta je trajalo, da se je končno spet lahko postavil na noge, še dodatno leto, da se je vrnil na kolo, kamor ga je še posebej vleklo.

Kolesarsko protezo je izdelal sam Iskanje idealne proteze mu je povzročalo sive lase. "Kar šest let je trajalo, da sem našel takšno, ki mi je popolnoma odgovarjala. Najprej sem kolesaril kar s tisto, ki sem jo uporabljal pri hoji, a mi nikakor ni šlo." Zato se je, ne bodi ga len, izdelave spodnjega dela proteze, ki jo uporablja na kolesu, lotil kar sam. "Pri podkolenski protezi za kolo ne gre za neko znanost. Ležišče je standardno, pri tem nimaš kaj dosti filozofirati. Težava je le v stopalu. Moje umetno stopalo je polovično, kar mi celo ni odgovarjalo. Statika mi je nogo neprestano metala naprej," je pojasnil naš sogovornik, ki je protezo iz karbona – ker je pač takšna najlažja in najmočnejša – razvijal nekaj mesecev. "Treba je bilo narediti kalupe in nazadnje še odlitek."

Cilja na Rio 41-letnik je tudi član slovenske paraolimpijske kolesarske reprezentance. Čar olimpijskega vzdušja je že okušal na paraolimpijskih igrah v Atenah in Pekingu – tam se je sukal med 9. in 12. mestom –, njegovi apetiti pa so že usmerjeni v prihajajoče igre v Riu. "Ker so v moji kategoriji tudi kolesarji s precej manjšim hendikepom, bo doseganje norme še toliko bolj zahtevno," se zaveda Kuster, ki na kolesarskem števcu tedensko zabeleži od 350 do 400 kilometrov.

Vsa čast! Seveda nas je zanimalo, ali je med svojimi kolesarskimi podvigi deležen tudi znakov spoštovanja in podpore, najbrž pa tudi začudenja. Ali pogosto sliši kakšen "Vsa čast"? "Ja, to se mi kar pogosto dogaja," je odgovoril na naše vprašanje, a skromen kot je, z neverbalno komunikacijo hitro da vedeti, da o tem raje ne bi izgubljal besed. Dejanja in dosežki so namreč dovolj zgovorni sami zase.