Torek, 15. 10. 2024, 15.55
1 mesec
Odštevamo dneve in kilometre do 28. Ljubljanskega maratona
Borut Gruden, maratonski popotnik, ki je 42-kilometrsko razdaljo odkljukal v kar 35 državah sveta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,47
Ljubiteljski tekač Borut Gruden svojo ljubezen do potovanj uspešno združuje s tekom. Maratonske razdalje je do zdaj pretekel že v 35 različnih državah.
Številni slovenski ljubitelji teka nestrpno odštevajo dneve do nedelje, 20. oktobra, ko bo v Ljubljani ljubljanski maraton. Dan, ki za mnoge slovenske tekače predstavlja trenutek resnice in test tekaške forme. Na 28. izvedbi bo tekel tudi 49-letni v Ljubljani živeči Primorec Borut Gruden, ki je prav v Ljubljani leta 2010 prvič pretekel maratonsko razdaljo. Od takrat je število maratonskih nastopov za njegovim pasom naraslo na 67, a izstopa predvsem podatek, da je maratone pretekel v kar 35 različnih državah. Nazadnje prejšnji konec tedna v Bukarešti, glavnem mestu Romunije.
Borut, za vami je že 67 maratonov, in to v 35 različnih državah, a prvega ste leta 2010 pretekli prav v Ljubljani. Kako bi ljubljanski maraton primerjali z drugimi podobnimi tekaškimi prireditvami? Kam glede organizacije in vzdušja sodi ljubljanski maraton?
Kar zadeva organizacije se ljubljanski maraton lahko primerja z največjimi maratoni, organizatorji se res zelo trudijo. Korona se jih je sicer dotaknila, število tekačev je nekoliko upadlo, a se zdaj spet zvišuje. Vse deluje, čeprav mi je bilo osebno ljubše, ko je bil maraton speljan v dveh krogih in je bilo vzdušje ob celotni trasi boljše, ker so navijači bolj strnjeni, ampak vseeno, še vedno je super. Tudi startnina je ugodna, še posebej če jo primerjamo z višino startnin v tujini, če seveda izvzamemo nekatere maratone v državah južneje od nas. V Bukarešti je bila startnina 40 evrov, v Skopju še ceneje, 20 evrov. Bolj ko greš proti jugu, ugodneje je.
Zanimivo je, da v rani mladosti niste sodili med zaprisežene ljubitelje teka, potem pa se je zgodil preobrat. Kaj je bil razlog, da ste vzljubili tek?
Prej sem se ukvarjal z alpinizmom in plezanjem in za ohranjanje kondicije je bilo treba nekaj narediti na sebi, sicer so se kilogrami lahko hitro začeli kopičiti (smeh, op. a.). Iz tega razloga sem tekel že od leta 2000, a je šlo za krajše razdalje, na primer petkilometrske, od enkrat do dvakrat na teden, nič rednega. Za začetek svoje tekaške poti štejem leto 2008, ko sem si zadal, da bom v Ljubljani pretekel polmaratonsko razdaljo.
Potem pa ste najprej za test trikrat pretekli mali maraton, dokler niste leta 2010 prvič pretekli maratonske razdalje, prav tako v Ljubljani?
Da, maraton sem načrtoval že prej, pa sem zbolel in ga prestavljal, nato pa sem leta 2010 prvič pretekel maraton, in sicer v času treh ur in 46 minut.
Menda je bila to za vas kar precejšnja preizkušnja, pravi test vzdržljivosti?
Res je, vsega je bilo po malem, tudi krizice po 30. kilometru in pomisleki, ali naj odstopim. Prvi maraton, pač.
Je bilo vsaj vreme na vaši strani?
Ne spomnim se točno, imam pa v glavi še vedno sliko, da tečem v dolgih pajkicah, česar si danes ne morem niti predstavljati. Da bi danes tekel v dolgih pajkicah, bi morala biti temperatura res pod lediščem, kar pa leta 2010 v Ljubljani ni bila.
Koliko kilometrov ste pred svojim prvim maratonom pretekli največ? Glede tega so mnenja dokaj različna.
Res je, mnenja glede tega se kar pogosto krešejo. Nekateri zagovarjajo prepričanje, da moraš pred maratonom preteči razdaljo, ki je daljša od maratona, jaz pa sem bolj pristaš tega, da treniraš do 35 kilometrov. Pred svojim prvim maratonom sem pretekel največ 33 kilometrov, in sicer po PST (Pot spominov in tovarištva v Ljubljani, op. a.).
Kot rečeno, ste 67 maratonov pretekli v kar 35 različnih državah. Kdaj ste potovanje in raziskovanje tujih držav začeli kombinirati z maratonom?
To je bilo tudi malo povezano s tem, da sem sploh začel teči maratone. Kolegi, s katerimi smo takrat skupaj plezali, so se s tekom ukvarjali že prej in dostikrat, ko sem predlagal, da bi se kam odpravili plezat, so rekli, da ne morejo, ker grejo teč. Ali je bil to Rim, Istanbul, Berlin, in seveda sem želel zraven, ker sem že od nekdaj rad potoval. Tako sem svoj drugi maraton pretekel v Barceloni – pravi odklop. Čeprav sem bil nekoliko bolan in sem vmes celo hodil, je bilo super. Spomnim se, da sem takrat na startni številki prvič imel napisano ime in da so me navijači, medtem ko sem se mučil, spodbujali z imenom. Venga, Borut! Jaz pa sem si samo mislil, pustite me pri miru, da se uležem na tla (smeh, op. a.). Vseeno sem stisnil do konca, tako da sem v cilj pritekel pod štirimi urami. Natančneje, v treh urah in 59 minutah.
Kako se lotite iskanja novih maratonskih izzivov? Ali je pomembno, da je ta v državi, kjer še niste tekli?
Ne, maraton ni predpogoj za naša družinska potovanja. Sicer pa je maratonov ogromno, tudi na isti dan, in tudi destinacij je nešteto. Vendar pa moj prvotni načrt ni bil, da bi tempiral potovanja z maratoni, kot se danes komu zdi. V Italiji sem na primer že šestkrat tekel maraton, v Beogradu štirikrat …
Tudi žena rada potuje in tako rada izbereva destinacijo, kjer z družino še nismo bili, ni pa nujno, da je to nova država, le kraj, ki ga še nismo obiskali. Letos smo na primer začeli v Sevilli, čeprav sem v Španiji že tekel. Tudi otrokom je tak način potovanja zanimiv in si marsikaj zapomnijo.
Letos ste pretekli že devet maratonov, nazadnje prejšnjo nedeljo v Bukarešti v Romuniji. Bo to za vas rekordno leto?
Res je, pa leto še ni končano. Do konca leta me čakata še dva maratona, in sicer konec oktobra v Ljubljani in novembra še v Podgorici. Načrtoval sem, da bi bil letošnji izkupiček 12 maratonov, vendar me za maraton v Tajpeju niso izžrebali. Na srečo ima Tajpej več maratonov, kar štiri, in sem bil izžreban za januarski termin. Tako da leto 2025 z družino začnemo s 14-dnevnim potovanjem.
Prej ste omenili manjše krize na svojem prvem maratonu. Se vam te še dogajajo ali je 42-kilometrska razdalja zdaj za vas že rutinska obveznost?
Trenutno bi lahko rekel, da bi maraton pretekel zdajle, če bi stavila. Seveda pa se pred tekmo vedno ustrezno pripravim, čeprav se zavedam, da so moji najboljši maratonski časi zdaj verjetno nedosegljivi. Najboljši čas sem dosegel v Italiji na Unesco City maratonu, kjer sem tekel 3:09, nato pa v Ljubljani s časom 3:10. A nikoli ne reci nikoli – morda bi se nekoč spet sistematično pripravil za maraton.
Zelo rad bi tekel v Bostonu, vendar za to potrebujem normo. V moji starostni skupini je trenutno meja 3:20, a vsako leto postaja težje dosegljiva, saj je zanimanje za bostonski maraton vedno večje. Kljub temu verjamem, da jo lahko dosežem. Lani sem v Benetkah tekel 3:23, v Atenah 3:26, pa čeprav tam poteka po zahtevnem klancu. Upanje torej ostaja.
Od šestih največjih maratonov, znanih pod imenom Abbott World Marathon Majors series, ste pretekli že štiri, v New Yorku, Londonu, Berlinu in Chicagu. Kje je občutek teka med na tisoče maratoncev z vsega sveta najbolj veličasten?
Povsod je super, vsi maratoni so na izjemno visoki ravni. Morda bi vseeno izpostavil newyorški maraton, ki je zelo poseben zaradi števila tekmovalcev, ambienta in teka po širokih avenijah, ko dejansko tečeš po vseh okrožjih New Yorka.
Znameniti newyorški maraton.
Verjetno razmišljate tudi o nastopu na manjkajočih dveh maratonih iz znamenite šesterice, Bostonu in Tokiu?
Da, tudi to še pride na vrsto, vsaj upam, bodo pa prihodnje leto majorse razširili za še en maraton, tako da jih bo po novem sedem. Med kandidati so maraton v Sydneyju, ki mu najbolje kaže, južnoafriškem Cape Townu in Šanghaju, ki bo nadomestil Chengdu maraton, prav tako na Kitajskem, ki je bil pred tem med kandidati.
Kaj bi rekli, da vam tek daje? Verjetno je to del vašega vsakdana, brez katerega več ne gre?
Zame je tek odklop od obveznosti, to je čas zame. Ponavadi tečem, ko z ženo dava otroke spat, ob koncih tedna pa zgodaj zjutraj, tako da družinske obveznosti ne trpijo. Še vedno sem najraje z družino, tako da ne bežim od družine (smeh, op. a.). Sicer pa mi niso pomembni samo maratoni, ampak tudi treningi.
Koliko kilometrov na teden pretečete?
Med 70 in 80 kilometrov na teden, pa tudi to ni zacementirano. So tedni, ko jih odtečem tudi po sto, pride pa tudi zatišje.
Gruden je tekel tudi na maratonu v Parizu, ki so ga letos izpeljali med ženskim in moškim olimpijskim maratonom:
Je vreme ovira ali se držite pregovora, da ni slabega vremena, je le slaba oprema?
Dokler doma nisem imel tekaške steze, sem tekel v vseh vremenskih pogojih – zima, sneg, dež – nič me ni ustavilo. Zdaj pa v primeru slabega vremena tečem doma, kjer ob spremljanju programa Kinomap na ekranu gledam posnetke tekaških prog. Med tekom se naklon na stezi prilagaja glede na teren, kar ustvarja občutek, kot da sem dejansko tam. Tako lahko vnaprej tudi dobro naštudiram traso.
Kako se telo prilagaja tekaškim izzivom? Se starostna zrelost pozna?
Pri teku nikoli nisem imel nobenih težav, le pri ultrateku sem staknil t. i. tekaško koleno in tudi vem, zakaj. Na dveh ultratekih sem odstopil, pa enkrat sem na maratonu v Radencih zadnjih deset kilometrov prehodil, ker me je tako bolelo, odstopiti pa nisem hotel. Sicer pa k sreči nimam težav.
Maraton ste pretekli že v 35 državah, kaj še načrtujete?
Rad bi tekel v Bostonu in Tokiu ter na maratonu, ki bo dodatno uvrščen v sklop t. i. majorsev, zelo si pa želim teči tudi na maratonu na Bajkalskem jezeru v Sibiriji. Tek poteka pozimi, ko je jezero zamrznjeno, in na poti nazaj poti Irkutsku tečeš po jezeru. Tega že dlje časa načrtujem. Rad bi tekel tudi na Kosovu, v Albaniji, prihodnje leto si želim v Švico, Lihtenštajn … Načrtov je dovolj.
