Dan, ko je Američan presenetil Američana in šokiral svet

Po legendarnem Jesseju Owensu, ta je leta 1935 v daljino skočil 813 centimetrov, je minilo kar 25 let, da je rekordno znamko prevzel še en Američan, Ralph Boston, takrat je skočil še osem centimetrov več in rekord izboljševal v naslednjih letih. Ustavil se je pri 835 centimetrih, kolikor jih je preskočil leta 1965.

Potem je tri leta pozneje še en Američan Bob Beamon na olimpijskih igrah leta 1968 v Ciudadu de Mexicu, na nadmorski višini 2240 metrov, preskočil kar 890 centimetrov in zdelo se je, da je postavil rekord, ki ga v prihodnosti ne bo presegel nihče.

Tako je tudi bilo, a le do leta 1991 in nepozabnega finala svetovnega prvenstva. V Tokiu ga je presegel še četrti v seriji svetovnih rekorderjev iz ZDA, legendarni Mike Powell. Ta je na prvenstvo prišel v senci še veliko bolj slovitega rojaka Carla Lewisa, ki je bil velik favorit za zmago tudi na Japonskem, in šokiral.

Morda najboljši atlet vseh časov Lewis je finale začel pričakovano dobro in že v prvi seriji skočil 868 centimetrov daleč. Powell je zmogel le 785. Ko je v drugi seriji pristal pri 854 centimetrih, je dal slutiti, da utegne premagati slovitega rojaka, njegov drugi poizkus je bil neveljaven. Ob preveliki pomoči vetra je Lewis v tretje pristal pri 883 centimetrih, Powell jih je zmogel le 829. Njegov četrti poskus je bil neveljaven, Lewis je v četrto skočil do svetovnega rekorda (891), a ob premočnem vetru.

Štadion je v peti seriji obnemel

V peti seriji je olimpijski štadion v Tokiu obnemel. Več kot dve desetletji se je Beamonov rekord zdel nedotakljiv. Če že od koga, so nov rekord vsi pričakovali od Lewisa, ta ga je neuspešno lovil kar nekaj let, in v razmerah, podobnih tistim, ob katerih ga je na nenavadno visoki nadmorski višini postavil dotedanji rekorder. V Tokiu ga ni pričakoval nihče. Ko je Powell pristal pri 895 centimetrih, so bili šokirani vsi na čelu z Lewisom.

Takrat 27-letni Powell je od navdušenja skakal v zrak, začel poplesavati ter kmalu skočil do sodnika ob peskovniku za skok v daljino in ga začel objemati. "Bil sem tako zelo vesel. Hotel sem deliti srečo z nekom. Sodnik je bil najbližje," je pozneje razlagal z nasmehom na ustih. Nasmeh se na njegovem obrazu ob spominu na nepozabni finale prav gotovo nariše tudi dandanes. Rekord, ki ga je dosegel takrat, je še danes nedotakljiv. Minilo je 23 let, a približal se mu ni prav nihče.

Nihče se ni niti približal, se kdaj sploh bo?

V letih po tistem sta najdlje skočila še dva Američana, Erick Walder in Dwight Phillips, ta sta leta 1994 oziroma 2009 pristala pri znamki, na kateri je pisalo 874. Centimeter manj je leta 2008 skočil Irving Saladino (Panama), pri 871 centimetrih je leta 1995 pristal legendarni Kubanec Ivan Pedroso.

O ogrozitvi Powllovega rekorda pa ne duha ne sluha. Da bi ga presegel kdo od zdajšnjega rodu, se ne gre bati. V zadnjih petih letih je redkokdo presegel mejo 850 centimetrov, kaj šele da bi meril na daljave okoli devetih metrov. Očitno bo moralo preteči še nekaj desetletij, če sploh, da bo kdo popravil rekord Powlla. Vroč predzadnji avgustovski tokijski večer iz leta 1991 je tisti, ki je danes 50-letnega nekdanjega skakalca v daljino postavil v druščino izbranih iz atletske zgodovine.

Čeprav je osvojil le še en velik naslov, bil je zlat tudi na svetovnem prvenstvu leta 1993, na preostalih velikih tekmovanjih, tudi na dveh olimpijskih igrah, na katerih je bil srebrn, pa vedno gledal Lewisu v hrbet, ga je takrat premagal v verjetno najspektakularnejšem atletskem dogodku vseh časov. V finalu skoka v daljino, v katerem smo videli dva izmed treh najdaljših skokov v zgodovini kraljice športov.