Izjemne ženske
Prek meja
Sreda, 2. 4. 2025, 4.00
9 ur, 56 minut
Prek meja (27): Natalija Waldhuber
Neverjetna življenjska pot Slovenke: od Oplotnice prek Nepala in Afganistana do Ruande
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,78
V rubriki Prek meja gostimo nekdanjo atletinjo Natalijo Waldhuber, ki od leta 2021 živi v Ruandi. Spregovorila je o izzivih življenja na tujem in o tem, kako jo je izkušnja izoblikovala kot osebo.
V rubriki Prek meja gostimo nekdanjo atletinjo Natalijo Waldhuber, ki že več kot desetletje živi v tujini. Kot delegatka Evropske unije za razvojne projekte je delovala v Nepalu in Afganistanu, trenutno pa svoje delo opravlja v Ruandi, kjer se počuti zelo sprejeto. Kako doživlja življenje daleč od doma? Kaj je skozi leta odkrila o Sloveniji in katere vrednote ali navade iz Ruande bi želela prenesti k nam? "Želim si, da bi se ljudje bolj zavedali, kako velik privilegij je biti rojen v Sloveniji, odraščati in živeti v takšnem okolju. Medtem ko mi brezskrbno odpremo pipo in natočimo kozarec sveže vode, v Afriki še vedno obstajajo kraji, kjer morajo ljudje prehoditi pet kilometrov samo za to, da sploh pridejo do vode, pa še to morajo prekuhati, saj ni pitna. Koliko se nas res zaveda, kako dragoceno je to, kar imamo," se sprašuje naša sogovornica.
Pravijo, da je življenje pogosto bolj zanimivo od filmskih scenarijev, in zgodba 36-letne Natalije Waldhuber, nekdanje atletinje iz Oplotnice, ki se je mnogi spomnijo tudi po nazivu mis športa 2007, je pravi dokaz za to.
Po končani športni karieri, v kateri je kot mnogobojka sanjala o nastopu na olimpijskih igrah v Londonu 2012, je svoje izobraževanje nadaljevala na Havajih in v San Diegu, nato pa magistrirala iz mednarodnih odnosov in evropskih študij na mednarodni univerzi v Budimpešti.
Svojo poklicno pot je zgradila kot delegatka Evropske unije za razvojne projekte. Po delu v Nepalu in Afganistanu jo je septembra 2021 služba pripeljala v Ruando, kjer živi in dela še danes.
Pogovarjali smo se o posebnostih države, ki slovi kot afriška Švica, o gostovanju svetovnega prvenstva v cestnem kolesarstvu, kjer bo Tadej Pogačar konec septembra skušal ubraniti mavrično majico svetovnega prvaka, ter o dojemanju matične domovine po več letih življenja na tujem.
INTERVJU: NATALIJA WALDHUBER
Kako vas je iz atletike zaneslo v Evropsko unijo, kjer ste dejavni na področju razvojnih projektov? Kaj je bilo najbolj ključno za to, da ste po koncu športne kariere zajadrali v povsem druge vode?
Odkar pomnim, sem si močno želela pomagati ljudem. Tudi v atletiki sem bila vedno empatična – nikoli se nisem primerjala z drugimi, temveč sem tekmovala predvsem sama s sabo. Vedno sem si prizadevala biti boljša različica sebe, kar je vplivalo na moj pogled na svet in ljudi okoli mene.
Izobraževala se je na Havajih in v San Diegu, iz mednarodnih odnosov in evropskih študij pa je magistrirala na mednarodni univerzi v Budimpešti.
Po uspešni atletski karieri v Sloveniji, kjer sem v srednji šoli podrla državni rekord in osvojila več državnih naslovov v mnogoboju ter posameznih disciplinah, sem se odločila za študij na Havajih v ZDA. Žal pa tam nisem imela sreče s trenerko.
Zaradi neprimernega načina treniranja, na katerega moje telo ni bilo vajeno, pomanjkanja počitka in regeneracije ter nenehnega pritiska so se že v prvem letniku fakultete začele pojavljati poškodbe. Najprej poškodba kolena, pri kateri mi je hrustanec dobesedno odtrgalo z obeh kosti, kar je zahtevalo operacijo, nato pa je sledila pretrgana plantarna fascija.
Ujela sem se v začaran krog poškodb, zaradi katerih nisem mogla trenirati, in posledično tudi nisem več napredovala. Kljub temu se mi je uspelo uvrstiti na ameriško državno univerzitetno prvenstvo, a sem se pri 25 letih odločila, da končam atletsko kariero in začnem vlagati v svojo prihodnost.
Šport me je oblikoval, a ves čas sem veliko truda vlagala tudi v študij. Zavedala sem se, da življenje prinaša nepredvidljive situacije, zato je pomembno imeti tudi rezervni načrt.
Je bilo težko prekiniti športno pot? Navsezadnje je bil šport nekaj, kar ste gojili vso mladost.
Da, bilo je zelo težko, vendar mi po približno petih letih hudih poškodb in groznih bolečinah drugega niti ni preostalo. Ugotovila sem, da ne napredujem več in da se ne razvijam tako, kot bi si želela.
Ko pogledam rezultate iz četrtega letnika srednje šole, vidim, da mi je do olimpijske norme takrat manjkalo približno 800 točk. To v sedmeroboju pomeni nekaj več kot sto točk na disciplino – dosegljiv cilj, če bi ostala zdrava, dobro trenirala in napredovala tako kot sem do takrat.
A poškodbe so se kar vrstile. Stanje je postalo tako ekstremno, da so mi mišice atrofirale in sem se morala dobesedno znova naučiti teči. Sprejela sem, da je najbolj smiselno zaključiti atletsko kariero.
Šport ostaja del življenja Natalije Waldhuber. Lani je postala inštruktorica joge.
Kljub temu verjamem, da sem do te točke pokazala, iz kakšnega testa sem, in da sem svoj šport obvladala ne glede na vse ovire. Zelo sem si želela nastopiti na olimpijskih igrah v Londonu 2012, a se ta želja žal ni uresničila. Tudi brez olimpijske izkušnje pa lahko rečem, da mi je šport veliko dal in da je v moje življenje prinesel številne lepe izkušnje. Šport je še vedno pomemben del mojega življenja, lani sem postala tudi inštruktorica joge.
Kako ste se po koncu športne poti lotili svoje druge kariere?
Kariero sem začela v ameriškem zasebnem podjetju, specializiranem za organizacijo selitev diplomatov po vsem svetu. Štiri leta sem v tej vlogi veliko potovala po državah v razvoju in se vedno bolj seznanjala z delom v razvojnem sektorju (t. i. Development Aid). Ko sem zasledila program Evropske unije za usposabljanje mladih strokovnjakov na delegacijah EU, sem se prijavila in bila izbrana.
Dve leti je delala v Nepalu, kjer je revščino v pravem pomenu besede prvič videla povsem od blizu.
Moja pot me je nato za dve leti vodila v Nepal, kar je bila povsem nova in nepozabna izkušnja. Tam sem prvič od blizu doživela življenje v izredno hudi revščini – izkušnja, ki te globoko spremeni. V tistem trenutku sem vedela, da želim svoje znanje in energijo usmeriti v to, da ljudem pomagam pridobiti orodja in priložnosti za izboljšanje lastnega življenja. Vedela sem, da je to kariera, v katero želim usmeriti vso svojo energijo.
Vaša naslednja destinacija je bil Afganistan, kjer ste živeli v času ene največjih kriz v državi. So to destinacije, ki ste jih sami izbrali, vas je tja pripeljal razpis?
"Čeprav sem v Afganistanu doživela nekaj zelo težkih trenutkov, vključno z nekaj raketnimi napadi neposredno nad našim kampom, me je ta izkušnja izoblikovala kot človeka. Svoje odločitve nikoli nisem obžalovala."
V primeru Nepala sem v resnici prvotno želela iti v Latinsko Ameriko, ker govorim špansko in imam zelo rada latinsko kulturo. Vendar pa sem bila tudi v Nepalu zelo zadovoljna.
Kar pa zadeva Afganistan, sem se tja prijavila povsem spontano. Enostavno me je nekaj klicalo tja. Ko je prišla ponudba, sem jo brez oklevanja sprejela in se preselila v Afganistan. Čeprav sem tam doživela nekaj zelo težkih trenutkov, vključno z nekaj raketnimi napadi neposredno nad našim kampom, me je ta izkušnja izoblikovala kot človeka. Svoje odločitve nikoli nisem obžalovala.
V Afganistanu sem začela delati oktobra 2019, a so se razmere kmalu zelo zaostrile – približno šest mesecev kasneje je izbruhnila pandemija koronavirusa, nato pa so oblast prevzeli talibani.
Delo sem zaključila 10. avgusta 2021, le pet dni pred padcem Kabula. Kot del mednarodnega osebja so nas evakuirali že konec aprila, ko smo prešli na delo iz Evrope. V teh dveh letih sem kar nekaj mesecev delala iz Slovenije, kar je bilo eno najdaljših obdobij, ko sem lahko spet živela in delala doma.
Vaša naslednja službena pot vas je septembra 2021 pripeljala v Ruando, kjer živite še danes. Ste se na to delovno mesto prijavili ali vas je tja preprosto pripeljala usoda?
Da, lahko bi rekla, da je šlo za usodo. Ruanda na začetku res ni bila na mojem radarju, saj sem pred tem delala predvsem v azijskih državah in na Bližnjem vzhodu. V Afriko sem sicer večkrat potovala zaradi službenih nalog, ki sem jih opravljala v Budimpešti, vendar Ruanda ni bila prva izbira. A ko se je vse skupaj izšlo – šlo je za rotacijo v okviru dela za Evropsko unijo –, sem bila zelo zadovoljna.
Kakšno je življenje v Ruandi? Glede na to, da se jo omenja kot afriško Švico, verjetno precej odstopa od stereotipne predstave, ki jo ima večina o Afriki?
Absolutno. Ruanda je res nekaj posebnega na afriški celini. Ne le da velja za eno najvarnejših držav v Afriki, temveč tudi v širšem svetovnem merilu. Tukaj se brez skrbi sama sprehajam tudi ponoči, saj ljudje spoštujejo tvoj prostor. V sosednjih državah, kot so Tanzanija, Uganda ali Kenija, je možnost tatvin ali celo oboroženih napadov bistveno večja, v Ruandi pa so takšni primeri izredno redki.
Poleg varnosti je država izjemno čista in urejena ter se neverjetno hitro razvija. Ključ do tega uspeha so sposobni ljudje na vodilnih položajih, ki s strateškim načrtovanjem in odločnimi ukrepi pospešujejo razvoj. Sama pri svojih projektih sodelujem neposredno z ruandsko vlado – z ministrstvom za finance, davčno upravo, statističnim uradom ter institucijami, kot je Rwanda Development Board, ki skrbi za privabljanje investicij in razvoj podjetništva. Na teh položajih so ljudje z vizijo, ki cilje uresničujejo z odločnostjo in energijo. Lahko rečem, da tudi v Sloveniji nisem videla tolikšne osredotočenosti na doseganje rezultatov, kot jo srečujem v Ruandi.
Kigali, glavno mesto Ruande, bo septembra letos prizorišče svetovnega prvenstva v cestnem kolesarstvu.
V zadnjih letih je država izkoristila svojo varnost, čistočo in urejenost ter se usmerila v razvoj kot regionalno središče za organizacijo konferenc, mednarodnih dogodkov in športnih prireditev ter okoljevarstveni turizem. Ti dogodki v državo privabljajo obiskovalce, ki uporabljajo hotele, restavracije ter s tem prinašajo tujo valuto.
Ruanda je postala privlačna destinacija za življenje ne le za svojo diasporo – torej Ruandce, katerih starši so se v preteklosti preselili v tujino –, temveč tudi za ljudi iz Burundija, Konga in drugih afriških držav, pa celo iz bolj oddaljenih koncev sveta. Možnosti za poslovanje so izjemne, saj skoraj ni korupcije. Ta je tukaj strogo nadzorovana – če bi policist na ulici zahteval podkupnino, bi kaznovali tako njega kot osebo, ki bi mu plačala. Pravila so jasna in ljudje jih spoštujejo.
Večina prebivalstva je mlajša od 30 let, kar pomeni, da gre za izjemno zagnano in perspektivno družbo.
Živite v glavnem mestu Ruande Kigaliju, ki je sodobno in razvito mesta, predvidevam pa, da so življenjski pogoji na podeželju zelo drugačni oz. manj kakovostni.
Vlada je v zadnjih letih ogromno vložila v razvoj infrastrukture in povezovanje države. Ceste so večinoma modernizirane in v dobrem stanju, kar omogoča preprosto in varno potovanje po vsej državi – tudi sama se lahko brez težav odpeljem kamorkoli. Poleg cestne infrastrukture intenzivno urejajo tudi dostop do elektrike, hkrati pa se razvijajo sekundarna mesta, ki postajajo središča različnih industrij – turizma, kmetijstva ali drugih panog.
Najvišji življenjski standard je seveda v Kigaliju, kjer so najsodobnejše stavbe, restavracije in infrastruktura. A razvoj ni omejen na prestolnico – spremembe so vidne tudi v drugih delih države. Kljub temu še vedno velik del prebivalstva živi v revščini, v preprostih, ročno zgrajenih barakah iz blata.
Če upoštevamo, da se je pred 31 leti v Ruandi zgodil eden najstrašnejših genocidov v zgodovini, v katerem je bilo v stotih dneh ubitih skoraj milijon Tutsijev (pripadnikov etnične skupine Tutsi, op. a.) in zmernih Hutujcev, je napredek države neverjeten.
Takrat je bila celotna infrastruktura popolnoma uničena, Ruanda pa je morala začeti od začetka. Ko danes pogledaš, kako daleč je prišla v teh treh desetletjih, si težko predstavljaš, da je pred tremi desetletji država doživela tako tragedijo.
Omenili ste športne prireditve. Septembra bo Kigali gostil svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Če ne bi spremljali športa, bi do zdaj že zasledili, da bo prvenstvo, je to tema, o kateri se govori, se to opazi?
Da, se opazi. Ruanda se dobro zaveda pomena dobrega marketinga in zna učinkovito promovirati svoje dogodke. Že nekaj let organizira Tour du Rwanda, eno najpomembnejših kolesarskih dirk na afriški celini. Dogodek je odlično oglaševan, pritegne veliko gledalcev, ki z navdušenjem spremljajo dirko in navijajo za tekmovalce. Za Ruando je to velik ponos – dokaz, da lahko privabi vrhunske športne dogodke in jih izvede na visoki ravni.
Ruanda zadnja leta aktivno dokazuje, da je varna in primerna destinacija za organizacijo velikih mednarodnih tekmovanj. Šport je v ospredju razvojne strategije države, ki na vse mogoče načine izkorišča take priložnosti. Tako v Kigaliju že tri leta poteka finalni teden NBA Afriške lige, kjer se pomeri osem najboljših ekip s celine. Decembra so gostili tudi slovesno podelitev nagrad za motošporte, prav tako se potegujejo za organizacijo dirke Formule 1 – uradno so že oddali prijavo. Dogajanje v športnem svetu je zelo pestro, ambicije pa precej visoke.
A šport v Ruandi ni prisoten le na profesionalni ravni. Ruandci so izjemno športen narod, kjer je aktivno življenje del vsakdana. V Kigaliju in nekaterih drugih mestih dvakrat na mesec poteka t. i. Car Free Sunday, ko med 7. in 10. uro zjutraj ceste zaprejo za promet, ljudje pa ta čas izkoristijo za sprehode, tek, kolesarjenje, igrajo košarko, izvajajo tradicionalne plese, fitnes na prostem in podobno. Ulice postanejo prostor druženja, gibanja in skupnosti, kar še dodatno krepi močno kolektivno zavest, ki je značilna za Ruando.
"Glede na to, da je Ruanda dežela tisočerih hribov, se mi vsi ti kolesarji, ki pedale vrtijo kar v natikačih, zdijo neverjetni športniki. Po hribih se vozijo, kot da to ni nič posebnega."
Kateri šport je v Ruandi najbolj priljubljen?
Vse bolj je priljubljeno kolesarstvo, pa tudi sicer veliko ljudi kolesa uporablja za vsakodnevni transport. Glede na to, da je Ruanda dežela tisočerih hribov, se mi vsi ti kolesarji, ki pedale vrtijo kar v natikačih, zdijo neverjetni športniki. Po hribih se vozijo, kot da to ni nič posebnega.
Zelo priljubljena je tudi košarka, v zadnjih letih se gradijo igrišča po vsej državi. Pred kratkim so odprli velik moderen stadion, primeren za nogomet in atletiko, tako da upam na razvoj tudi v to smer.
V zadnjem času je bilo ogromno poročil o alarmantnem dogajanju v vzhodnem delu sosednjega Konga, kar bi lahko negativno vplivalo na organizacijo in izvedbo SP v cestnem kolesarstvu. Bile so celo pobude, da se prvenstvo prestavi na drugo lokacijo. Kako vi vidite celotno situacijo? Ali po vašem mnenju obstaja nevarnost, da bi se konflikt razširil v Ruando?
Naj poudarim, da nisem strokovnjakinja na tem področju, prav tako nisem pooblaščena za dajanje kakršnihkoli varnostnih nasvetov, vendar po mojem mnenju trenutno ni nevarnosti širjenja konflikta v Ruando. Sama se počutim varno, tudi zato ker je ruandska vojska ena izmed najbolj profesionalnih in organiziranih sil v Afriki. Ruanda skrbi predvsem za svojo varnost in stabilnost regije, v zadnjih 30 letih je ogromno vlagala v infrastrukturo in gospodarstvo ter nenehno poudarja, da je njen cilj mir in stabilnost.
Gre za zelo občutljivo temo. Situacija v vzhodnem Kongu (Eastern DRC) je zapletena in zahteva poglobljeno razumevanje zgodovine in širšega geopolitičnega konteksta. Konflikt v vzhodnem Kongu traja že več desetletij, korenine pa segajo v kolonialno preteklost in umetne meje, ki so razdelile afriške skupnosti. Osebno si želim, da se čim prej najde politična rešitev ter da bodo zaščiteni vsi prebivalci Konga (DRC) in širše ter da bo mir v celotni regiji Velikih jezer.
Že nekaj časa ne živite v domovini. Kaj ste v tem času spoznali novega glede Slovenije in kaj bi iz Ruande želeli preslikati k nam?
Ugotovila sem, da je Slovenija raj na zemlji. Imamo pitno vodo, čudovito in raznoliko naravo ter vse dobrine, ki jih potrebujemo za kakovostno življenje. Ekstremna revščina pri nas ne obstaja, hrane – in to kakovostne – imamo v izobilju. A žal vse to pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega.
Želim si, da bi se ljudje bolj zavedali, kako velik privilegij je biti rojen v Sloveniji, odraščati in živeti v takšnem okolju. Medtem ko mi brezskrbno odpremo pipo in natočimo kozarec sveže vode, v Afriki še vedno obstajajo kraji, kjer morajo ljudje prehoditi pet kilometrov samo za to, da sploh pridejo do vode, pa še to morajo prekuhati, saj ni pitna. Koliko se nas res zaveda, kako dragoceno je to, kar imamo?
Poleg tega pa se v Sloveniji še vedno prevečkrat srečujemo z zavistjo. Kot da bi nekateri verjeli, da če je njihov sosed uspešen, to pomeni, da oni ne morejo biti. A uspeh ni omejen vir – v njem je dovolj prostora za vse. Če najdeš svojo strast, če delaš tisto, kar te izpolnjuje, in se ne primerjaš z drugimi, je življenje veliko lažje.
Predstavljajmo si, kako bi bilo, če bi namesto zavisti spodbujali drug drugega, če bi se veselili uspehov svojih prijateljev in znancev ter skupaj gradili lepšo prihodnost. Za to imamo v Sloveniji odlične začetne pogoje. Samo bolj se jih moramo zavedati in začeti ceniti.
V Ruandi si je ustvarila tesen krog prijateljev.
Boste po izteku mandata ostali v Ruandi? Je to država, kjer bi lahko pognali svoje korenine? So vas ljudje sprejeli kot sebi enako?
V Ruandi se odlično počutim in ljudje so me res lepo sprejeli, definitivno kot sebi enako. Kigali je živahno multikulturno mesto z res lepo energijo ustvarjanja in napredka, po vrhu pa ima še odlično podnebje. Imam čudovit krog prijateljev, tukaj pa sem našla tudi svojo sorodno dušo, tako da verjamem, da bom z Ruando za vedno povezana. Kako bo v prihodnje, za zdaj še ne vem, mandat v Ruandi mi poteče leta 2027, potem pa bomo videli, kam me bo peljala pot.
Preberite še:
