Sobota, 21. 11. 2015, 14.07
8 let, 7 mesecev
Olimpijski prvak, ki je med vojno ponoči treniral na vzletni stezi
To je zgodba Malvina Whitfielda. Prijel se ga je vzdevek "fantastični Mal" (angl. Marvelous Mal), ker je preprosto blestel na številnih področjih. Med drugo svetovno vojno se je pridružil ameriškim zračnim silam in se pozneje boril še v korejski vojni. Istočasno je pridno treniral in osvojil pet olimpijskih medalj. Po končani karieri je 47 let preživel v Afriki, kjer je vodil športne klinike in pomagal tamkajšnjim športnikom uresničevati sanje. Mnogim se je prav z njegovo pomočjo uspelo prebiti na olimpijske igre. V 91. letu je pred dnevi umrl za posledicami zapletov pri bolezni srca in raka na prostati.
Ameriškim zračnim silam se je pridružil med drugo svetovno vojno leta 1943. Vojaški pilot je ostal tudi po končani svetovni vojni in se pozneje v zgodnjih petdesetih letih boril še v korejski vojni, kjer je v 27 bojnih misijah upravljal mitraljez svojega letala.
Med vojno je ponoči treniral na vzletni stezi
Še pred korejsko vojno je leta 1948 nastopil na olimpijskih igrah v Londonu. Sprva je zmagal v teku na 800 metrov in s časom 1:49,2 na od dežja razmočeni stezi postavil prvega od šestih svetovnih rekordov, ki jih je zrušil v svoji karieri. V teku na 400 metrov je osvojil bronasto medaljo, zadnji dan iger pa je pred 83 tisoč navijači na slovitem štadionu Wembley zlato medaljo osvojil še v štafeti 4 x 400 metrov.
Med pripravami na olimpijske igre v Helsinkih štiri leta pozneje se je znašel na vzhodnoazijskem bojišču. Med posameznimi misijami je ponoči treniral kar na vzletni oziroma pristajalni stezi. "To so bili najtežji časi mojega življenja," je potarnal več kot 50 let pozneje. V finsko prestolnico je prišel odlično pripravljen, saj je ubranil naslov prvaka v teku na 800 metrov, s štafeto pa je tam osvojil srebro.
Od leta 1948 pa do konca sezone 1954 je Whitefield dobil 66 od 69 obračunov v teku na 800 metrov. Olimpijskim medaljam je dodal še zlatega trojčka na vseameriških igrah v Buenos Airesu, kjer je slavil v teku na 400 in 800 metrov ter v štafeti 4 x 400 metrov. Z vsemi omenjenimi dosežki je potrdil naziv najboljšega tekača na dva štadionska kroga tistega obdobja. Leta 1954 je kot prvi temnopolti Američan prejel nagrado Jamesa E. Sullivana, ki jo je tedaj letno podeljevala Amaterska atletska unija ZDA. Kariero je končal, potem ko se mu ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre v Melbournu leta 1956.
Znanje prenašal predvsem na mlade Afričane
Po končani karieri je postal ambasador športa v sklopu izobraževalnega programa na ameriškem ministrstvu. Kot promotor atletike je obiskal okrog 130 držav, kjer je skrbel za razvoj atletike. Večino časa je preživel v Afriki, kjer je precej časa tudi živel in bil mentor številnim atletom, ki so se pozneje uspeli uvrstiti na olimpijske igre in s tem izpolnili svoje sanje. Nekateri so osvajali tudi medalje, taka sta bila na primer Kenijec Kipchoge Keino, dvakratni olimpijski prvak, in Etiopijec Mamo Wolde, olimpijski prvak v maratonu leta 1968.
"Srečal sem otroke iz Burundija in Čada, ki nikoli še niso slišali za McDonald's, a so znali citirati gospoda Mala Whitfielda. Vsi so ga imeli za botra," je leta 1996 dejal eden od trenerjev v predolimpijskem pripravljalnem centru v ZDA.
V ZDA je bil v atletsko hišo slavnih sprejet leta 1974, v olimpijsko hišo slavnih pa leta 1988. Leta 1989 je ustanovil svojo fundacijo, ki s štipendijami, donacijami in drugimi programi še naprej promovira atletiko predvsem v nerazvitem svetu.