Pred leti ga je poškodoval usodni križ, danes teče na maratonih

Sandi Novak ni povsem običajen tekač. Pravzaprav je kar svetlobna leta daleč od običajnega. Je človek, ki je v spletu nesrečnih okoliščin pred desetimi leti na fantovščini svojega prijatelja izgubil vid. Zgodilo se je tisto, česar ni pričakoval nihče.

Usodni križ

Križ, ki ga je za ženinova pleča kot izkušeni mizar izdelal prav Sandi in je bil zaradi namakanja v reki Bistrici še bistveno težji, kot bi bil sicer, se je namreč zrušil na Sandija in mu zdrobil lobanjske kosti. Sledila sta boj za življenje in koma. Ko se je Novak vendarle prebudil v življenje, je v procesu rehabilitacije pred štirimi leti našel novo življenjsko pot in poslanstvo. Vzljubil je tek in postajal vedno boljši tekač. Skupaj s sotekači v zavodu Korak je naprej pretekel desetkilometrsko razdaljo okrog Brda, nato si je želel še več.

Želel si je preteči maraton

Po pomoč se je obrnil na Primoža Černilca, prijatelja iz mladih let, danes učitelja športne vzgoje na Osnovni šoli Šenčur in njegovo desno roko, ki se je strinjal s Sandijevo idejo, da skupaj z njim preteče polmaraton. "Ideja se mi je zdela sprejemljiva in sem jo brez pomisleka sprejel. Sandi je kmalu prišel na idejo, da bi pretekel maraton," se spominja Primož, eden od bratov dvojčkov Černilec, ki ju bomo jutri predstavili v rubriki Junaki za jutri.

"Ker je postajal vedno boljši in sem mu vedno težje sledil, sem se odločil, da mu poiščem še enega spremljevalnega tekača. Pravila namreč dovoljujejo, da si 42 kilometrov razdelita dva spremljevalna tekača. S Sandijem tako zdaj trenirata Roman Kejžar, najboljši slovenski maratonec in trikratni udeleženec olimpijskih iger, ki mu pripravlja tudi načrt treningov, in Urban Jereb, sam pa imam vlogo neformalnega vodje ekipe."

V Dubaj na lov za normo

In prav ta ekipa je prejšnjo sredo odpotovala v Dubaj, na maraton, kjer je Sandi Novak, ki se že nekaj časa uspešno posveča tudi keglanju in računa na nastop na evropskem prvenstvu, lovil normo za nastop na svetovnem prvenstvu konec aprila v Londonu (tekmovanje so zaradi temperatur ločili od svetovnega prvenstva v atletiki, ki bo oktobra letos v Dohi). Lovil in ulovil, bi lahko rekli.

"Sandi je bil na maratonu izredno sproščen, tako pripravljen ni bil še nikoli. Z lahkoto je pretekel normo treh ur, z rezultatom 2 uri in 52 minut kar za štiri minute izboljšal svoj osebni rekord in se uvrstil na aprilsko svetovno prvenstvo invalidov. Bil je povsem svež in prepričan sem, da bi progo zmogel preteči hitreje," je pripovedoval Černilec, vodja drugouvrščene ekipe na letošnjem državnem tekmovanju Mladina in gore (ekipa njegovega brata dvojčka Gorazda je na tekmovanju osvojila prvo mesto).

Novak je povprečni kilometer pretekel v času 4 minut in 5 sekund (kilometre je pretekel v časih od 4 minute in 1 sekundo do 4 minute in 7 sekund), o sprotnih časih ga vsak kilometer sproti obvešča njegov spremljevalec.

Plačano navijanje?

Dubajski maraton, ki je bil letos na sporedu že petnajstič, je pritegnil 25 tisoč tekačev, od tega jih je 3.000 teklo na najdaljši razdalji. Navijaške spodbude ob progi ni manjkalo, a Černilec je prepričan, da je šlo bolj kot ne za plačane navijače. "Med navijači je bilo mogoče opaziti večinoma temnopolte, ki so bili sicer res glasni. domačini so bili bolj izjema kot pravilo. Vzdušje je spominjalo na atmosfero, ki jo lahko primerjamo z vzdušjem na svetovnih prvenstvih v nogometu, a nisem prepričan, da je bilo to navijanje iskreno, pa tudi med tekači nisem opazil nobenega domačina," je bil skeptičen Černilec, ki je prepričan, da bi bil maraton bolje izveden, če bi se ga lotili organizatorji Ljubljanskega maratona.

200 tisočakov za zmagovalca maratona

"Tekmovanje so organizirali britanski in nizozemski organizatorji in zdelo se mi je, da jim gre samo za rekord, medtem ko jim preostalo niti ni pomembno," je povedal. Da so bile v igri velike vsote denarja, pove tudi podatek, da sta zmagovalca maratona Lemi Berhanu in Aselefech Mergia za zmagi prejela 200 tisoč ameriških dolarjev, kar je svojevrsten finančni rekord na maratonih.

Ekipa Sandija Novaka v Dubaju sicer ni napolnila žepov, prej obratno, je pa vsekakor dosegla tisto, po kar je prišla, normo za svetovno prvenstvo v Londonu, kjer se Sandiju lahko uresničijo še ene sanje. Priteče si namreč lahko vozovnico, ki vodi na paraolimpijske igre v Riu, tam pa je tako ali tako vse mogoče.