Šele pogrebnik je ugotovil, da je olimpijska prvakinja še živa #video

Betty Robinson je bila stara komaj 16 let, ko je na igrah v Amsterdamu leta 1928 postala prva olimpijska prvakinja v teku na 100 metrov. S časom 12,2 je izenačila celo svetovni rekord.

Ženske namreč do iger na Nizozemskem v atletiki niso tekmovale, atletski obračuni so bili rezervirani le za moške. Mlada Američanka je na istih igrah dosegla še srebro v štafeti 4 x 100 metrov.

Učitelj biologije je videl, kako je ujela vlak

Olimpijska prvakinja je postala pri komaj 16 letih. Foto: Getty Images S šprintom se je začela ukvarjati, potem ko je učitelj biologije na šoli, ki jo je obiskovala v predmestju Chicaga, videl, kako je tekla za vlakom in ga tudi ujela. Prosil jo je, če lahko opravita tekaški test kar na šolskem hodniku, nato pa ji je predlagal, da začne trenirati s fanti.

Hitro je napredovala in že na svoji drugi tekmi izenačila svetovni rekord, na tretji pa se je uvrstila v ameriško reprezentanco za igre v Amsterdamu. Komaj se je posvetila atletiki, že se je znašla na ladji, ki je plula proti Evropi, čeprav pred tem še nikdar ni zapustila doma.

Po zmagi v Amsterdamu je postala junakinja. Nastopile so štiri Američanke, a le ona si je pritekla finale in zmagala. Ob vrnitvi v ZDA so olimpijcem pripravili veličasten sprejem.

Postala je še boljša, želela je ubraniti olimpijski naslov

Cilj Robinsonove je bil, da na naslednjih olimpijskih igrah v domačem Los Angelesu leta 1932 ubrani naslov, nato pa postane trenerka. S tem bi postala profesionalka in ne bi smela več nastopati na tekmovanjih.

Leta 1931 je trdo trenirala in govorilo se je, da je v življenjski formi, a se je z njo poigrala usoda.

Mislili so, da je v letalski nesreči umrla

28. junija leta 1931 je bil vroč dan. Atletinji so trenerji odsvetovali plavanje, saj so tam aktivirane druge mišice, zato se je odločila, da se bo ohladila v zraku. Poklicala je bratranca, ki je imel majhno letalo. Z usnjeno čelado na glavi in očali se je Betty usedla v letalo …

Očividci so dejali, da je letalo doseglo višino med 150 in 200 metri, ko je odpovedal motor in je začelo padati.

Ko so ju reševalci našli, sta oba nezavestna ležala pod razbitinami letala. Človek, ki je atletinjo potegnil iz razbitin, je opazil, da ima zlomljeno levo roko, raztrgano nogo in veliko zarezo čez čelo. Prepričan je bil, da je mrtva, zato jo je "pospravil" v prtljažnik in jo odpeljal do prijatelja, ki je bil pogrebnik. Ta je ugotovil, da je še živa in hitro so jo prepeljali v bolnišnico, kjer so sledile operacije.

"Punca ne bo nikdar več tekla"

To je bil le eden od naslovov v časopisih v naslednjih dneh. Betty je enajst tednov preživela v bolnišnici, v tem obdobju je večkrat izgubila zavest, preden so jo posadili na invalidski voziček. Po operacijah je imela eno nogo za dober centimeter krajšo od druge.

"Zdravnik mi je rekel, da bi jo precej slabše odnesla, če ni bi bila tako dobro telesno pripravljena," je leta po nesreči razlagala Robinsonova.

Kljub nesreči je bila odločena, da bo spet hodila in tudi tekla. To se je tudi zgodilo.

Pet let po nesreči do nove zlate olimpijske medalje

Čeprav zaradi poškodbe noge ni mogla počepniti v štartni položaj, je po nekaj letih spet tekmovala in se uvrstila v ameriško štafeto, ki je nastopila na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936.

Tekla je v tretji predaji in štartno palico predala tedanji olimpijski prvakinji Helen Stephens. Za favoritinje so veljale Nemke, ki pa so ob zadnji predaji spustile štafetno palico in ostale brez uvrstitve. Zlato so osvojile Američanke, nova zlata medalja Betty pa je pomenila pravi čudež.

Da je bilo štafetno zlato Američank izjemno pomembno, priča tudi dejstvo, da se je vozilo s šprinterkami na paradi v New Yorku vozilo na drugem mestu, takoj za vozilom, v katerem je bil Jesse Owens, ki je na igrah v Berlinu osvojil štiri zlate medalje.

Robinsonova se je kmalu upokojila, leta 1939 se je poročila in imela dva otroka. V zadnjih letih življenja se je borila z rakom in alzheimerjevo boleznijo, umrla pa je leta 1999 pri 87 letih.