Četrtek, 28. 1. 2021, 16.54
3 leta, 10 mesecev
Pogovor s športnim plezalcem Domnom Škoficem
"Zame bo zmaga že, če tekma sploh bo"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,14
1
Domen Škofic je oktobra lani skupaj z Janjo Garnbret preplezal 360-metrski dimnik termoelektrarne Trbovlje.
Z Domnom Škoficem, zmagovalcem skupnega seštevka svetovnega pokala v težavnosti leta 2016, smo se pogovarjali o najnovejšem projektu, plezanju na trboveljski dimnik po najdaljši umetno postavljeni smeri na svetu, izkušnji z novim koronavirusom in gradnji plezalnega centra v Vrbnjah pri Radovljici ter se ozrli v novo tekmovalno sezono.
Kakšen je bil vaš prvi odziv ob predstavitvi projekta 360 Ascent?
Po pravici povedano si nisem predstavljal, kaj me časa, saj si pravzaprav nisem mogel predstavljati, kako bo nekdo na dimnik postavil oprimke.
Nekako sem si predstavljal, da bo mogoče namestiti manjše grife, ampak ne, zares so bile na dimniku pritrjene tvorine in je šlo za odlično tekmovalno smer, kar je res neverjetno.
Ko pogledaš od daleč, je vse skupaj videti, kot da je igračka, od blizu pa je res precej noro.
Leta 2014 ste plezali na Solkanski most – tega dvojega verjetno ni mogoče primerjati … Predvidevam, da je bila na dimniku intenzivnost strahu še večja?
Kaj pa vem, morda sem bil v Solkanu celo še nekoliko bolj prestrašen … Zakaj? Ker je le drugače. V Solkanu plezaš nad vodo, na dimniku pa je po prvem raztežaju precej podobno, razen, da si stalno na višji višini. Sem pa tako padel v smer, da sem se počutil kot doma. Ni me bilo strah pasti z oprimka, niti biti v steni.
Za kakšne padce je šlo?
Nič posebnega, na primer za sedem metrov. Janji sem zaupal, vedel sem tudi, da bo vrv zdržala – še nikoli se mi ni strgala, poleg tega sva se tako dobro pripravila, da sem vedel, da se mi ne bo nič zgodilo …. Samo prepustil sem se plezanju.
Kaj pa strah?
Strah me je bilo samo v prvem poskusu, ker nisem vedel, kaj pričakovati. Oba sva si želela, da bi bila smer zahtevna, kaj pa zahtevno pomeni v praksi, nikoli ne veš. Priznam pa, da me je prvi poskus naravnost šokiral. Ob pogledu na ročaje (yellow phones v prvem raztežaju, op. a.) se mi je zdelo, da bo šlo zlahka, pa sem bil že kar fino zadihan, pred mano pa je bilo še 12 raztežajev.
Je to najbolj nora stvar, kar ste jih v plezanju kadarkoli doživeli?
Prav zagotovo. Že od Solkanskega mostu smo razmišljali o tem, da bi naredili še kaj bolj odbitega, zelo hitro se je rodila ideja o trboveljskem dimniku, a se mi je vse skupaj zdelo nerealno. Poleg tega je bilo pri projektu še ogromno drugih dejavnikov in zadeva bi kaj lahko padla tudi v vodo. To, da smo stvar izpeljali in da se je izšlo tako kul, je res najbolj nora stvar, kar sem jih doživel v plezanju.
Torej ideja ni nova?
Ne, že dolgo smo razmišljali o tem, kaj je lahko še bolj "usekanega". Iskali so nekaj, kar je zgradil človek, in iskali smo naslednjo najbolj primerno stavbo. Priznam, nisem si predstavljal, da bo tako noro.
Kaj bi lahko bilo še bolj noro?
Prva ideja je bila, da bi splezali na najvišji dimnik na svetu …
Najvišji dimnik stoji v Kazahstanu. Gre za GRES-2 Power Station, ki meri kar 419 metrov.
Katera smer se vam je zdela najbolj zahtevna?
V prvem poskusu sem zaradi zdrsa stopala padel na modrih lečah (blue lenses), sredi smeri, ampak najtežja smer me je čakala na višini 280, 300 metrov, na črnih želvah (black turtles). Majhni robovi na oprimkih za moje velike prste niso ravno najboljši …
V prvem poskusu sta v smeri preživela kar 12 ur. Kaj človek spije in užije v tem času, pri takih pogojih, da je še vedno svež in močan?
Imel sem nahrbtnik oziroma camel bag z dvema litroma vode in čokoladne ploščice. Mislim, da sva pojedla vsak po tri in spila dva litra vode. To je to oziroma skoraj nič. Po prvem dnevu sem bil tako utrujen kot še nikoli …
Šestnajstega aprila se v Meiringenu v Švici s tekmo v balvanskem plezanju začenja nova sezona svetovnega pokala v športnem plezanju. Kako težko čakate na nov začetek?
Zelo. Zelo se veselim tekem, nimam pa še posebnih rezultatskih ciljev. Vesel bom že, če tekme sploh bodo. Treniram na vso moč, počutim se dobro, zame bo zmaga že, če tekma bo. Seveda pa bom tudi na tekmi poskušal zmagati.
Kako vas koronavirus omejuje? Videla sem, da ste na reprezentančnih pripravah plezali v maskah?
Sam med plezanjem maske ne nosim, nekateri jo imajo, to je stvar posameznika. Mislim, da se je pametno paziti, nekje pa je tudi meja. Bolj ko se paziš, večja je verjetnost, da boš zaradi vsega stresa staknil virus.
Kaj pa zadeva karanteno, imam srečo, da gradim plezalni center in imam res polne roke dela. Če tega ne bi imel, bi verjetno res imel krizo. Saj je fino trenirati, a potrebuješ še kaj drugega. Pred tem sem bil navajen neprestano potovati, srečevati nove ljudi … No, zdaj pa vemo, kako je. Svet se je spremenil, mi pa ni hudega.
Kaj vam je pokazala primerjava na reprezentančnem treningu? Spadate tja, kamor si želite?
Začeli smo z balvani in lahko rečem, da sem zelo zadovoljen z napredkom. Če se bo tako nadaljevalo, bo super. Nismo pa imeli še nobene simulacije tekme, kjer je stvar zelo drugačna že zaradi časovne omejitve, ampak sem zadovoljen s tem, kar vidim.
Zanima me, kako bo, veselim se že.
O cepljenju ste že razmišljali? Ste se že postavili v vrsto?
Ne, silil se ravno ne bom, nekoliko bom še počakal (smeh, op. a.). Rad bi se mu izognil, a vem, da to ne bo mogoče, zagotovo se bo cepila vsa reprezentanca in takrat se bom cepil tudi sam. Sem pa virus že prebolel, k sreči brez težav.
Ste opazili kakšne simptome?
Pravzaprav sem za rezultat izvedel povsem po naključju, ko smo se z reprezentanco testirali pred evropskim prvenstvom v Moskvi.
Omenili ste, da imate z gradnjo Plezalnega ranča v Vrbnjah pri Radovljici ogromno dela. Kaj bo še treba postoriti, da bo center, v katerem bo mogoče trenirati vse tri plezalne discipline, lahko odprl svoja vrata?
Začetniška visoka stena je že dolgo postavljena, v kratkem bo postavljena tudi visoka stena za težavnost. Potem nas čaka še nekaj dela z ojačitvijo stene in postavitvijo varovalnih točk oziroma svedrovcev … V roku meseca in pol bo stena končana, sledijo še zadnja dela, ki pa lahko trajajo v nedogled.
Ampak tako ali tako moramo počakati, da se svet začne premikati naprej, in se nam nikamor ne mudi.
Bi pa radi projekt končali do konca maja, upam, da bo takrat življenje drugačno.
1