Nedelja, 18. 6. 2017, 10.30
6 let, 11 mesecev
#IzArhiva
Peter John Stevens: Po akademsko znanje v ZDA, po plavalno strokovnost v Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,83
"Nisem več 18-letni mulec, ki počne neumnosti. Pred treningi in tekmami se zgodaj odpravim spat, sem kot kakšen upokojenec, a tako je. Vem, kaj potrebujem," na vprašanje o preskoku v miselnosti, ki mu je lani pomagala do najboljše sezone v njegovem plavalnem življenjepisu do zdaj, odgovarja trenutno najboljši slovenski plavalec Peter John Stevens. Kako visoko segajo njegove ambicije?
"Zaradi imena me je že v Sloveniji marsikdo imel za tujca, pa nisem. Sem Slovenec, v Sloveniji sem rojen, je pa moj oče Anglež in od tod angleški priimek."
Kdo sploh je Peter John Stevens, visokorasli mladenič širokega nasmeha in od kod izvirajo njegove korenine?
Prihaja iz Spodnjih Pirnič in plava za Plavalni klub Triglav Kranj. Izvira iz baletne družine in čeprav sam nikoli ni obul baletnih čeveljcev, se ogleda baletnih predstav nikoli ni branil.
Njegov oče je priznani britanski baletnik Andrew John Stevens, ki je kot koreograf delal v številnih mednarodnih gledališčih v tujini, mama pa je balerina Nena Vrhovec Stevens, ki je za svoje umetniško delo prejela tudi Prešernovo nagrado. Starši so se spoznali v Sloveniji, se zaljubili, sinu pa nadeli ime Peter, ker se pač dobro sliši v obeh jezikih.
Stevens že 11 let trenira pri trenerju Luki Brdajsu, v njegovem plavalnem življenjepisu pa izstopajo naslov evropskega podprvaka na 50 metrov prsno (London 2016) in svetovnega podprvaka v kratkih bazenih na 50 metrov prsno (Windsor, Kanada 2016) ter naslov mladinskega svetovnega prvaka (Dubaj 2013). Naslov evropskega podprvaka iz Londona je posvetil 22. obletnici poroke svojih staršev, srebrno kolajno s SP v Kanadi pa slovenskemu plavanju. Stevens študira v Tennesseeju v ZDA. Za glavna predmeta si je izbral ekonomijo in menedžment.
"Zdaj vem, kaj potrebujem. Odrasel sem. Morda se čudno sliši, a nisem več 18-letni mulec, ki počne neumnosti."
Kaj je po vašem mnenju največji preskok, ki vam je pomagal napredovati? Kaj ste spremenili?
Mislim, da zbranost pri treningu, zavedanje svojega telesa. Vem, kaj potrebujem. Odrasel sem. Morda se čudno sliši, a nisem več 18-letni mulec, ki počne neumnosti. Pred treningi in tekmami hodim prej spat, sem kot kakšen upokojenec, a tako je. Vem, kaj potrebujem.
Koliko študentskega življenja ste se lahko naužili čez lužo?
Ne veliko. Med tednom ne hodim ven oziroma si to privoščim samo takrat, ko naslednji dan nimam treninga ali predavanj. Alkoholu se izogibam, glede tega so naši trenerji v ZDA zelo strogi, še posebej če gre za mladoletne plavalce. Večino časa preživljam s plavalci in plavalkami.
Preberite še:
Intervju s selektorjem Gorazdom Podržavnikom: Do svetovnega vrha nam manjka le še stopnička
Že enajst let sodeluje s trenerjem Luko Berdajsem (PK Triglav Kranj).
V čem je največja razlika med ameriškim in slovenskim načinom dela v plavanju?
V ZDA je večji poudarek na ekipnem delu, zelo pomembno je tudi ekipno razmišljanje. Tam najprej plavaš za ekipo, šele nato zase. V Sloveniji je drugače, dela se bolj individualno, vse je usmerjeno v posameznika, v minimalne popravke. V Sloveniji je večji poudarek na individualnosti tudi zato, ker ni toliko plavalcev.
Imajo Američani ekipni duh nekako privzgojen?
Mislim, da res, in to razmišljanje poskušam prenesti tudi v skupino Luke Berdajsa (v Plavalnem klubu Triglav Kranj, op. a.), mojega trenerja v Sloveniji. Skušam jih spodbujati, da se med seboj bodrijo, da hitreje plavajo in s tem spodbujajo tudi mene. Pomembno je, da si pomagamo med seboj.
Selektor Gorazd Podržavnik ni ravno navdušen nad treningi, ki ste jih slovenski plavalci deležni na univerzi v ZDA. Tudi sami opazite večji napredek, kadar ste v Sloveniji?
Mislim, da trener opazi, da energijo dajem tudi preostalim, in to spoštuje. Spodbuja me, da ta ekipni duh iz ZDA pripeljem tudi v Slovenijo. Če zmorem motivirati druge, to motivira tudi mene.
Ko sem bil mlajši, sem bil bolj neposlušen, počel sem tisto, kar sem mislil, da si lahko privoščim, zdaj sem se že naučil spoštovati trenerje. Trener je 'bog i batina'. Tudi on ogromno vlaga v nas.
Verjetno ste se za študij v ZDA odločili po temeljitem razmisleku, ki je pokazal, da v Sloveniji ne boste mogli združevati športa in študija.
Res je, v ZDA je za to odlično poskrbljeno. Tam lahko svoj urnik prilagajaš športu. To pomeni, da sam izbereš predmete, seveda izbiraš med tistimi, ki so ti na voljo glede na smer študija, in sam sestaviš urnik. Moj dan se začenja s treningom, nadaljuje s predavanji in konča s treningom. Za vse to se mi ni treba voziti nekam daleč, kot bi se moral v Sloveniji, ali zaradi treningov izostati od pouka. Do odsotnosti sem upravičen samo, če imam ravno takrat tekmo, medtem ko moram teste opravljati enako kot preostali. Tudi na tekmah, ob prisotnosti t. i. procterjev, ki v času izpita pazijo, da vse poteka korektno.
V ZDA verjetno opravljate tudi doping kontrole?
Da, po dvakrat, prek univerze in prek FINE (Mednarodne plavalne zveze).
Pa ste tako pozorni kot na primer Damir Dugonjić, ki niti lekadola ne vzame brez natančnega preverjanja vsebine?
Vsako stvar, ki jo vzamem, če jo že moram, preverim pri medicinski službi. Vse, kar zaužijem, zapišejo v kartoteko.
So slabe ocene v šoli v ZDA lahko težava pri športnem udejstvovanju?
Seveda. Dokler ne popraviš ocen na ustrezno povprečje, ne smeš obiskovati treningov. V mojem primeru je na smeri poslovanje - za glavna predmeta sem izbral ekonomijo in menedžment - to ocena 2.0, 4.0 pa je maksimalna ocena.
V ZDA se tekmuje tudi v šoli, vsi želijo imeti čim višje povprečje Če imaš slabe ocene, to zbija tvojo moralo. Tudi ekipa ti da to vedeti. Ker se zavedaš, da to delaš za ekipo, je tudi motivacija za učenje večja.
Kako ste se zlili z okolico? Zaradi imena so vas verjetno takoj vzeli za svojega.
Zaradi imena me je že v Sloveniji marsikdo imel za tujca, pa nisem. Sem Slovenec, v Sloveniji sem rojen, je pa moj oče Anglež, od tod tudi izvira moj angleški priimek.
V ZDA je ravno obratno, češ, saj nisi tujec, ampak Američan. Prvi semester še nisem imel ameriškega naglasa, tako da je bilo očitno, da sem tujec, zdaj pa sem ga že povsem osvojil. Običajno mislijo, da sem Anglež, ker imam angleški naglas. Izstopam menda zaradi evropskega načina oblačenja.
Zanimivo. Kakšen pa je evropski način oblačenja?
Sam nosim bolj oprijeta oblačila, Američani pa precej bolj ohlapna.
Na področju prehrane s Plavalno zvezo Slovenije sodeluje Nada Rotovnik Kozjek. Kako vam v ZDA uspeva ohranjati primeren prehranjevalni režim?
V 2. letniku sem se temu res intenzivno posvečal, celo prešteval sem kalorije, zdaj pa sem se naučil, kaj potrebujem in kakšne količine. Ne pazim na kalorije, se pa trudim jesti zdravo. Na univerzi imamo športno menzo, kjer je na voljo kakovostna in zdrava prehrana. Zaradi izredno hitrega metabolizma se moram skoraj prenažirati, da vsaj nekaj zadržim v sebi (smeh, op. a.).
Kot študent ameriške univerze zaradi pravilnika ne smete prejemati nobenih nagrad, niti ne smete imeti osebnih sponzorjev. Kako gledate na to?
Mislim, da je to pravilo bolj namenjeno košarkarjem, ki bi lahko že v času študija služili vrtoglave vsote. Pri plavanju žal ni tako, a smo kljub temu na tem področju enaki. Res je, ne smem imeti sponzorjev, ampak s tem sem se sprijaznil.
Nagrade bi mi seveda pomagale, vendar se znajdem tudi s šolsko štipendijo. Če je ne bi dobil, se ne bi odločil za študij v ZDA. Ne bi želel obremenjevati staršev.
Zakaj športniki na ameriških univerzah ne smejo sprejemati nagrad?
Športniki, ki študirajo na ameriških univerzah, ne smejo sprejemati nagrad, niti ne smejo imeti osebnih sponzorjev. O tem smo že pisali v prispevku z naslovom Zakaj ameriški univerzitetni športniki ne zaslužijo nič, čeprav prinašajo milijarde?.
"To pomeni, da za slovenske plavalce na študiju v ZDA nov koncept svetovnega pokala, ki uvaja štirikrat višji nagradni sklad, ni nobena motivacija, najti jo morajo pri sebi," je v intervjuju za Siol.net poudaril selektor Gorazd Podržavnik. "Na naše najboljše plavalce ne moremo vplivati, saj so vsi v Ameriki, kot tamkajšnji študenti pa ne smejo sprejemati nagrad. Tudi če Stevens zmaga in mu pripada 200 tisoč evrov, jih ne sme sprejeti," je povedal.
Pred vami je zelo naporno poletje. Tekmovalni urnik bo zelo zgoščen. Kaj vas čaka po Reki, kjer bo konec junija na sporedu odprto prvenstvo Hrvaške in Slovenije v plavanju?
Po Reki nas čaka pomembnejša tekma v Franciji, v Chartresu, že tri tedne pozneje pa še svetovno prvenstvo v Budimpešti. Pred mano je še pet tednov in sezone bo konec.
Si upate napovedati, kaj si želite doseči v Budimpešti, ali ste raje bolj zadržani v napovedih in razkrijete samo to, da boste na tekmovanju dali vse od sebe?
Kakor kdaj. Pred evropskim prvenstvom v Londonu sem čutil, da imam to v sebi, na treningih sem dosegal zelo dobre čase. Rekel sem, da bom napadal medaljo. Rad napovem več in se zato bolj ženem. Na 50 metrov prsno sem bil drugi, žal pa sem na 100 metrov prsno zgrešil normo za nastop na olimpijski igrah v Riu. Tega mi je res žal. Iz lanskega leta sem se veliko naučil.
Stevens je decembra lani v Windsorju v Kanadi osvojil naslov svetovnega podprvaka na 50 metrov prsno v kratkih bazenih. Takrat 21-letni plavalec kranjskega Triglava je bil najmlajši plavalec v finalu. S časom 25,85 je dosegel nov slovenski rekord, za mišjo dlako pa zgrešil evropskega.
Kar zadeva decembrsko svetovno prvenstvo v kratkih bazenih, nisem imel visokih pričakovanj. Nisem imel popolnega štarta, sem pa konkurenco prehitel s podvodnim delom. Meril sem na polfinale in se tja za las prebil (na koncu je osvojil 2. mesto).
Vem, da se v Budimpešti od mene veliko pričakuje, saj nihče od starejših slovenskih plavalcev ne bo plaval. Na 50 metrov prsno si želim finala, želim si ponovitve štarta s svetovnega prvenstva. Rad bi se uvrstil v finale na 100 metrov prsno, kar mi decembra ni uspelo. Sicer pa si želim biti čim bližje kolajni na 50 metrov. Več bom vedel po prihodnjih tednih …
Vas je strah velikih tekmovanj?
Treningi potrjujejo mojo samozavest in jo samo še krepijo. S treningi sam sebi dokazujem, da zmorem.
