Več kot le drugo veslo

"Dovolj je bilo," je po enoletnem veslaško-aktivnem premoru dejal Luka Špik, opustil sanje o nastopu na olimpijskih igrah v Riu 2016, stopil iz svojega čolna in zaklenil spoštovanja vredno vitrino. V njej se bodo vselej lesketale olimpijske kolajne vseh treh barv, pet kolajn s članskih svetovnih prvenstev ter niz odličij s tekem svetovnega pokala in različnih regat. S slovesom 36-letnega člana blejskega veslaškega kluba se torej končuje ena najuspešnejših slovenskih olimpijskih karier in športna pot drugega najboljšega slovenskega veslača vseh časov.

Od odbojke do veslanja

Pri 196 centimetrih višine bi danes lahko pisali o koncu kariere uspešnega slovenskega odbojkarja. Luka je bil namreč v mladih letih nadarjen odbojkar, ki je glasno trkal tudi na vrata kadetske reprezentance. A ko je kot trinajstletnik leta 1992 spremljal olimpijske igre v Barceloni, na katerih sta dvojec in četverec brez krmarja Sloveniji priveslala prvi kolajni za samostojno državo, je svojo prihodnost videl v veslanju.

Odbojkarskemu trenerju, ki ga je skušal zadržati na igrišču z mrežo, je zabrusil, da ga bolj kot rezultati zanima to, da bo nekega dne, podobno kot Iztok Čop, sedel v sponzorskem avtomobilu. Tega je nekega dne res dobil, a še pred tem mu je dolgoletni reprezentančni selektor Miloš Janša, sprva leta 1995 poskusno, nato pa v več obdobjih s trajnostno mislijo, namenil sedež v čolnu s Čopom ter s tem dodobra zaznamoval njegovo pot.

Sanjski dvojec

Ko se je 21. 9. 2012 najboljši slovenski veslač vseh časov Iztok Čop z ekshibicijsko tekmo na Ljubljanici poslovil od aktivnega športa, je Luka iz njegovih rok prejel spodnji del lesenega vesla. "Zdaj si ti prvo veslo slovenskega veslanja," mu je dejal dolgoletni partner v dvojnem dvojcu, ki se je seveda dobro zavedal, da ga je kljub uspehom v drugih posadkah, med drugim tudi v enojcu, najbolj zaznamovalo prav obdobje s Špikom.

Značajsko izjemno različna športnika, med katerima je zevala tudi sedemletna starostna vrzel, sta z brezhibnim izvajanjem svojih vlog, instinktivnim prilagajanjem in zavidljivo veslaško usklajenostjo sestavljala enega najbolj prepoznavnih športnih tandemov v zgodovini države. Čop in Špik. Špik in Čop. Poosebljala sta sinhrono delovanje, ki prinaša uspehe, in vzajemno skrbela, da je partner v čolnu iz sebe znal iztisniti največ.

Do vseh kolajn s Čopom

Špik, ki je nase že v mladinski konkurenci opozoril z naslovoma svetovnega prvaka in podprvaka v enojcu, je čar olimpijskih iger že kot 17-letni mladenič izkusil v Atlanti 1996, ko si je čoln delil s Primorcem Erikom Tulom. Tedaj se je prebil v C-finale. A že štiri leta pozneje sta s Čopom v dvojnem dvojcu nastopila v Sydneyju in s predstavo za v veslaške učbenike Sloveniji priborila prvo zlato olimpijsko kolajno po osamosvojitvi. Štiri leta zatem sta v Atenah iz čolna stopila kot olimpijska podprvaka, se v Pekingu 2008 zadovoljila z "le" šestim mestom, nato pa dobro leto pred olimpijskimi igrami v Londonu še zadnjič združila moči in po petem mestu na domačem svetovnem prvenstvu na Bledu v zadnji skupni epizodi v Londonu 2012 priveslala do bronaste kolajne.

S Čopom se je Luka veselil tudi kar petih kolajn na svetovnih prvenstvih, v zgodovino pa sta se zapisala tudi po dvojnem programu pred desetletjem v Gifuju. Tako kot na SP 1999 in 2007 sta postala prvaka v dvojnem dvojcu, za nameček pa sta v četvercu, v katerem sta veslala še Matej Prelog in Davor Mizerit, osvojila srebrno odličje.

Brez pravega partnerja

Manj uspeha je imel Špik v drugih posadkah. Leta 2010 se je sicer v enojcu prebil celo v finale svetovnega prvenstva. Med dvojci, kjer je večkrat poskusil tudi v tandemu z mlajšim bratom Janom, in četvercu pa je zaman iskal stabilno posadko, v kateri bi lahko izpolnil svoj potencial. Predvsem v zadnjih letih se je znašel v začaranem krogu, saj je bil preskromen za vrhunskost med enojci, obenem pa ob padcu kakovostne ravni slovenskega veslanja ni dočakal ustreznega partnerja, s katerim bi se lahko podal v lov za odličja.

Skupaj na obrežju Blejskega jezera

Prerez njegove kariere bo tako zaznamovala ocena, da je vse največje uspehe v karieri dosegel ob pomoči Iztoka Čopa, pri čemer pa bi mu storili krivico, če bi ga pustili v senci prvega vesla tega olimpijskega športa. Tudi Čop, sprva njegov veslaški mentor, nato pa enakovreden partner, je pogosto izpostavljal pomembnost moči obeh veslačev ter predvsem usklajenost in občutek za ritmičnosti.

V teh elementih sta bila čvrsta Gorenjca v več odsekih najboljša, zato sta se kljub občasnemu kolobarjenju po slovenski veslaški floti v ključnih trenutkih vračala drug k drugemu. Zdaj oba stojita na trdnih tleh obrežja Blejskega jezera, od koder bosta lahko leta 2016 opazovala razvoj novih veslaških rodov. Ti bodo, vsaj nekaj časa, bleda senca njunih veličastnih karier. Navsezadnje slovenski reprezentanci grozi, da bo ostala celo brez olimpijskega nastopa v Riu.