"Žival ni sredstvo, ampak partner"

"Kasaštvo ti pomaga pri učenju odgovornosti. Konj je živo bitje, potrebni sta dnevna nega in skrb, če želiš aktivno in uspešno tekmovati. Seveda tudi reden dnevni trening. Če konj nima zagotovljene celote udobja, rezultatov ne bo in ne bo pripravljen na tekmovanje," je kasaški šport v grobem opisal Vito Šadl, kasaški trener in voznik z desetletnimi izkušnjami, ki nam je priskočil na pomoč pri snovanju tokratne zgodbe.

Poimenovanje voznik kasačev ali kasaški voznik je ustrezno in nujno. Oseba, ki se ukvarja s tem športom, seveda ni kasač - to je pasma konja. Podoben spodrsljaj bi zagrešili, če bi na primer nekomu rekli lipicanec.

Prav veliko mladih v tem športu ni, saj ni sistematiziranega zelo organiziranega vključevanja. Za tekmovanje moraš biti star 15 let, otroke pa se lahko vpeljuje v kasaštvo kakšno leto prej. Gre za sodelovanje med človekom in živaljo, zato je to več kot le šport – je velika odgovornost, saj "mora konj preživeti, tudi če se ne ukvarja s športom".

Konji kot ljudje – lahko večni talenti

V Sloveniji je voznik in trener pogosto ista oseba, čeprav to ni nujno. Kaj je pomembno pri trenerjih? "Treba je imeti čut za žival, prepoznavati konjeve znake, na primer, ali ga kaj boli, kdaj ima dovolj treninga … Nekaterim gre to bolje, drugim slabše. Več znakov ko prepoznaš, bolje lahko pripraviš konja. Pomembne so tako konjeve kot človekove sposobnosti," pravi Prlek, ki se s tem športom ukvarja deset let.

Konj mora biti vzdržljiv in močan. Pomemben je tudi njegov značaj. Nekateri so bolj podvrženi stresu, zato jih je treba miriti. Ena ključnih lastnosti je konjeva vodljivost. Tudi z muhastimi je mogoče delati, ampak je težje. Konj je lahko nadarjen, a včasih zaradi narave svojega značaja – podobno kot ljudje –tega ne pokaže povsem.

Na dirki delo trenerja nič ne pomaga, če voznik dela napake. V dveh, treh minutah, kolikor traja posamezna dirka, mora ta odpeljati taktično dobro – postavljanje, izbira časa za finiširanje, poznavanje konkurence … - in imeti občutek za konja. Kasači ne smejo galopirati oziroma lahko le določeno število korakov. Po 15 korakih v galopu je konj diskvalificiran. Nagnjenost h galopu je različna. Lahko je kriv prehiter tempo, lahko se zgodi zunanja motnja, oviranje sotekmovalca, vzrok so lahko tudi ovinki ali kakšna novost na oziroma ob tekmovalni stezi.

Zibelka kasaštva v Prlekiji

Nesreč na kasaških dirkah ni veliko. A ko se zgodijo, so lahko tudi hude, saj so hitrosti tudi do 50 ali 60 km/h. Ta šport ima v Sloveniji 140-letno tradicijo. Njegova zibelka je Prlekija, kjer so vzredili tudi tradicionalno pasmo Ljutomerski kasač. Ljutomer in Ljubljana sta poglavitni središči kasaštva. Razvil se je na kmetijah, kjer je nekoč vsaka večja imela konje za delo, ob nedeljah pa so jih zapregli in preizkusili, kateri je hitrejši.

Še danes kasaštvo v veliki meri sloni na družinski tradiciji. Rejec, trener in voznik so pogosto združeni v eni osebi, a ni nujno, da je tako. Včasih je na primer oče trener in sin voznik. Vsekakor morata trener in voznik tesno sodelovati. Zaradi optimizacije stroškov je skoraj nujno, da ima rejec lastni prostor – boks, pašnike … - za konja.

Večina tekmovalcev sama vzredi konje, a se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja sistem, ko trenerji pri rejcih poiščejo konje, ki jih kupijo za lastnike. Tekmujejo tako kobile kot žrebci in kastrati – kastrirani žrebci. Redke dirke so rezervirane le za kobile, saj pri konjih razlik v fizičnih sposobnostih praktično ni.

Trenira se pet- do šestkrat tedensko. Dva ali trije treningi na teden so namenjeni kondiciji. Temu v kasaštvu pravijo jogging, gre za razdalje od 6 do 10 kilometrov. Približno trening oziroma dva na teden pa sta namenjena hitrosti. Tu se hitro pokaže, ali je konj nagnjen h galopiranju, čeprav imajo nekateri konji te težave samo na dirkah.

Dveletni konji imajo svoje dirke, triletniki pa že nastopajo skupaj s starejšimi. V Sloveniji je zgornja meja starosti konja za nastopanje 14 let, večina jih konča do 10. leta.

Nekaj tisoč evrov

Gre za šport, ki nikakor ni poceni. Do tekmovalnega konja se pride na več načinov. Lahko ga vzrediš sam. Potrebuješ plemensko kobila, h kateri je treba pripustiti plemenskega žrebca, kar seveda ni zastonj. Nato sledi skrb za kobilo in žrebeta. Mlad konj potrebuje primerne pogoje: čim več izpusta, primerno hrano, vzgojo …

Lahko pa kupiš konja, ki že tekmuje, ali mladega konja, starega leto ali dve, ki še ne dirka. Treba je priskrbeti seno, žito, krmila, dodatke za po treningih, vitamine … Če nimaš ustreznega prostora, je treba najeti boks, kar znese okrog 200 evrov mesečno. Pašniki, prostor za prosto gibanje, prikolica za prevoz so samoumevne stvari.

Med stroške je treba prišteti še licenco, takso, uporaba proge na hipodromu, kovača, veterinarja, opremo … Izdatki za tekmovanje na letni ravni se gibljejo nekje med tremi in štirimi tisočaki.

Pozitivna ničla je redkost

Seveda obstajajo tudi nagrade. V Sloveniji znašajo od 300 do 400 evrov bruto za zmago, v sosednjih državah so nekoliko višje. Lani je imel najuspešnejši konj – to točkovanje je pomembno tudi za kategorije dirk in razvrščanje pri štartih – okrog deset tisoč evrov zaslužka bruto. Na splošno pa so lastniki kasačev izjemno zadovoljni, če sezono izpeljejo s pozitivno ničlo. Zaslužek vsekakor ni in ne more biti med razlogi, da se lotiš tega športa.

O kasaštvu kroži stereotip z očitki o mučenju živali. Morda tudi zato, ker je del opreme bič. Šadl ostro zanika tovrstne govorice: "Bič uporabljam le v finišu dirke, skušam ga uporabiti res etično. Za priganjanje, ne tepež. Tu gre za etično komponento kasaštva. Žival ni sredstvo, ampak partner. Na lep način se da konja marsikaj naučiti. Konj je fizično močnejši, le pokazati mu moraš, naj te uboga, a ne z nasiljem."