Cristiano Ronaldo in njegove solze

Takrat je na evropskem prvenstvu pred domačimi navijači izgubil v finalu proti Grčiji z 0:1. Po nepričakovanem porazu je bil 19-letni vzhajajoči zvezdnik evropskega nogometa obupan. Po tragičnem lizbonskem porazu je neutolažljivo jokal in upal, da bo kdaj dočakal novo priložnost, da se dokoplje do lovorike v reprezentančnem nogometu.

V nedeljo, 12 let pozneje, jo je dočakal. Zdaj kot 31-letnik, ki se je v zgodovino vpisal kot eden izmed najboljših, ki so kadarkoli igrali nogomet. S številnimi klubskimi lovorikami, trikrat je bil evropski prvak, tremi naslovi najboljšega nogometaša leta na svetu, novi je verjetno pred njim, kot kapetan in najboljši strelec v zgodovini Portugalske.

• Portugalci brez Cristiana Ronalda v Parizu šokirali Francijo

• Tako mlad, da je ukradel rekord Ronaldu

• V portugalski vitrini po pariškem čudežu ni več pajčevine

"Bolj kot karkoli drugega si želim, da bi lovoriko osvojil tudi v reprezentanci," je Cristiano Ronaldo dejal pred finalom proti Franciji.

Takrat še ni vedel, kaj ga čaka. Že po 25 minutah velikega finala je moral zaradi poškodbe, te so pri njem prava redkost, predčasno z igrišča. Objokanega so ga odnesli z igrišča, zasmilil se je verjetno tudi tistim, ki sicer niso na njegovi strani. Poln štadion Stade de France je zaploskal velikanu svetovnega nogometa, a to je bila bolj slaba tolažba.

Kljub temu se je slabi dve uri pozneje smejal tudi on. Njegovi soigralci so namreč brez pomoči najboljšega, kar je kadarkoli dal portugalski nogomet, premagali Francijo in Portugalski prinesli zgodovinski prvi naslov evropskega prvaka. Predvsem pa poskrbeli, da so solze sreče stekle po njegovih licih in kapljale tudi po njegovem reprezentančnem dresu. 

Cristiano Ronaldo in njegove finalne solze

Posredovanje Dimitrija Payeta, po katerem je Cristiano Ronaldo obležal na zelenici. Takoj je bilo jasno, da gre za nekaj hujšega. Ko je prvič odšepal z igrišča, si je verjetno še mislil, da bo lahko igral naprej. Ko je zdravniško pomoč potreboval drugič, je tudi v njegovi glavi verjetno zatulil alarm. Z obvezanim kolenom je poskušal nadaljevati igro. Kmalu je postalo jasno, da ne bo šlo. Po 25 minutah je bilo zanj velikega finala evropskega prvenstva konec. Ko so ga odnesli z igrišča, je neutolažljivo jokal. Fotografije, ob katerih se je marsikomu zasmilil. Pozneje se je vrnil ob igrišče in bodril soigralce. Grizel si je nohte in nestrpno pričakoval razplet finala. Zdelo se je, kot da je prevzel trenersko vlogo. Po golu Portugalske je norel od veselja. Veselje je delil tudi s člani strokovnega štaba portugalske reprezentance. Potem je napočil trenutek, na katerega je čakal vrsto let. Kot kapetan Portugalske je pokal za naslov evropskega prvaka dvignil visoko v zrak. Po 12 letih in sedmih nastopih na velikih tekmovanjih je le dočakal prvo reprezentančno lovoriko.