Četrtek, 29. 9. 2016, 13.31
7 let, 2 meseca
Pol leta po poškodbi
David Rodman se vrača: Imam zeleno luč, zdaj se moram posvetiti iskanju kluba
"Zdravnik pravi, da lahko počasi resno začnem. Pogrešal sem vse skupaj. Veliko raje sem na ledu in poskušam tam pomagati, kot da vse skupaj gledam s kavča, " se hokejske vrnitve po polletnem okrevanju po strganih križnih vezeh veseli David Rodman.
- Kopitar pred tekmo prejel sporočilo Gretzkyja, po porazu pa obžaloval napake
- Premierligaška nogometna podpora hokejski reprezentanci Evrope #video
- Predseduje nogometašem in kot trener navdušuje s hokejsko Evropo.
Pred pol leta, malce pred začetkom priprav na svetovno prvenstvo divizije I v Katovicah, je v slovenski tabor prišla slaba novica. Selektor Nik Zupančič je z reprezentančnega seznama zaradi strganih križnih vezi izbrisal Davida Rodmana.
Dolgoletni član risov je moral tako še drugo leto zapored izpustiti svetovno prvenstvo (leto prej mu jo je zagodla poškodba zapestja), prav tako je moral odmisliti septembrski nastop na olimpijskih kvalifikacijah v Minsku, kjer so si risi priigrali vozovnico za Pjongčang.
Previdnost ni odveč
Po hudi spomladanski poškodbi ima zdaj spet več hokejskih razlogov za veselje.
Po skoraj šestih mesecih od operacije vezi v Dresdnu (pol leta bo preteklo 5. oktobra) se počasi, a vztrajno vrača. "Ravno sem se vrnil iz Nemčije, kjer sem imel pregled pri zdravniku. Načeloma je v redu. Koleno je stabilno. Zdravnik pravi, da lahko počasi resno začnem," nam je s spodbudno novico postregel Rodman.
Del rehabilitacije je opravil v Nemčiji, del v domovini. Zadnja meseca so mu s posebnim programom za koleno pomagali na Fakulteti za šport. Kot pravi, je šla pot okrevanja po načrtih: "Zdravniki so na začetku rekli, da bo potrebnih šest mesecev. V tem času sem res veliko delal, da bi se vrnil. Že po petem mesecu ali pa še malo prej sem se zelo dobro počutil. Pogrešal sem hokej, a sem bil zaradi besed zdravnikov raje previden."
Ledene občutke lovi z Jeseničani
"Imam boljše in tudi slabše dneve. Počutim se močnega, je pa seveda prisoten občutek, da koleno ni tako, kot je drugo. Malce časa mora še miniti in malo več bom moral še drsati," 33-letnik ne skriva, da je počutje velikokrat odvisno od dneva.
Zadnje tri tedne se na ledu občasno druži z Jeseničani, s katerimi dvakrat ali trikrat tedensko pridobiva ledene občutke. Tudi v prihodnje, ko bo začel resneje trenirati, bo drsal v Podmežakli, kjer nad treningi bdi slovenski selektor Nik Zupančič.
"Težko je govoriti o željah"
"Najbolj bi mi ustrezala tujina, a težko je govoriti o željah, saj ne vem, kaj je realno in kaj ne," o reševanju klubskega položaja pravi Rodman, ki ga najbolj mika klub onkraj naših meja. Ne izključuje možnosti, da bo ostal doma.
Ob resnejših treningih ga čaka tudi resnejše iskanje kluba. Lansko sezono je nosil dres nemškega drugoligaša Dresdner Eislowen, katerega član je tudi letos njegov brat Marcel (Nemci so mu tudi letos zaupali kapetansko vlogo).
Pri Dresdnerju na Davida ne računajo več, saj so po njegovi poškodbi zapolnili vsa mesta, namenjena tujcem.
"Zdaj, ko imam zeleno luč, se moram tudi malo bolj aktivno lotiti iskanja kluba. Bomo videli, kaj bo," o klubskem položaju razmišlja naš sogovornik, ki o željah razumljivo težko govori.
"Najbolj bi mi ustrezala tujina. Težko je veliko povedati okoli želja, saj ne vem, kaj je realno in kaj ne. Težko je tudi, ker so klubi načeloma polni. Zdaj iščejo le še kakšne menjave zaradi poškodb ali morebitnega nezadovoljstva z igralci. Treba bo počakati."
Ali obstaja možnost, da bi ga, če se v tujini kmalu ne pokaže kakšna priložnost, spet videli v dresu Jesenic, s katerimi je preživel kar nekaj časa? "Verjetno je tudi to možnost. Nikoli ne reci nikoli," je kratek, a jedrnat njegov odgovor.
"Ste me že odpisali?"
Med željami je tudi vrnitev v slovensko izbrano vrsto. Rodinčan ji je zadnjič na pomembnejšem tekmovanju pomagal leta 2014. Na olimpijskih igrah je takrat s Slovenijo zadrsal vse do sedmega mesta, nato pa na SP divizije I z njo priigral še v eliti.
"Ali ste me že odpisali (smeh, op. a.)? Moj načrt je - seveda če bo vse v redu -, da bi še igral za reprezentanco. Fante zdaj res že kar pogrešam, saj me že dve leti ni bilo zraven. Rad bi še pomagal. Upam, da ne bo težav," upa, da še ni rekel zadnje reprezentančne besede.
Želja je tudi vrnitev v slovensko izbrano vrsto. Risom je na pomembnejšem tekmovanju zadnjič pomagal leta 2014, ko so na OI v Sočiju končali na visokem sedmem mestu, na SP divizije I pa so se vrnili v elitni hokejski razred.
Kako težko je bilo v začetku septembra spremljati druščino risov na olimpijskih kvalifikacijah v Minsku, kjer so fantje dosegli nov mejnik slovenskega hokeja? Ko so se pred tremi leti prvič uvrstili na olimpijske igre, je bil prav David z dvema zadetkoma eden od ključnih mož tekme, ki je prinesla nagrado.
"Vedno je težko gledati. Veliko raje sem na ledu in poskušam tam pomagati, kot da vse skupaj gledam s kavča. Bilo je super, naši so super odigrali. Res smo že dolgo časa skupaj, dobro se razumemo, vsi radi pridemo na zbor. Mislim, da na takih tekmah ta naš ekipni duh res pride zelo do izraza," je reprezentančne kolege še pohvalil Rodman, ki te dni pesti stiska tudi za Evropo Anžeta Kopitarja: "Ni bilo ravno realno pričakovati, da bodo v finalu. Igrajo dobro, super jih je pogledati."