Sreda, 7. 6. 2017, 10.51
7 let, 2 meseca
Ni še rekel zadnje
Marcel Rodman: V prvi vrsti sem vesel, da spet lahko normalno igram
Izkušeni slovenski napadalec Marcel Rodman se je po hudi poškodbi leta 2015 v zadnji sezoni uspešno vrnil na ledene ploskve. Kot pravi, je v prvi vrsti vesel, da je lahko spet normalno treniral in igral. To, da ga ni bilo na seznamu potnikov na svetovno prvenstvo, ga je razočaralo, a pri 35 letih še ni rekel zadnje besede. "Verjamem, da sem še lahko zraven. Olimpijske igre so še en velik izziv."
Hokejsko kariero napadalca Marcela Rodmana je zaznamovalo nemalo zdravstvenih tegob. Zadnja je prišla dva tedna pred začetkom sezone 2015/16, ko je po naletu nasprotnika z glavo priletel v ogrado, obležal na tleh in se kmalu znašel v bolnišnici, kjer je spet začutil celotno telo.
Sledila sta operativni poseg na medvretenčni ploščici v vratnem vretencu in dolgo okrevanje. Izpustil je celotno sezono, a kljub temu vztrajal in se v končanem tekmovalnem obdobju uspešno vrnil na ledene ploskve, kar ima za velik uspeh.
Hvaležen, da se je lahko vrnil
"V prvi vrsti sem bil vesel, da sem lahko normalno treniral in da lahko spet normalno igram. Vse leto po poškodbi sem čutil posledice, skoraj do septembra sem imel mravljince po rokah in nogah, nato se je vse uredilo. Najbolj sem bil vesel tega, da sem se sploh lahko vrnil," je hvaležen 35-letnik.
Po hudi poškodbi se je v zadnji sezoni uspešno vrnil na led.
Sezono je preživel v drugi nemški ligi. Začel jo je pri Dresdner Eislöwen, januarja pa se preselil k njemu dobro znanemu Bietigheim Steelers, s katerim je leta 2013 postal prvak druge nemške lige. Tudi letos so merili visoko. In bili blizu vrhu.
Redni del so končali na prvem mestu. Na zadnji stopnici končnice, v finalu, pa so s soigralci premoč priznali prvakom Frankfurt Lowen. Kot pravi naš sogovornik, niso ujeli vala, na katerem bi dominirali, kot jim je uspevalo pred finalnimi boji. Nasprotniki so v odločilnih trenutkih vlekli prave poteze in zadevali.
Raje tja, kjer so si ga bolj želeli
"Menjava kluba ni bila načrtovana. Bil je nekoliko čuden položaj. V Dresdnu ni bilo nič narobe, ampak trener se je odločil dati tujce nekako na trg. Pri Bietigheimu so izrazili željo, da bi zaigral za njih. Kluba sta se dogovorila z mano, da se preselim. Na koncu sem se odločil, da če si me nekdo bolj želi kot drug, raje grem. Nima smisla vztrajati nekje, če si me morda sploh ne želijo. Po drugi strani sem šel v okolje, kjer sem bil uspešen že prej in kjer so še višje kotirali," o menjavi delodajalca sredi sezone pravi Rodman.
V Nemčiji se z družino počuti odlično
Želi si ostati v Nemčiji. Kam ga bo pot zanesla, uradno še ni znano.
Pri Bietigheimu je bilo vzdušje v slačilnici boljše, miselnost zmagovalna, bolj so uživali, bolje tudi igrali, prav tako so pritiske, ki so si jih sami ustvarili, kot posamezniki in kot ekipa precej bolje obvladovali.
Kljub temu meni, da ima Dresdner v prihodnosti več manevrskega prostora za napredovanje, saj še nikoli ni bil v finalu druge lige. Za Bietigheim je medtem finale zadnja leta nekaj samoumevnega (zadnjih pet let je bil vselej v finalu, dvakrat je zmagal).
V hokejski karieri je Nemčijo dodobra spoznal. Ob drugi ligi je igral tudi med nemško smetano. Dežela je nanj naredila pozitiven vtis. Ne le s hokejskega vidika, pač pa tudi zato, ker se vsa družina tam počuti dobro. To mu je kot očetu dveh otrok razumljivo izjemno pomembno. "Vesel bi bil, če bi lahko ostali v Nemčiji. Dogovarjali smo se s kluboma, a zdi se mi, da bo treba najti nekaj drugega. Bomo videli. Nočem preveč govoriti," o prihodnosti razmišlja o prihodnosti.
Verjame, da še vedno spada zraven
Razočaranja, ker ni bil vpoklican v reprezentanco, ne skriva, saj še vedno verjame, da izbrani vrsti lahko nekaj da.
Obrnili smo se tudi v bližnjo preteklost k neuspešni majski reprezentančni akciji. Slovenska hokejska reprezentanca je po neprepričljivi igri na svetovnem prvenstvu elite v Parizu na sedmih tekmah sedemkrat izgubila in se hitro vrnila v skupino B.
Rodman v Franciji ni sodeloval. Selektor Nik Zupančič ga po dolgi klubski sezoni (zadnjo klubsko tekmo je odigral 25. aprila) ni umestil na seznam potnikov na SP. Kot je takrat dejal, je bila izbrana vrsta (bolj ali manj) že sestavljena.
"Zagotovo sem bil razočaran, ker sem se vso klubsko sezono super počutil," o tem, da ga ni bilo med 25-erico risov, meni dolgoletni reprezentant in dodaja: "Verjamem, da še vedno spadam zraven, da še vedno lahko igram za reprezentanco, tako da sem bil razočaran. Veliko stvari je viselo v zraku. S selektorjem sva se slišala, na koncu se je odločil, kot se je. Gremo dalje. Ne želim pogrevati stvari."
Želi pa si še biti zraven. "Pjongčang (februarja prihodnje leto bo tam na olimpijskih igrah igrala tudi slovenska hokejska reprezentanca, op. a.) je zame še eden od velikih izzivov, ki so mi ostali," ne skriva želje po novem olimpijskem nastopu.
Slovenija bo v skupinskem delu olimpijskega turnirja tako kot v Sočiju, kjer je zasedla izjemno sedmo mesto, igrala z Rusijo, ZDA in Slovaško.
O nastopu reprezentance na SP v Parizu
Kljub neuspehu želi ostati pozitiven in upa, da bodo malenkosti, ki so še kako pomembne za celoto, v prihodnje šle v pravo smer.
"Ne vem, kaj reči. Želim biti predvsem pozitiven. Zdi se mi, da se je slika reprezentance v javnosti popačila, šla v napačno smer zgolj zaradi te akcije. Skupina teh fantov je v zadnjih letih naredila preveč, da bi se z enim svetovnim prvenstvom vse obrnilo. Seveda ni nihče zadovoljen. Fantje so že sami po sebi dovolj razočarani. Nikomur ne pomaga dodatna kritika. Verjamem, da se bodo sestavili, ker je preveč kakovosti v tej ekipi, in malenkosti, ki so se nabirale in šle v napačno smer, popravili."