Petek, 18. 4. 2025, 11.45
2 uri, 7 minut
Intervju
Mark Sever iz Švice v reprezentanco: Če ne bi verjel, ne bi bil tukaj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,68
20-letni Mark Sever je odkljukal že šest sezon v Švici. V končani je bil najboljši mladi igralec po točkah druge članske švicarske lige, kar je bil tudi njegov cilj. Pred očmi ima še enega: zagotoviti si mesto v reprezentanci za majsko svetovno prvenstvo. "Če ne bi verjel v to, ne bi bil tu."
Za 20-letnim hokejskim napadalcem Markom Severjem je že šest sezon v Švici, kamor se je odpravil z željo po napredku v športu, ki se mu je zapisal kot otrok. Za "ofenzivcem", ki rad ustvarja igro, še raje pa zadene, je uspešna klubska sezona. V drugi švicarski članski ligi je bil v dresu Oltna najboljši mladi igralec po točkah. Prihodnjo sezono ga čaka še večji izziv, a še pred vrnitvijo v Švico sledi močnemu reprezentančnemu motivu. V domačem Tivoliju je z reprezentanco začel priprave na majsko svetovno prvenstvo elitne divizije, na katerega želi potovati kot član risov. Spoznajte mladeniča z velikimi ambicijami in železno voljo.
Otrok hokejske Olimpije Mark Sever je že pri rosnih 14 letih ubral pot, po kateri v zadnjem času stopa precej mladih hokejskih upov. Na kaljenje se je odpravil v Švico, kjer je prvih pet let igral za nižje selekcije Klotna, pred lansko sezono pa se je dogovoril za triletno sodelovanje s tamkajšnjim prvoligašem Biel-Bienne.
Ta ga je za pravkar končano sezono posodil Oltnu, s katerim je bil v drugi švicarski članski ligi po točkah najboljši mladi igralec. "To je bil moj cilj," je odločen 20-letni napadalec, ki ima pred očmi že nov izziv. Izboriti si mesto v pomlajeni članski reprezentanci za majsko svetovno prvenstvo v Stockholmu. "Če ne bi verjel v to, potem ne vem, zakaj bi bil tukaj," pravi mladenič, ki upa na to, da počasi, a vztrajno postane adut slovenske hokejske reprezentance.
V intervjuju za Sportal se je razgovoril o svojih začetkih, odraščanju v Švici, usklajevanju šole in hokeja, kanadskem mentorju, tipu igralca, kakršen bi rad postal, in še čem ...
"Ne želim le sodelovati na pripravah. Igranje za reprezentanco na prvenstvu so moje velike sanje."
Mark, februarja ste bili prvič del članske reprezentance na pripravljalnem turnirju, zdaj pa s člansko zasedbo prvič sodelujete na pripravah za majsko svetovno prvenstvo elitne divizije. Kako se počutite med članskimi risi?
V slačilnici je bilo zelo živahno, vsi se dobro razumemo. Vesel sem, da so nas mlade starejši igralci dobro sprejeli. Nekateri so bili pred zborom dalj časa prosti, saj so že prej končali klubske sezone, drugi smo imeli malo manj prostega. Prvi trening je bil kar naporen, smo kar veliko predrsali, a to je za uvod pomembno. Vsi se moramo spet ogreti in narediti vse, da bomo prišli na top raven. Vzdušje je super, mislim, da imamo odlično ekipo.
V mlajših reprezentančnih selekcijah ste igrali vidno vlogo, v članski, ki še čaka na prihod nekaterih udarnih članov, si bo svoje mesto treba še zagotoviti. Kakšen je vaš cilj na teh pripravah?
Zagotovo je moj cilj, da pridem v ekipo za svetovno prvenstvo. Če ne bi verjel v to, potem ne bi bil tukaj. Ne želim le sodelovati na pripravah. Igranje za reprezentanco na prvenstvu so moje velike sanje. Že od mladega sem gledal slovensko reprezentanco po televiziji.
Letos bo spet igrala med elito. Edini cilj teh priprav je, da si izborim mesto za prvenstvo. Vem, da ni nič zagotovljeno. Menim, da bo na koncu mesto dobil tisti, ki si ga bo zaslužil. Če ga bom sam, bom zelo zadovoljen. Igranje na tem prvenstvu bi bil vrhunec moje sezone.
Preden se dotakneva te teme, povejte kaj o vaših hokejskih začetih. Kako se je vse skupaj začelo?
Smo družinski prijatelji z nekaterimi hokejisti. Sam sem se tako družil s sinovoma Nika Zupančiča. Z njima smo začeli pri Olimpiji. Zame se je vse začelo tu v Tivoliju. Lepo se je vrniti v to halo, malo obujati spomine.
Tukaj sem preživel skoraj celo otroštvo. Če bo mogoče, bi tu rad tudi končal kariero, a od tega me, upam, loči še kar nekaj časa. Tudi moj oče je v mladih letih želel postati hokejist, a je nato pristal v tenisu.
Sever se je v Švico preselil ped sezono 2019/20 in se pet let kalil v Klotnu.
Rosno mladi, pri 14 letih ste odšli v tujino, v Švico, kjer ste v šestih sezonah od nižjih selekcij napredovali do članske kategorije. Kako je prišlo do odločitve za odhod?
Odločitev ni bila povsem moja, konec koncev se 14-letnik ne more kar tako sam odločiti. Sem si pa želel iti čim prej v tujino. Moja želja je bila Švedska, a sva se z očetom nato veliko pogovarjala in odločila za Švico.
To sva izbrala tudi zaradi šole, pa ker je malo bližje Sloveniji, pomembno pa je bilo, da je obstajala še možnost, da če dovolj časa igraš tam, dobiš švicarsko licenco, tako da tam šteješ za švicarskega igralca.
Načrti se zdaj nekako uresničuje, tako da sem očetu zelo hvaležen, da mi je pri vsem skupaj pomagal. Pa tudi mami, ki mi je stala ob strani, saj vemo, da mlademu športniku v tujini sploh na začetku ni najlažje. Vesel sem, da smo se tako odločili in da se stvari odvijajo, kot se.
Omenili ste šolanje. Kako vam gre usklajevanje šole in hokejske kariere?
Počasi zaključujem. Junija imam še zadnji izpit. V Švici sem vpisan na ekonomsko gimnazijo, bolj športno, šolam pa se v smeri ekonomije in računovodstva. Lahko rečem, da se mi učitelji precej prilagajajo, razumejo športnike.
Tako sem lahko opravil vse treninge in tekme zjutraj ali popoldan. Posledično sem v šoli veliko manjkal, a so se učitelji potrudili, da so mi snov naknadno razložili. Sistem pri nas je dober. Precej lažje je igrati, če se lahko bolj osredotočiš na hokej in ti učitelji pomagajo.
Mama je tista, ki me je vedno malo "priganjala" – v dobrem pomenu besede –, naj se učim in naredim to šolo, tako da sem ji hvaležen. Pri hokeju nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Pred kratkim sem na primer imel pretres možganov, lahko pride do težje poškodbe ali pa ti ne uspe, zato je šola nekaj, kar je treba opraviti.
V Švici igra pod švicarsko licenco.
Mnogi športniki povedo, da so bili v tujini primorani hitreje odrasti. Kaj bi vi rekli o tem?
Da in ne. Zagotovo sem odrasel v smislu, da si znam sam kaj skuhati ali pa da se znajdem, če pridem na kakšno mesto, a še vedno sem bil ob odhodu le otrok, star 14, 15 let.
Še danes sem, kako bi rekel, živahen (smeh, op. a.). V slačilnici se rad pošalim, ko pa je čas za trening ali tekmo, pa se zresnim. Na ledu je čas za resnost, sicer pa se v življenju rad šalim.
Kaj najbolj pogrešate?
Zagotovo prijatelje, družino, tudi fante iz hokeja, s katerimi smo v preteklosti igrali. Prav zato vedno rad pridem v reprezentanco in sem vesel, da vidim prijatelje iz otroštva, ki so zdaj skoraj vsi v tujini.
V Sloveniji imam tudi mlajšega polbrata, ki ga prav tako pogrešam, pa tudi preostale člane družine. Tudi slovensko kulturo, ki je, vsaj kot se meni zdi, v primerjavi s Švico bolj odprta, oni pa so malo bolj resni in zaprti.
Kaljenje v Švici ste začeli pri Klotnu, lani pa s švicarskim prvoligašem Bielom sklenili triletno sodelovanje. Za pravkar končano sezono vas je posodil članskemu drugoligašu Oltnu, s katerim ste po hudem boju obstali v polfinalu. Nato ste odigrali še zaključek končnice z Bielom v finalu do 20 let ... Pestra sezona z veliko tekmami je za vami.
Bila je kar težka, saj sem odigral res ogromno tekem. Že pred sezono, ko sem podpisal triletno pogodbo z Bielom, smo se dogovorili, da bom drugo leto posojen v drugo švicarsko ligo, da se vpeljem v članski hokej, da vidim in občutim to raven.
Priprave z Oltnom sem začel zelo dobro, dosegel kar nekaj točk v prvih petih pripravljalnih tekmah, prvih nekaj tekem sezone sem odigral dobro, potem pa nekaj časa ni steklo, malo mi je padel ritem, plošček ni želel v gol, a pozneje se je odprlo. Dobil sem priložnost, da sem lahko igral z dvema tujcema, dobil sem to ofenzivno vlogo. Iz tekme v tekmo sem bil bolj samozavesten, bolj sem se navadil te ravni hokeja in nato brez težav igral.
Po sezoni bi rekel, da je bilo to, da smo se z Oltnom uvrstili v polfinale, presenetljivo, pred sezono pa je bil Olten nekako favorit za top tri ekipe v ligi. Imeli smo slab začetek sezone, nato se je zamenjalo nekaj ljudi, tudi trener, dobili smo nekaj boljših igralcev, kemija v ekipi se je začela popravljati. To nas je v končnici dvignilo, pa tudi navijači so bili v Oltnu odlični.
Zadnjo sezono je bil posojen v drugo švicarsko ligo k Oltnu in bil ob koncu sezone rednega dela najboljši mladi igralec po točkah (na fotografiji skrajno levo).
Pri sebi sem nekako vedel, da sem pripravljen na to raven, tudi poleti sem se res dobro pripravil na vse skupaj. Danes sem zelo zadovoljen s klubsko sezono, pa tudi s tem, da sem dobil priložnost v članski reprezentanci. To mi res veliko pomeni.
Na 36 tekmah rednega dela ste dosegli 26 točk in bili po točkah najboljši mladi igralec druge švicarske članske lige. S tem je zagotovo prišla še dodatna potrditev.
To je bil moj cilj. Rekel sem si, da če že pridem v to drugo švicarsko ligo, se moram dokazati, sploh kot mlad igralec. To, da sem lahko dosegel največ točk, je super, se pa nisem želel z nikomer primerjati. Primerjanje z drugimi je za mladega igralca strup. Konec koncev ni pomembno, kako nekdo drug igra, saj če ti odigraš, kot moraš, boš dobil priložnost in boš igral tam, kjer želiš.
Sem pa vesel tudi tega, kako smo kot ekipa zaključili sezono in kako me je ekipa sprejela. Zelo lepo. Imel sem tudi neke vrste mentorja. Zelo mi je pomagal Kanadčan Eric Faille, drugi strelec ekipe, peti strelec lige. Star je 35 let, zelo izkušen hokejist, ki je veliko preigral tudi v švicarski prvi ligi, osvojil slovaško ligo, s Kanado zmagal na Spenglerjevem pokalu ...
Pod okrilje ga je vzel 35-letni Kanadčan Eric Faille, od katerega se je v zadnji sezoni naučil največ, pravi.
Njegova družina je bila v začetku sezone tam, nato pa se je vrnila domov. Ponudil mi je, da živim z njim, tako da sva precej časa živela skupaj. Nekako me je vzel pod okrilje in mi res ogromno pomagal. Od njega sem se v tej sezoni največ naučil. Zelo cenim, da obstajajo taki igralci, sploh starejši, ki se potegnejo za mlade.
Pravite, da vam je veliko pomagal. Kje pa ste v zadnji sezoni hokejsko najbolj napredovali?
Zagotovo v tem, da sem moral hitreje sprejemati odločitve s ploščkom. V ligi do 20 let imaš veliko več časa. Zagotovo sem se izboljšal tudi v drsanju, pa pri forechecku, delu s palico, odvzemanju ploščka, kontroli tega ...
Tudi za strel se mi zdi, da sem ga v primerjavi z lani precej izpopolnil. Ko iz selekcije do 20 let enkrat prideš med člane se stvari ena za drugo nekako izboljšujejo, saj so toliko boljši treningi, trenerji na višji ravni, tako da se je lažje učiti in napredovati.
Pod okriljem švicarskega prvoligaša Biela bo vsaj še dve sezoni, prihodnjo bo z njim začel med švicarsko člansko elito.
Po koncu članske klubske sezone ste z Bielom igrali še finale U20 in po hudem boju klonili z Zürichom.
Da. Že z Oltnom smo se med člani komaj kvalificirali za končnico, najprej v šestih tekmah premagali nosilca, potem pa smo po sedmih tekmah izgubili s prvim v ligi. Takrat sem na šesti tekmi utrpel pretres možganov, tako da zadnje, sedme, nisem igral. Bilo mi je še posebej težko, da nisem mogel pomagati ekipi.
Po pretresu sem poskusil narediti vse, da bi lahko odigral vsaj finale z Bielom in da sem zdaj lahko tu v reprezentanci pripravljen. Tisti finalni poraz je bilo težko predelati, sploh ker smo igrali proti Zürichu, saj sem sam pet let igral v Klotnu, tako da je bil zame to še vedno malo derbi. Dali smo vse od sebe, ni se povsem izšlo. A ne moremo si veliko očitati, ne z Oltnom ne z U20.
"Rad ustvarjam igro. Že od nekdaj sem rad zadeval, podajal, sem 'ofenzivec'. Je pa tudi res, da brez obrambe ne prideš nikamor. To je nekaj, kar moram izboljšati, sploh če želim stalno mesto v švicarski prvi ligi."
Kakšen tip hokejista ste? Kako bi se opisali?
Rad kreiram igro. Že od nekdaj sem rad zadeval, podajal, sem "ofenzivec". Menim, da se s soigralci hitro razumem na ledu, da hitro najdemo to kemijo. Rad pripravim akcijo za gol, še raje pa ga dosežem (smeh, op. a.). Zadnjih nekaj sezon sem dosegal veliko zadetkov, dobil sem tudi veliko časa na power-playu, tako da je bilo kdaj lažje zadeti.
Je pa tudi res, da brez obrambe ne prideš nikamor. To je nekaj, kar moram izboljšati, sploh če želim stalno mesto v švicarski prvi ligi, bom moral še delati na obrambi. Delati bo treba tudi na telesu, a to se da z voljo vse urediti.
Še vsaj dve sezoni boste pod okriljem Biela. Boste prihodnjo sezono igrali v njegovem dresu?
Pogovarjal sem se z generalnim direktorjem in trenerjem Biela. Pravijo, da sem odigral zelo dobro sezono, da jim je bilo všeč, kako sem igral, tako da bom začel sezono z Bielom v prvi švicarski ligi.
Zavedam se, da je preskok od druge do prve švicarske lige velik, da predvsem tujci z ogromno tekmami v najmočnejših ligah, tudi več sto tekmami v ligi NHL, delajo največjo razliko. Gre za izpopolnjene igralce, ko imajo oni plošček, ne delajo neumnih odločitev. Vse je hitreje, vse je močneje, vse skupaj je še en, dva razreda boljše. Verjamem, da lahko tudi sam igram v tej ligi, bo pa vse odvisno od mene in mojih predstav.
Preberite še:
