Tomaž Razingar: Za odhod z Jesenic sem lahko hvaležen, saj se mi je po tem zgodilo veliko lepega.

Opus hokejskih del dolgoletnega slovenskega kapetana, simbola slovenskega hokeja zadnjega časa, slovenskega zastavonoše na olimpijskih igrah, s katerim smo poklepetali, ko so bila čustva ob slovesu še sveža, je precej bogat. Tomaž Razingar je v 20-letni karieri osvojil kar nekaj hokejskih vrhov, a spoznal tudi, kako je proti njim gledati z dna, iz doline. Jesenice, ki so zaznamovale njegovo klubsko udejstvovanje, bi lahko pustile sladko-grenek priokus, a je iz grenke izkušnje poskušal potegniti veliko sladkega. Šestintridesetletnik, ki se je že lotil novih projektov, je ob železarjih med drugim odkrito spregovoril tudi o trkanju na vrata lige NHL, o nesrečni Rusiji in skorajšnjem koncu kariere, ki mu jo je podaljšal pokojni prijatelj.

Ob pomenljivi uri in datumu (9. septembra ob 9.09), ki sta zaznamovala vašo kariero, ste končali bogato aktivno športno pot. Kot ste dejali, vas je žena še nedavno vprašala, ali mislite resno. Slovo je zdaj res tu. Kako težko vam je bilo pred dnevom slovesa? Žena me je še pred dvema tednoma vprašala, ali sem prepričan, da je to končna odločitev. Morda je po eni strani upala, da bom še malo vztrajal. Saj sem po svoje tudi jaz, a preprosto pride čas, ko moraš reči, da to je to.

Večer pred slovesom ni bilo najlažje. Ko sem šel spat, sem se počutil kot otrok, ki naslednji dan ne bi šel pisat kontrolne naloge, pa čeprav ve, da jo mora. Če bi lahko potegnil tega jokerja, bi ga morda celo res, a te možnosti ni bilo.

Poslovili ste se v igralnici. Je bila med hokejsko kariero izbira ene ponudbe pred drugo tudi svojevrstna igra na srečo? Vam je bilo kdaj žal, ste se odločili za določen klub, ne za drugega? Ne, ni mi žal. Morda je marsikdaj bolje, da imaš le eno in vzameš tisto, ki ti je pač ponujena. Ko pa imaš na mizi tri ponudbe, moraš eno izbrati. Izbereš tisto možnost, ki se ti v danem trenutku zdi najboljša. Morda se pozneje izkaže, da izbira ni bila najboljša in zgodba ne gre v pravo smer. Ni bil vedno najpomembnejši denar, ampak so na odločitev vplivali tudi okolje in tekmovalni cilji.

Imeli ste srečo, da ste bili med tistimi, ki so imeli včasih na mizi tri ponudbe … Da, res. Mislim, da ob slovesu, če jih ne bi imeli, niti ne bi pripravil novinarske konference, temveč bi se poslovil bolj potihoma in bi rekel le nasvidenje. A za to, da imaš več ponudb, trdo garaš.

Vaši začetki niso kazali na to, da bo miza kdaj polna ponudb. Nekoč ste namreč rekli, da nad vami, ko vas je oče pripeljal na prvi trening, niso bili prav navdušeni. Ne spomnim se dobro, kdo natanko je rekel, da za hokej nisem najprimernejši. Se pa spomnim, da je bil oče tisti trenutek tako jezen, da sva obrala vsako lužo, vsako mlako, ki je bila zmrznjena. Ko sva se pozneje vrnila nazaj, so očetu rekli, naj me ne vozi več po bajerjih, ker nisem hotel nobenemu več podati (smeh, op. a.). Mislim, da sta mi bili že od mladih nog dani pozitivna tekmovalna trma in vztrajnost, ki ju je nekdo razumel kot dobri, nekdo pa kot slabi. Ampak vedno sem vedel, zakaj to delam, k čemu stremim. In tudi pozneje so tisti, ki so me pobliže spoznali, vedeli, zakaj sem tak.

Verjetno brez teh lastnosti pri devetnajstih, ko ste zaigrali za Newmarket Hurricanes v kanadski mladinski ligi, ne bi spoznali življenja čez lužo. Kaj vam je dala tujina, odšli ste precej daleč? Zagotovo sem se hitreje postavil na svoje noge. Tam ni bilo več mame in očeta, nikogar od domačih. Začneš in naučiš se živeti sam. Na začetku je bil kulturni šok. Spomnim se – bil sem na taboru AHL –, da me je na poti iz hokejske dvorane do hotela spremljalo malo morje siren. Bilo je kar grozno, saj tega nisem bil navajen. To je bilo drugo življenje.

Ste prva dva tedna res jedli samo toast? (smeh, op. p.) Seveda, saj si drugega nisem znal pripraviti. Živel sem pri družini, ki skrbi zate, a njih zjutraj ni bilo doma, tako da sem jedel toast. Hladilnik je bil vedno poln, a nisem znal kuhati, saj je doma mami skrbela za te stvari. Mislili so, da v Sloveniji nimamo toasta in da mi je tako všeč. Pred leti so prišli na obisk in so me spomnili na to zgodbo. Tudi takrat, ko sem prvič opral perilo, je bilo zanimivo. To je bilo tudi nekaj povsem novega. V tujini se osamosvojiš. Potrebuješ dva tedna, da ugotoviš, ali si samostojen. Če nisi, se hitro vrneš domov.

Očitno ste bili, saj ste ostali še dve sezoni, ko ste večinoma igrali v ligi ECHL, ste okusili tudi ligo AHL in trkali celo na vrata najmočnejše lige NHL. Takrat je bila to moja edina izbira. Hokej je bil tam na kar visoki ravni, doma pa na zelo nizki. Na podobni, kot je danes. Tako da mi kaj drugega niti ni preostalo. Prvo leto je bilo krasno, zmagali smo v ligi ECHL. Naslednje leto sem pričakoval, da bom naredil stopnico višje, a je nisem. Petkrat mi je vrglo ven desno ramo, po sezoni sem imel tudi operacijo in ostal sem doma, saj v morju hokejistov, ki jih imajo, poškodovanih fantov ne potrebujejo.

Na kakšen način ste bili vpeti v dogajanje pri klubu lige NHL St. Louis Blues? Po mladinski ligi sem dobil vabilo na tabor St. Louisa, s katerim sem imel obe sezoni, ko sem igral v ligi ECHL, podpisano tako imenovano three-way contract, kar pomeni, da bi lahko igral v NHL, AHL ali v ECHL.

Kako blizu lige NHL se vam je zdelo, da ste bili? Očitno so videli, da imam nekaj talenta, saj sicer ne bi bil dvakrat na taboru St. Louisa, a po poškodbah rame je bila stvar kmalu končana. Ampak v resnici nisem bil blizu. Če bi bil, bi zaigral.

Po treh sezonah na drugi strani Atlantika ste se vrnili domov, na Jesenice, kjer so vas imeli navijači radi, postali ste legenda rdečega dresa. Pa vendar vse ni bilo vedno lepo. Januarja 2010 ste morali oditi, saj vaš doprinos naj ne bi bil v skladu s pričakovanji. So Jesenice pustile sladko-grenak spomin? Niti ne. Vedno je bilo lepo igrati v Podmežakli. Na koncu sem pač moral iti z Jesenic. Za ta odhod sem lahko celo hvaležen, saj se mi je po njem zgodilo veliko lepih stvari. Ne samo na hokejskem področju, tudi na poslovnem. Začel sem drugače razmišljati. Tako da se po eni strani zahvaljujem Jesenicam, da so se mi odrekli.

Vam je žal, da ste klubsko kariero končali pri slovaški Dukli Trenčin, ne pa v matičnem klubu, ki ga ni več, oziroma ne na Jesenicah, kjer bi vas marsikdo rad še videl drsati? Življenje piše takšne in drugačne zgodbe. Predvsem mi je žal, da tako velikega kluba (HK Acroni Jesenice, op. p.) s tako bogato tradicijo niso poskusili rešiti s prisilno poravnavo. Igralci smo dali ponudbo, da smo pripravljeni sprejeti 15 odstotkov dolga, a z druge strani ni bilo želje in sledil je stečaj. Njihova odločitev pač. (premor, op. p.) Res škoda. In tukaj bi izrazil veliko spoštovanje do gospoda Popoviča (predsednika HDD Telemach Olimpije, op. a.), ki bi lahko enako storil z Olimpijo, ampak se je odločil, da jo bo poskušal rešiti.

Koliko denarja ste pustili na Jesenicah? Na Jesenicah je po zaslugi dveh ljudi, športnih direktorjev, ki sta sestavljala ekipo, iz tistih dveh sezon (2008/09, in 2009/10, op. a.) do mene ostalo več kot 130 tisoč evrov dolga. Pa ni težava v denarju, temveč v tem, da teh dveh let športnik v karieri ne more vrniti nazaj. Odrekel sem se boljši pogodbi v Innsbrucku, na Jesenice, kjer se je sestavljala šampionska ekipa, sem prišel, saj sem jih imel rad. A ne vem, kako lahko nekdo, ki ti podpiše in že na začetku ve, da ti tega ne bo dal, mirno hodi po svetu. Taki ljudje ne bi smeli hoditi po pločniku. Naj hodijo po kanalizaciji, saj bodo tam našli sebi primerne.

Andrej Tavželj je pred tedni rekel, da mu je žal, da pri Olimpiji nekoč ni prepoznal utopičnih stvari, ki so jih obljubljali, preden je podpisal pogodbo. Vi utopije niste videli? To je res. Ampak težko je v tistem trenutku, ko je hokej zate edina stvar, ko si v loncu in te nekdo "meša" levo in desno. Ko pa enkrat prideš iz tistega lonca, vidiš, kakšne so stvari v resnici. Zaradi tega sem po eni strani vesel, da sem moral oditi z Jesenic. Odprle so se mi nove možnosti, hokej ni bila edina stvar, od katere sem bil odvisen. Lahko sem začel razmišljati, kaj je prav in kaj ni. Zato se me tudi danes nekdo, v narekovajih, boji. Vsi znamo seštevati, vsi vemo, za kaj gre, ampak dokler te "mešajo" v loncu, ne veš, za kaj gre. Ko si enkrat neodvisen, lahko gledaš na ta šport drugače kot pa nekdo, za kogar je plača, ki jo zasluži s hokejem, ključna.

Številni fantje so v Sloveniji dolgo dopuščali, da so jih "mešali" v tem loncu, kot ste mu rekli … Vem, a ni lahko in fante razumem, saj niso imeli možnosti iti kam drugam. Če bi imeli možnost v Sloveniji iti igrat za drugi klub in za enako vsoto, bi šli. Ampak če tega nimaš …

Potem potrpiš? Seveda, ker si doma. Ker če greš igrat v tujino za še enkrat višji znesek, boš zapravil še dvakrat več, ker je tam vse dražje.

Na novinarski konferenci ob slovesu ste dejali, da z Jesenic ni bilo nobenega klica in da tudi za to ekipo ne bi igrali. Ne verjamete, da je to nova jeseniška zgodba? So korenine po vašem mnenju ostale? Seveda so ostale. Naj ponovim, da bom, ko bo zgodba prečiščena, pripravljen sodelovati. Ko bo, bom, a ta trenutek še ni. Moje ime je preveč čisto.

Če ostanemo še malce pri klubski karieri, a se posvetimo tujini. Zaznamovali sta vas tudi Rusija in Češka. Predvsem o ruski izkušnji, ki se je hitro končala, je znanega manj. Kaj se je zgodilo? Z Edom Terglavom sva bila pri Neftehimiku iz Nižnekamska, kjer je bil trener Vladimir Krikunov. Ko smo še pred sezono prišli v Kazan, so naš avtobus napadli in zahtevali denar. Zgodba tam se je zame tako hitro končala, saj sem hotel le domov, čez dva dni sem se že vrnil.

Na Češkem ste se zadržali dlje, najmočnejši vtis ste naredili v Pardubicah, kjer ste kljub odlični pripravljenosti obsedeli. Ko se je liga začela, je bila v NHL stavka, tako da so prišli NHL-ovci Milan Hejduk, Ales Hemsky, Jan Bulis in preprosto sem iz prvega napada padel v petega ter brez razloga čakal na svojo priložnost. Želeli so me dati za en teden v prvo ligo, ampak sem rekel, da tega ne želim, šel sem domov. Preprosto se mi je zdelo zaman, saj sem pet mesecev treniral res trdo, vsak grižljaj hrane, ki sem ga dal vase, je bil preračun, in ko bi se moralo vse skupaj začeti in bi moral igrati, sem obsedel. Na koncu se mi je tudi Jiri Dopita (takrat kapetan Pardubic, op. p.), ena od ikon češkega hokeja, s katerim sem igral, opravičil, ker ne bom več igral z njim. Tako se je pač odvilo …

Vam je žal, da tisto sezono niste počakali na priložnost na Češkem? Ne. Vrnil sem se na Jesenice, kjer sem se imel prijetno. Lahko bi sicer igral v boljših ligah in zaslužil več denarja, ampak ta ni vedno vse. Marsikje sem pustil za sabo dobre ponudbe, ker sem se tako odločil. Odločil sem se kot človek in nisem mislil na denar. Ko gledam nanj, lahko to mirno povem. Ni mi nerodno, ker vsi delamo za denar.

Za tem ste se še vračali na Češko, a se med sezono vselej vrnili v domovino. Zakaj? Pravzaprav to ni bila moja izbira, saj so me Pardubice posodile na Jesenice za tri mesece. Saj tudi javnost ni vedela, za kaj natanko gre. Vsi so mislili, da se pač vračam domov. A ni bilo povsem tako, saj sem se moral vrniti, nato pa so me spet poklicali, naj pridem igrat na Češko.

Malo so si vas podajali … Da. Niso me hoteli prodati, saj so v meni videli potencial. A se ko je pogodba iztekla, sem dobil boljšo v Trincu, tam pa mi res ni šlo. Hoteli so mi znižati pogodbo, a nisem želel, tako da sem se vrnil na Jesenice, kjer je bil EBEL in kjer se je z Matjažem Kopitarjem zgodil ponoven dvig slovenskega klubskega in pozneje reprezentančnega hokeja.

Z Matjažem Kopitarjem ste dali lepo iztočnico za reprezentanco, katere simbol ste bili zadnja leta. Doživeli ste marsikaj, 14 svetovnih prvenstev, olimpijske igre, kapetanski "trak" vam je pripadal šest let. Koliko vam je to pomenilo? Tudi po črki C je bilo vse enako kot pred tem.

Je pa z njo prišla določena odgovornost, bili ste vodja … To je res. Ko je bilo "fajn", je bilo "fajn" za vse, ko ni bilo lepo, pa dobiš kot kapetan vedno prvi vprašanje, kaj se dogaja. Ko si kapetan, moraš dati gol v pravem trenutku, svoje moraš narediti tudi v obrambi, imaš drugačno odgovornost, ker si v izložbi veliko bolj viden, kot so drugi. Imel sem več odgovornosti kot drugi, a nisem bil nič več kot vsi preostali v slačilnici, ko je bil vsak enako pomemben.

Kdaj vam je bilo v reprezentanci najtežje in kdaj najlepše? Osmi februar je praznik Franceta Prešerna in leta 2013 je bil ta dan še posebej lep (slovenska hokejska reprezentanca se je na ta dan prvič uvrstila na OI, op. a.). Jaz sem v to verjel. Ko sem bil pred olimpijskimi kvalifikacijami brez kluba, sem si rekel, da bom dal gol, da bom pomagal tej reprezentanci.

Čutil sem, da imam v sebi še nekaj, s čimer lahko pomagam, da sem lahko del te zgodbe. Bil sem trdno prepričan, da bom v Vojensu dober, ker sem verjel vase. Vem, da me je marsikdo pred tem že odpisal, marsikdo se ni strinjal, da sploh grem tja. Če se za nekaj odločim, bom ta cilj tudi dosegel.

Ste resnično verjeli vase tudi v začetku januarja tistega leta, mesec dni pred olimpijskimi kvalifikacijami, ko še niste imeli kluba? Da. In tudi rekel sem, da bom tej reprezentanci nekaj dodal. Pa se s tem nisem bahal, a sem preprosto verjel. In če v življenju verjameš v stvari, se ti tudi zgodijo. In še nekaj. Tudi selektor je verjel, da bo od mene dobil, kar mora dobiti. Kdo drug, ki je morda bil v njegovem štabu, ni verjel, on pa je.

Je bilo iskanje kluba pred omenjenimi kvalifikacijami eno od težjih obdobij vaš kariere? Da, bilo je zelo težko. Tistega novembra, decembra sem treniral s prijatelji, ki so bili dobesedno amaterji. Nekateri so hokej igrali kot mladinci, nekateri sploh ne, ampak mene je gnala velika želja, da si najdem klub in da odidem na kvalifikacijski turnir pomagat reprezentanci.

V takih trenutkih se zaveš, kakšen privilegij je zastopati barve Slovenije. Te možnosti nima vsak. Ko ta privilegij, za katerega je bilo zate prej deset, 15 let normalno, da ga imaš, izgubiš, je težko. In ko sem se vrnil, sem fantom tudi povedal, da ne vedo, kakšen privilegij je igrati za Slovenijo.

Nekoč ste dejali, da vam je takrat do Ravensburga, s katerim so se vam spet odprla vrata reprezentance, pomagal pokojni Elvis Bešlagić. Vam je po svoje rešil kariero? (premor, op. p.) Da. Na žalost ga danes ni več med nami. Ampak Elvis je takrat naredil skoraj vse. On je odprl vrata Nemčije, vrata tega, da sem svoje hokejsko življenje podaljšal še za tri sezone.

V Vojensu ste pomagali priigrati olimpijske igre. Nagrada s Sočijem je prišla kot vrhunec kariere? Prav zagotovo. Pa ne samo za nas, mislim, da so tudi doma vsi videli, da se fantje res bojujemo za hokejsko majhno Slovenijo in da so to ljudje cenili. Kot tudi mislim, da je velika večina ljudi po zadnjem svetovnem prvenstvu, na katerem nam ni uspelo, znala ceniti naš trud. Ljudje so ga prepoznali, saj jih ne moreš pretentati.

Ste se že po Sočiju spogledovali s koncem reprezentančne kariere? Po olimpijskih igrah sem Matjažu rekel, naj pove, ali si želi pomladiti reprezentanco. Če bi si jo, ne bi bilo nobene težave. Želel sem le vedeti, ali naj treniram ali ne. Saj sem treniral zato, da bom igral za Slovenijo. Zadnji klubi so bili namreč postojanke do svetovnega prvenstva. Rekel je, da ne. Oba sva imela za cilj četrtfinale. Mislim, da smo imeli vsi skupaj isti cilj, a tega nikoli nihče ni rekel na glas.

Ko smo šli na olimpijske igre, sem rekel, da bomo dve tekmi dobili, ampak takrat tega nihče ni potenciral. Na svetovnem prvenstvu v Ostravi pa se je od nas to pričakovalo. A ista ekipa, ki je na olimpijskih igrah presenetila, je bila na svetovnem prvenstvu tam, kjer je bila, saj se stvari niso zložile, kot bi si želeli. Ni bilo vse na 100 odstotkih, nekaj je zmanjkalo, stvari se niso sestavile in vse je šlo v nasprotno smer.

Ena od vaših smeri po koncu kariere je tudi gostinstvo, v katerem ste zadnjih nekaj let. Kdaj ste začeli razmišljati o življenju po hokeju? Ko sem moral zapustiti Jesenice, sem s prijateljem odprl gostinski lokal, potem še dva. Vse svoje prihranke sem vložil v to, da ne bi bil odvisen le od športa. Življenje te nauči, kako in kaj.

Zdaj ko ne bom več igral, imam dovolj dela. Preden sem prišel na novinarsko konferenco ob slovesu, sem uro in pol že delal. To je moja služba že nekaj let. In zato ne odobravam, ko ponekod govorijo, da so polprofesionalci. Tomaž Razingar je bil tudi polprofesionalec zadnjih šest let, pa je igral v Beljaku kot profesionalec, ne kot polprofesionalec. Ko si enkrat na ledu, te nihče ne vpraša, kaj si. In vsi ti izgovor o polprofesionalizmu in amaterizmu ne vodijo nikamor.

Dejali ste, da se ob gostinstvu ukvarjate še z vsaj dvema projektoma. Kaj pa projekt trenerstva? Vas to veseli? Že ko sem bil v Beljaku, sem imel eno skupino odraslih, ki sem jih učil hokeja, tudi ta teden sem imel eno skupino odraslih. Deloma me to lahko zamika, a vprašanje je, kaj se bo v teh treh, štirih mesecih zgodilo. Videl bom, kaj mi bo manjkalo. Ta trenutek mi ne manjka nič. Niti hokeja ta trenutek ne pogrešam, a ko bo enkrat december, se lahko zgodi, da ga bom pogrešal.

Če bi bili trener, kakšen bi bili? Čustev pogosto niste skrivali … Ne vem, kakšen bi bil. Predvsem bi moral biti strokovno dober. Glede čustev pa: na ledu jih nikoli ni bilo. Ko je konec tekme, jih lahko pokažeš, s čimer ni nič narobe. V slačilnici sem se veliko šalil. Ogromno. Morda že na meji okusa. Marsikdo bi se ob mojih šalah vprašal, ali smo sprti, ker je šlo tudi prek vseh meja. A to sem delal, da sem sprostil ekipo. Morda me je imel kdo dovolj in me je bil sit, morda pa sem komu pomagal, da se je sprostil. A ko gredo stvari zares, sem lahko precej zahteven. Do samega sebe in še do koga zraven.

Znate znoreti? Tudi in to zelo. Ob tem lahko hitro zamenjam razpoloženje, tako da nihče ne bo vedel, kako se res počutim. Morda bo kdo mislil, da sem dobre volje, a ne bom.

Rekli ste, da ste se veliko šalili. Ste bili vi tisti, ki je fizioterpavetki Manci v Južni Koreji pritisnil gumb, zaradi česar čistilke niso več čistile sobe? Nekje sem bral o tem. Po mojem mnenju je Manca sama pritisnila napačen gumb (smeh, op. p.). Nisem bil jaz, vem pa, kdo je bil.

Ste ušpičili še kaj takega, kar lahko delite z bralci? Tega je bilo precej. A kar se je zgodilo v slačilnici, naj ostane tam. Zagotavljam, da nam ni bilo nikoli dolgčas. In tudi fantje so, ko se srečamo, pripravljeni na to, da lahko vsak trenutek kaj "prileti".

Kaj si boste zdaj, ko ste tudi uradno v hokejskem pokoju, privoščili? Kaj pa vem. Življenje je prijazno do mene, imam prijetno družino. S svojimi tremi puncami želim preživeti čim več časa. Če bo tega dovolj, bom še malo potreniral golf. Marsikateri hokejist ga res obvlada, jaz sem pa zanič. Še zdaj mi ni povsem jasno, kako smo lahko zmagali na prvem turnirju Anžeta Kopitarja, ker sem res slab. Tako bom, če bo le čas, našel kakšno uro tudi za golf.

Pretekli teden ste drsali na treningu veteranov. Vas bodo tam večkrat dočakali? Težko rečem. Dvakrat na teden, morda trikrat, bi se lahko znašel na ledu, saj ga bom sicer vsaj na začetku preveč pogrešal. Morda me bo potegnilo, da bom na njem preživel še več časa, morda pa sploh ne.

Imate kakšen nasvet za športnike, ki je vam pomagal, da ste še med aktivnim igranjem poskrbeli za življenje po koncu hokejske kariere? Sam sem veliko časa preživel na avtobusu, kjer se lahko rodi marsikatera ideja. Škoda je, če tega časa ne bi izkoristil kakovostno. Meni ob hokeju ni bilo težko še delati. Po svoje mi je bilo še lažje, ker se mi je hokej vrnil nazaj na prvinsko raven. Spet sem ga začel igrati z ljubeznijo. V karieri namreč pride čas, ko nekaj delaš, ker imaš to rad, ne več samo zaradi denarja. Ko sem začel delati še druge stvari, sem hokej začel igrati z veliko ljubeznijo, s tako, kot ga igrajo šest, sedem, osem let stari otroci, ki ne vedo, za kaj natanko gre.