Kljub uspešnemu poslu se vrača na kolesarsko sceno

Za Ptujčana Alda Ina Ilešiča se zdi, kot bi bil njegov dan bolj radodaren z urami, kot so naši. Nekdanji kolesar je danes lastnik uspešnega podjetja Doxakey s 110 zaposlenimi, predsednik Atletskega kluba Ptuj in član strokovnega sveta Atletske zveze Slovenije. V pustnem času je tudi kurent, predvsem pa je v prvi vrsti partner in oče.

Kolesarsko kariero, ki so jo najbolj zaznamovali uspehi na kriterijskih dirkah v ZDA, je končal leta 2017, pri 33 letih, a je kmalu ugotovil, da je odločitev sprejel prezgodaj. V našem pogovoru za rubriko Druga kariera je razkril, da se vrača na tekmovalno kolo. Že avgusta letos bo v ZDA spet dirkal na kriterijski dirki in zgodba ne bo zgolj enodejanka.

Ilešič je tudi predsednik Atletskega kluba Ptuj in član strokovnega sveta Atletske zveze Slovenije. Foto: Peter Kastelic/AZS

Koliko danes še spremljate kolesarstvo? V Franciji je danes na sporedu drugi dan Toura. Boste prihodnje tri tedne redno pred televizorjem spremljali dirko ali običajno le na hitro pregledate rezultate?

Zelo odvisno od sezone. Če se mi zdi, da bodo v ospredju kolesarji, ki imajo, recimo temu, poseben značaj in ne dirkajo zgolj zaradi rezultata, ampak dobesedno izžarevajo nekaj več, kot sta Peter Sagan ali Mathieu van der Poel, me tako pritegne, da lahko vse dneve presedim pred televizijo in dirko spremljam v živo. So pa po drugi strani tudi dirke, ki jih sploh ne spremljam.

"Roglič se mi zdi izjemno borben človek. Tudi kadar se znajde v navidezno brezizhodnem položaju, ne odneha." Foto: A.S.O./Fabien Boukla

Kako gledate na Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, ki na letošnjem Touru spadata v najožji krog favoritov? V obdobju vaše kariere si najbrž nihče ni predstavljal, da lahko Slovenca krojita vrh kolesarskega športa?

Oba zelo cenim. S Primožem sem nekajkrat celo nastopal na istih dirkah, s Pogačarjem pa nikoli, saj je toliko mlajši.

Roglič se mi zdi izjemno borben človek. Tudi kadar se znajde v navidezno brezizhodnem položaju, ne odneha. Spomnimo se samo na letošnjo dirko Pariz–Nica, ko je bil že v izgubljenem položaju, pa je vseeno vztrajal.

Zanj je pozitivno tudi to, da je bil že, preden se je začel ukvarjati s kolesarstvom, dolga leta vpet v šport, kar pomeni, da mu odrekanje in športni način življenja nista tuja, poleg tega ga odlikuje izjemna osredotočenost, medtem ko se mi Pogačar zdi izjemno samozavesten.

Na eni od kriterijskih dirk v ZDA. V obdobju od 2009 do 2015 je dirkal za ameriške ekipe. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Omenili ste Rogličevo vztrajnost. Zdi se mi, da vama je ta lastnost še kako skupna.

Absolutno. Sam ne znam odnehati, lahko se samo upočasnim.

Je to v poslu in na kolesu vedno samo pozitivna lastnost ali ne?

Kot kolesar sem imel zelo slabe predispozicije. Visok, težak, pa še fiziološke sposobnosti, kot je VO2 max, sem imel vedno zelo slabe. Ogromno stvari sem se moral naučiti, da sem ta primanjkljaj nadomestil do te mere, da sem na nekaterih dirkah še vedno lahko prihajal v ospredje. Znal sem zelo varčno dirkati in naučil sem se vztrajati, saj sem bil večkrat v položaju, ko bi lahko zelo hitro zaostal v ključnem trenutku dirke.

Uspehov je bilo v moji karieri zelo malo in vemo, da če imaš veliko neuspehov, a hkrati zelo malo uspehov, človek načeloma izgubi voljo. Jaz je dolgo časa nisem. Je pa dejstvo, da je kolesarstvo šport, v katerem je 90 odstotkov neuspehov, le tu in tam pride kak svetel dan.

Zmaga v Bostonu. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kaj bi navedli kot najsvetlejši dan v svoji karieri?

Ogromno mi pomeni dirka Philadelphia Classic leta 2012, ko sva s sotekmovalcem zasedla prvo in drugo mesto. Gre za enodnevno, 250-kilometrsko klasiko, ki se konča v bližini stopnic, na katerih je treniral Rocky.

Všeč mi je ameriški pridih dirke. Na eni strani kroga veliko mesto, na drugi pa mestece, ki spominja na belgijsko naselje z zelo strmo, kratko vzpetino. Krogi, vročina, navijači … Ne vem, malo mi je zlezlo pod kožo ...

Vabljeni k spremljanju zgodb iz rubrike Druga kariera.

Omenili ste, da nimate telesnih predispozicij za kolesarstvo, v kateri šport bi najbolje spadali?

V motošport, a za to žal nisem imel možnosti. Želel sem si dirkati z avtomobili, dirke Nascar si še vedno rad ogledam.

Mislite, da ste dobro izkoristili svoj potencial glede na to, da ste rekli, da niste bili rojeni za kolo?

V zadnjih letih vsekakor da, prej pa ne. Zadnja leta sem dirkal v ZDA, na kriterijskih dirkah, kjer sem se res našel.

Gre za vrsto kolesarstva, ki ni toliko odvisna od naravnih predispozicij kolesarja, ampak je bolj ključno to, kako znaš predvidevati dogajanje na dirki, kako znaš tehnično speljevati ovinke, kako se znaš pozicionirati, koliko si upaš tvegati in podobno.

"Kriterijsko kolesarstvo ni toliko odvisno od naravnih predispozicij kolesarja, ampak je bolj ključno to, kako znaš predvidevati dogajanje na dirki, kako znaš tehnično speljevati ovinke, kako se znaš pozicionirati, koliko si upaš tvegati in podobno." Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kriterijske dirke potekajo na krajših krogih, dolgih od kilometra do kilometra in pol, dirke pa trajajo uro do ure in pol. Ta način dirkanja mi je res ustrezal. Potem sem temu dodal še dirkanje s fiksiji, gre za posebno vrsto koles, kjer se pedali ves čas vrtijo in nimaš zavor. Zaustavljaš se lahko samo z nogami, ko potiskaš pedale v nasprotno smer.

Zadnja tri leta svoje kariere sem v tem res užival, vzporedno s tem pa sem že gradil lastno podjetje, ki je sicer locirano v Sloveniji, posle pa imam sklenjene po vsem svetu. Neprestano manevriranje mi zelo ustreza. V tem sem zelo dober.

Na Veliki nagradi Kranja. Foto: Vid Ponikvar

Kako uspešni ste bili pri usklajevanju šole in športa? To je za vrhunske športnike pogosto izjemno velik izziv.

Pri tem nisem bil preveč uspešen. Uspelo mi je končati zgolj gimnazijo, pa še to z ekstremnimi izostanki, medtem ko mi študija ni uspelo dokončati, pa sem poskusil kar trikrat.

Sicer se mi zdi, da sem se sam največ naučil, medtem ko sem potoval. Tam se naučiš prilagajanja, komunikacije, spoznavaš različne kulture in jezike. To je vse, kar danes uporabljam v poslu. Ukvarjam se z industrijsko avtomatizacijo od A do Ž – od postavitve, ožičenja in programiranja, pa mi verjemite, da se tega nikoli nisem učil.

"V svetu podjetništva sem začel iz čiste ničle. Z voljo, ki mi je ostala iz obdobja kolesarstva, in z vztrajnostjo." Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kako ste sploh zajadrali v te vode?

Po naključju. S trebuhom za kruhom. Govorim več jezikov, komunikativen sem, znajdem se v nepredvidljivih razmerah in se lotevam tudi takih stvari, ki se jim drugi izogibajo.

Ste začeli na dnu piramide?

Da, začel sem iz čiste ničle. Z voljo, ki mi je ostala iz obdobja kolesarstva, in z vztrajnostjo.

V zadnjih letih kolesarske kariere ste blesteli na kriterijskih dirkah. Kako in kdaj ste se sploh srečali z njimi.

Leta 2008 sem prvič okusil kriterijske dirke v ZDA in takoj so mi postale všeč. Septembra tistega leta sem na lastne stroške odpotoval na finale kriterijskih dirk v Las Vegas in takoj osvojil drugo mesto, kar mi je odprlo vrata v ameriške ekipe. Podpisal sem pogodbo s kontinentalno ekipo Team Type 1 in od leta 2009 do 2015 dirkal za ameriške ekipe.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Vmes me je za kratek čas spet naplavilo v Evropo, ampak z ameriškimi ekipami, ki so toliko zrasle, da so dosegle prokontinentalno raven. Šefi so želeli, da vozim na evropskih dirkah, kar pa mi ni ustrezalo. S srcem sem bil vedno bolj pri kriterijih in mi ni bilo težko samo za eno dirko sesti na letalo in odpotovati na prizorišče dirke.

Za ekipo United Healthcare sem zadnjič vozil v sezoni 2014 in se po izteku pogodbe še bolj posvetil poslu. Sledil je klic iz avstrijske ekipe Vorarlberg in privolil sem, da bom vozil še eno sezono in da bom dirkal v Evropi. Pogodbo sem pretrgal že po petih mesecih, saj sem hitro ugotovil, da mi takšne dirke ne ustrezajo.

Povezal sem se s svojimi kontakti v ZDA in bil že pet dni pozneje na letalu za ZDA. Tam sem spet dirkal na kriterijih, kjer sva z Danielom Hollowayem začela dominirati in v drugi polovici leta 2015 v tem svetu vse postavila na glavo. Leta 2016 sem za ekipo Specialized začel voziti kolo s fiksijem, vztrajal še v sezoni 2017, nato pa je bilo vsega konec.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Ker?

Pravzaprav zaradi spora s podjetjem Specialized. Bili smo tik pred tem, da gremo na sodišče, a sem se potem sam raje nekoliko umaknil … Danes lahko odkrito rečem, da sem za konec športne kariere izbral napačen motiv.

V istem obdobju je tudi posel zelo dobro stekel, imel sem že 60 zaposlenih, zato sem se odločil, da se raje posvetim podjetju.

A ni minilo niti leto dni, ko sem ugotovil, da se sicer lahko rekreiram in delam, a če v svojem življenju nimam fizičnih naporov, s ciljem, da se pripravljam na tekmo, na dirkanje, potem mi v življenju nekaj manjka. Ti občutki so se v meni nabirali zadnja štiri leta, tako da sem se zdaj končno odločil, da se letos vrnem v kolesarstvo.

Res? To pa je novica. Na kakšen način?

V ZDA bom spet dirkal na kriterijih. Prvi me čaka že 20. avgusta. V kolesarstvo se vračam v lastni režiji, saj sem postal del organizacije, imena žal še ne morem razkriti, s tem bomo promovirali nekatere produkte, povezane s kolesarstvom.

Glede na to, da se bomo osredotočili na ameriški trg, kjer sem na kolesarskem prizorišču precej dobro poznan, bomo to izkoristili kot obliko promocije. Ne bom samo dirkal, ampak bom pred dirko in po njej vodil različne dogodke, povezane s proizvodi, ki jih bomo tržili.

V ZDA bom odpotoval skupaj z družino, s partnerico in najino hčerko, ki bo takrat stara 13 mesecev. Naslednje leto v ZDA načrtujem štiri kampanje, tako da bo kar zanimivo.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kako se pripravljate na nov zagon kariere?

Treniram sam, brez trenerja, saj menim, da imam dovolj izkušenj in da vem, kaj in kako moram trenirati.

Na kolesu poskušam biti vsaj petkrat na teden, veliko treniram tako, da vozim za avtom oziroma motorjem, veliko vozim hitro skozi ovinke. Treniram na lokalnih cestah in kartodromu.

Trenutno sem v fazi testiranja opreme. Računam, da bom do sredine julija končal in da bom lahko potem še slab mesec treniral z opremo, ki se bo izkazala za optimalno.

Za zdaj se ne ukvarjam s tem, da bi imel sponzorsko opremo, ampak računam na to, da bodo sponzorji čez čas sami prišli k meni in me povabili k sodelovanju, seveda odvisno od tega, kaj bom na dirkah pokazal. Občasno se udeležujem tudi triatlonov. Malo za dušo in pogovor sam s sabo.

Se pravi, da vas je kljub koncu športne kariere pred štirimi leti še vedno gnala želja po dokazovanju? Iskra tekmovalnosti še zdaleč ni zamrla, torej.

Res je. To je motiv za vse, kar delam.

Zelo dejavni ste tudi v atletiki. Kot predsednik AK Ptuj in član strokovnega sveta pri Atletski zvezi Slovenije. Predvidevam, da zanimanje za dogajanje v kraljici športov izvira iz vašega partnerskega odnosa z nekdanjo vrhunsko športnico Nino Kolarič, ki je še vedno slovenska rekorderka v skoku v daljino.

Res je, z atletiko sem že od nekdaj v stiku zaradi Nine. Tudi z njenim nekdanjim trenerjem Gorazdom Rajherjem sva pogosto v stiku in se zelo dobro razumeva. Imava podobna načela in zelo ga cenim kot sogovornika.

Prav on mi je pred približno tremi leti omenil mladega metalca dirka Kristjana Čeha in se name obrnil s prošnjo za sponzorsko podporo. Že takrat sem omenil, da denar ni težava, da bomo Kristjana podprli, sem pa izrazil željo, da bi pri njegovem razvoju sam rad sodeloval tudi kot mentor, ki bi mu predal določena znanja in poglede, ki sem se jih sam naučil po daljši poti, medtem ko sem tipal, kaj mi ustreza in kaj ne.

Naše sodelovanje je bilo sprva zelo uspešno. Pred približno letom in pol sem postal tudi Kristjanov uradni menedžer in na pobudo AK Ptuj tudi predsednik kluba. Dobil sem tudi povabilo v strokovni svet Atletske zveze Slovenije in vse skupaj je zelo dobro  potekalo. Vse do zadnjih mesecev, ko so stvari tako nagrmadile, da sem sodelovanje s Kristjanom prekinil.

Ilešič je bil leto in pol uradni menedžer Kristjana Čeha, a je pred časom sam prekinil sodelovanje z obetavnim atletom. Foto: Atletska Zveza Slovenije

Zakaj?

Ker je dokazal, da sam še ni zrel, in v tem primeru sam z njim ne morem več sodelovati. Verjamem v to, da nas lekcije oblikujejo, in v mojih očeh je to zagotovo bila lekcija, ki jo je moral sam izkusiti.

Pred kratkim je končal še sodelovanje s trenerjem. Očitno bo moral sam prehoditi trnove poti, ki smo mu jih želeli prihraniti.

Prve kolesarske metre je naredi na parkirišču na Ptuju, kjer je bil letos štart dirke Po Sloveniji. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Če se vrnemo k rdeči niti najinega pogovora, h kolesarstvu … Vaša kolesarska pot se je začela na Ptuju, kjer se je letos začela dirka Po Sloveniji. Ste v živo spremljali štart?

Bil sem nepričakovano doma in ob ogledu štarta so me res prevevali posebni občutki, saj živim 200 metrov od parkirišča, kjer je bil štart dirke. Blizu gradu. Drugo, kar je bilo posebno, pa je to, da je bil štart prav na parkirišču, kjer sem se kot otrok učil voziti kolo. Prve korake s pomožnimi kolesi, brez kolesc, prve kraste, prvo polaganje ovinkov, vse to se je prvič zgodilo prav tam.

Leta 2003 ste se vpisali v zgodovino dirke kot njen najmlajši zmagovalec. Na 3. etapi od Lenarta do Ljubljane ste zmagali z 19 leti. Posebni spomini?

Res je, še vedno sem najmlajši etapni zmagovalec dirke Po Sloveniji. Dirka je v tem času doživela ogromen razvoj in upam, da se vsi mladi fantje zavedajo, kakšna čast je, da imamo v Sloveniji tako kolesarsko dirko in da to priložnost izkoristijo kot enega od vrhuncev sezone.

Bi bilo pa dobro, da bi nekatere občine, ki dirko gostijo, bolj stopile skupaj, enako velja za turistične organizacije in mestne občine. Takšne mednarodne promocije ne dobiš kar tako. Nekatere so to res zelo dobro izkoristile in se na to pripravile, druge pa bistveno premalo. 

Ilešič se v postnem času posveča kurentovanju. Kurent je bil že kot otrok. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kako ste vi izkoristili kolesarstvo? Kaj vam je dalo?

Vse, kar sem. Predvsem pa vztrajnost, po videnju tega, koliko je moje telo sploh zmožno, disciplino, način življenja, odkrivanje novih zmožnosti, potovanja, spoznavanja ljudi, stike. Vse to se je zgodilo samo zaradi kolesarstva.