Tadej Pogačar
Torek, 29. 4. 2025, 4.00
11 minut
Intervju z Miho Koncilija, prvim trenerjem Tadeja Pogačarja
Miha Koncilija: Če je Tadej zdrav, smo njegovi navijači lahko vedno optimistični
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,49
Miha Koncilija spomladanski del sezone, v kateri je Tadej Pogačar osvojil sedem zmag, tudi na dveh spomenikih, ocenjuje z desetko. "Čeprav se morda Tadej s tem ne bi strinjal," dodaja prvi trener najboljšega kolesarja na svetu.
"Najverjetneje se bomo prave razsežnosti Tadejeve širine – njegove sposobnosti, da je konkurenčen na prav vsaki dirki – zavedali šele takrat, ko ne bo več dirkal," je v pogovoru za Sportal poudaril prvi Pogačarjev trener Miha Koncilija, danes športni direktor in vodja mladinskega pogona v ekipi Pogi team, ki že komaj čaka na julij, ko bo njegov nekdanji varovanec lovil svojo četrto zmago na dirki vseh dirk. "Do Toura sta še dobra dva meseca in prepričan sem, da bo Tadej do takrat pripravljen najbolj, kar je lahko. V ekipi zelo dobro vedo, kako se njegovo telo odzove na napore, natančno vedo, koliko počitka potrebuje, kdaj odpotovati na višinske priprave in kdaj začeti stopnjevati formo," je prepričan naš sogovornik. Prvi del sezone svojega nekdanjega varovanca ocenjuje z desetko.
Kako ste doživeli letošnjo kolesarsko pomlad vašega nekdanjega varovanca Tadeja Pogačarja? Kako sicer spremljate njegove dirke? Je sploh mogoče, da bi jih glede na vajino predzgodovino spremljali povsem hladno in objektivno?
Ne, mislim da je glede na to, da Tadeja poznam res od majhnih nog, njegove dirke težko gledati povsem objektivno. Njegove nastope spremljam zelo čustveno in navijaško, zelo doživeto. Drugače ne gre.
Miha Koncilija s Tadejem Pogačarjem in Žigo Jermanom, ki je v letošnji sezoni maser v ekipi UAE Emirates.
Ste pričakovali tako uspešno pomladansko kampanjo? Bi se morali bolj zavedati, da to, kar dosega Pogačar, ni nekaj samoumevnega, ampak gre za unikatni trenutek v dobi sodobnega kolesarstva? Zdi se, da njegovi dosežki postajajo preveč samoumevni in da smo v fazi, ko je drugo mesto sprejeto kot neuspeh oz. poraz.
Strinjam se, zdaj je drugo mesto že kar poraz oz. so navijači že nekoliko razočarani, ampak če to pogledamo iz širše perspektive, lahko rečemo, da je to, kar dosega Tadej, nekaj neverjetnega. Zame osebno je na primer drugo mesto na dirki Pariz–Roubaix vrhunec letošnje pomladi. Tadej je s tem znova podrl vsa nenapisana kolesarska pravila.
Pogačar in Mathieu van der Poel po epskem spopadu na dirki Pariz-Roubaix, kjer je Pogačar zaostal le za nizozemskim specialistom za to dirko.
Že samo to, da njegove telesne predispozicije niso najboljše za dirko, kot je Roubaix, saj tam praviloma zmagujejo precej težji kolesarji, in da se mu je že ob svojem prvem članskem nastopu na tej dirki uspelo boriti za prvo mesto, je nekaj izjemnega in to moramo priznati. Mislim, da je tudi njemu to drugo mesto kar precej pomenilo. Skratka, zame je prvi del sezone za desetko, čeprav se Tadej morda s tem ne bi strinjal.
Nekdanji mladinski selektor Andrej Cimprič je v pogovoru za naš medij dejal, da ga je presenetilo, da je ekipa UAE Emirates Tadeju prižgala zeleno luč za nastop na dirki Pariz–Roubaix, saj je bilo to z vidika tveganja lahko tudi problematično. Je to presenetilo tudi vas?
Sicer o tem s Tadejem nisva govorila, a občutek imam, da so v ekipi naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi ga odvrnili od te namere. A konec koncev, kaj pa lahko rečeš najboljšemu kolesarju na svetu, ko si nekaj zares želi?
Na koncu smo lahko vsi hvaležni, da se je vse izšlo brez hujših padcev in poškodb. Dejstvo pa ostaja: kolesarstvo je nepredvidljiv šport in nesreča te lahko ujame kjerkoli in kadarkoli. Tudi Tadej je priznal, da se lahko padec pripeti na katerikoli dirki. Seveda je Pariz–Roubaix nevarnejši in tveganja so večja, toda resnica je preprosta: popolne varnosti na dirki ni.
Vratolomni padec na dirki Strade Bianche se je za Pogačarja k sreči dobro končal.
S tem se lahko naveževa na italijansko makadamsko poslastico Strade Bianche, kjer je Pogačar padel na mestu, kjer tega ni nihče pričakoval. Takrat ste bili tudi vi na dirki, kako ste doživeli ta trenutek?
V trenutku padca smo bili nekje v bližini vzpona na Le Tolfe in smo za Tadejev padec izvedeli od gledalcev. Seveda smo takoj potegnili telefone iz žepov in preverili, kaj se je zgodilo.
Videti je bilo precej dramatično.
Res je, šlo je za napako, ki je od tako izkušenega kolesarja ne bi pričakovali. A prav to je še ena potrditev, kako hitro se lahko zgodi nesreča. Kjerkoli in kadarkoli. Dovolj je že trenutek nepozornosti, kanček zamišljenosti, morda misel, ki uide drugam, in že se vse obrne. Prav v tem je čar in hkrati krutost kolesarstva: nepredvidljivost, ki ga dela tako neizprosnega, a tudi neverjetno zanimivega.
Pogačar je eden redkih, če ne edini kolesar za tritedenske dirke, ki se povsem enakovredno kosa s specialisti za enodnevne dirke, klasike. Vi ga poznate že od otroštva. Ali je že kot otrok kazal naklonjenost do enodnevnih dirk ali je, tako kot večina pri nas, sanjal predvsem o Dirki po Franciji, ki nam je bila tudi zaradi neposrednih prenosov na nacionalni televiziji od nekdaj najbolj domača? Zdi se, da s slovenskimi kolesarskimi uspehi na različnih dirkah tudi sami kolesarsko odraščamo v smislu poznavanja širokega diapazona dirk, ki jih kolesarstvo ponuja.
Res je, popolnoma se strinjam. Včasih je večina poznala v glavnem samo Tour – ker smo ga lahko spremljali na televiziji – in mislila, da je kolesarstvo pravzaprav sinonim za Dirko po Franciji, a dejstvo je, da je kolesarstvo precej širša zgodba. Da obstajajo enodnevne klasike, pa kolesarski spomeniki, ki so povsem drug svet kolesarstva, drug spekter dirkanja, ki je, vsaj v Belgiji, morda še spektakularnejši kot Tour. Gre za drugačen način tekmovanja in drugačen način dirkanja kot na etapnih dirkah.
Pogačar na letošnji dirki po Flandriji, kjer je zmagal že drugič.
Pa je Tadej te dirke že kot otrok spremljal?
Mislim, da. Še posebej pri mladincih, ko jih je treniral Andrej Hauptman. Vem, da so se pogosto zbirali in skupaj spremljali dirke. Prav s Hauptmanovo pomočjo je Tadej verjetno že zgodaj začel spoznavati, kaj pomenijo te velike enodnevne preizkušnje in kakšen spektakel prinašajo. Kako je kot otrok to doživljal, težko rečem, verjetno pa je bil tako kot večina sprva pozoren predvsem na Tour. Nenazadnje je tudi z družino obiskal Dirko po Franciji in ti spomini so mu zagotovo ostali zelo blizu.
Omenili ste že, da vam je od Tadejevih letošnjih nastopov najbolj v spominu ostal Roubaix. Kako komentirate dejstvo, da je Tadej stalnica na večini dirk svetovne serije, medtem ko se njegovi največji tekmeci menjavajo? Da recimo Mathieu van der Poela, ki je letos tako kot Pogačar osvojil dva spomenika (Milano–Sanremo in Pariz–Roubaix), na ardenskem trojčku (Amstel Gold, Valonska puščica in Liege–Bastogne–Liege) sploh ni nastopil, tako kot ni bilo njegovega glavnega tekmeca na Touru Jonasa Vingegaarda.
Res je. Verjetno se bomo prave razsežnosti Tadejeve širine – njegove sposobnosti biti konkurenčen na prav vsaki dirki – zavedali šele takrat, ko ne bo več dirkal. Tako kot ste rekli, van der Poel je z zmago na Roubaixu, ki mu je bil glavni cilj prvega dela sezone, tam tudi sklenil svoj spomladanski program, medtem ko je Tadej dirkal naprej. Brez premora, brez popuščanja. Lahko rečem, da sodobno kolesarstvo še ni imelo takega kolesarja, kot je Tadej.
Pogačar lani po koncu Gira med podpisovanjem majic.
In ob vsem tem je treba izpostaviti, da je dirkanje le en del zgodbe. Ob tem je še na tisoče medijskih obveznosti pred in po dirkah, ki nedvomno jemljejo ogromno energije. Kako gledate na to, da mu ne zmanjka energije in da se zna tako dobro spopadati s pritiskom, s kakršnim se športnik njegovega kalibra srečuje na vsakem koraku?
Da, ravno tako, kot je fascinantno to, da Tadej lahko zmaga na vsaki dirki, je enako fascinantno tudi to, da lahko prenaša ves ta pritisk, ki ga tak položaj prinaša. Sam se nikoli ni pritoževal nad tem, niti nisem opazil, da bi ga ta pritisk motil.
Mislim, da tako uživa v kolesarstvu, in da mu je tak užitek tekmovati in nastopati, ter je motiviran, da je med najboljšimi, da ga tudi to dela tako posebnega. Kot vidim, sta želja in motivacija pri njem tako veliki, da je kljub vsemu pritisku vedno dobre volje in nasmejan, kar pozitivno vpliva na celotno ekipo. Tudi s tega vidika je zelo edinstven.
Tiskovni predstavnik ekipe UAE Emirates - XRG Luke Maguire je lani v pogovoru za naš medij izjavil, da bi bilo Tadeju čudno, če vsega tega "direndaja" ne bi bilo ....
Da, verjetno res. Če si tega vajen in s tem odraščaš, ti verjetno res ni več moteče. Nas bi to verjetno vrglo s tira, njemu pa je to povsem vsakdanje, je del vsakdana in s tem živi naprej.
Luke Maguire in Tadej Pogačar lani na Giru.
Kaj torej lahko potegnemo iz prvega dela sezone? So lahko Tadejevi navijači optimistični pred nadaljevanjem, kjer bo vrhunec predstavljal julijski Tour de France, ali obstaja bojazen, da bi se iztrošil?
Če je Tadej zdrav, smo njegovi navijači lahko vedno optimistični. Prvi del sezone je bil zanj zagotovo zelo naporen in utrujajoč, a na drugačen način, kot smo vajeni z etapnih dirk. Pri enodnevnih klasikah je vsak konec tedna vse "na vso moč", kar te res izčrpa. Dirke so dolge, intenzivne. Ampak Tadej, tako kot smo videli že zadnja leta, vsako sezono napreduje in je vedno boljši.
V ekipi zelo dobro vedo, kako se njegovo telo odzove na take napore, natančno vedo, koliko počitka potrebuje, kdaj odpotovati na višinske priprave, kdaj začeti stopnjevati formo. Do Toura sta še dobra dva meseca in prepričan sem, da bo Tadej do takrat pripravljen najbolj, kar je lahko. Priznam, da se julija že zelo veselim in da komaj čakam, da ga spet vidimo v akciji.
V letošnji sezoni v cilju vse pogosteje videvamo še enega vašega nekdanjega varovanca Žigo Jermana, Tadejevega prijatelja iz otroštva, ki je v mlajših kategorijah dosegal celo boljše rezultate kot Tadej. Kako pomembno je, da ima ob sebi svoje ljudi?
Izjemno pomembno. To, da ima ob sebi Andreja (Hauptmana, športnega direktorja, op. a.), Boštjana (Kavčnika, mehanika v ekipi UAE, op. a.) in Žigo, je zanj zelo velika stvar. Ima ljudi, ki jim popolnoma zaupa.
Ni mu treba razmišljati, kako bo kaj rekel, ni obremenjen. Ve, da ima okoli sebe ljudi, ki jih pozna že od malih nog, s katerimi se počuti domače in varno. Tudi možnost, da lahko po težkih dirkah spregovori slovensko, je zelo dragocena. To, da ga obkrožajo pravi ljudje, je nekaj najboljšega, kar se mu lahko zgodi.
Pogačar in Jerman po letošnji dirki Liege-Bastogne-Liege, kjer je Pogačar z zmago sklenil prvi del sezone.
Zdi se, kot da v tej najožji skupini manjkate samo še vi. Tudi vi ste z njim sodelovali že vse od otroštva ...
Ne, ne, (smeh, op. a.). Ne vem, kaj bi sam lahko prispeval. Jaz delam stvari, ki bodo Tadeju verjetno prav prišle v poznejšem delu kariere.
Verjetno imate v mislih delo v Pogi Teamu in Pika Teamu, ki ju podpirata Tadej in njegova partnerka Urška Žigart?
Da, mislim, da tudi skozi to zgodbo v Sloveniji nadaljujemo nekaj lepega, nekaj, kar ima dolgoročno veliko vrednost.
Preberite še:
