Nik Čemažar po zgodnjem slovesu kolesarstvo danes spremlja z druge strani

Nik, kolesarsko kariero ste sklenili s koncem sezone 2022. Je karkoli, kar iz tega obdobja pogrešate?

Ne, ker sem takrat tehtno premislil in vse argumente za in proti dal na papir. Glede odločitve o koncu kariere sem povsem pomirjen in je nikoli nisem obžaloval. Sem pa na nek način še vedno zelo vpet v kolesarstvo, tako da adrenalin iz kolesarstva še vedno okušam, le da to počnem na drugačen način.

Kaj je bil glavni razlog, da ste tako zgodaj končali kariero?

Zgodilo se je več manjših naključij, ki so pač del življenja, a že od vstopa v člansko kategorijo sem vedel: če bom kolesar, bom to na najvišji ravni. Nisem si predstavljal, da bi pri 35 letih za minimalno plačo vlagal toliko truda, kot ga zahteva kolesarstvo. Vsak šport zahteva ogromno odrekanja, a pri kolesarstvu, ki je izjemno specifičen šport – poleti je zelo vroče, pozimi zelo mraz, veliko je padcev in poškodb –, ta vložek preprosto ne odtehta zgolj užitka.   

"Glede odločitve o koncu kariere sem povsem pomirjen in je nikoli nisem obžaloval." Foto: Bojan Puhek

Kako blizu ste bili pogodbi s katero od ekip World Toura?

Z nekaj ekipami smo bili v stiku, ampak brez agenta se preprosto ne znaš pravilno dogovoriti, niti ne znaš postaviti pravih vprašanj. Agent je v tem procesu ključen, tudi zato, ker ima z ekipami drugačen odnos kot nek mlad kolesar.

Kakšno leto pred koncem kariere sem bil precej blizu, ne bom rekel, da sem že bil tam, potem pa se je zgodila epidemija koronavirusa in veliko stvari se je spremenilo.

V sezoni 2020 sem imel samo 13 startov,  potem pa sem leta 2021 zbolel za covid-19 in bil kar pet mesecev pozitiven na virus. To je pomenilo, da sem bil na vsakem testu pozitiven, za nastop na dirki pa si potreboval dva negativna testa zapored. Kot smo pozneje ugotavljali, sem imel t. i. long covid, vendar ne krivim virusa za to, da so se stvari zgodile tako, kot so se. Šlo je za več okoliščin in potem tudi morála ni bila tam, kjer bi morala biti. Leta 2022 sem potem prestopil v Adrio Mobil, vendar sem se še isto sezono odločil, da bo to moja zadnja sezona.

"Vsak šport, ki se ga lotiš resno, te nauči vztrajnosti, z njim pridobiš širino, spoznal sem res veliko ljudi, obiskal veliko držav, naučil sem se ekipnega dela, tega, da se moraš po vsakem padcu pobrati in nadaljevati, če želiš kaj doseči." Foto: Bojan Puhek

Kolesarstvu ste posvetili 11 let, kaj pozitivnega ste odnesli iz tega obdobja?

Ogromno! Mislim, da te vsak šport, ki se ga lotiš resno, nauči vztrajnosti, z njim pridobiš širino, spoznal sem res veliko ljudi, obiskal veliko držav, naučil sem se ekipnega dela, tega, da se moraš po vsakem padcu pobrati in nadaljevati, če želiš kaj doseči.

Kdo je najbolj zaznamoval vašo kolesarsko pot?

Najprej moram omeniti svoje starše. Brez njih moje kolesarske poti ne bi bilo. Podpora domačih je pri tem, da dosežeš neko raven, ključnega pomena.

Od ljudi v športu pa bi izpostavil Mateja Mohoriča. Še danes se spomnim, ko sem pri 14, 15 letih zmagal na eni dirki in mi je pisal. Takrat je že bil svetovni prvak in tako sva se začela družiti, občasno sva tudi skupaj trenirala. Enkrat na mesec sva šla na primer skupaj na kolo in to mi je že takrat res veliko pomenilo. Najprej sva zgradila prijateljski odnos, danes pa sva pri ekipi Bahrain Victorious tudi sodelavca, še vedno pa ostajava zelo dobra prijatelja.

Foto: Bojan Puhek

Imel sem tudi to srečo, da je bil moj trener Matej Stare. Še danes sva prijatelja, občasno pride tudi k meni na masažo. Vedno je bil realen in je razumel, da je treba dati času čas, da se kolesar razvije v vseh pogledih, šele potem lahko vidiš, kam te bo vodila pot.

Po fizičnih sposobnostih nisem bil najhitrejši, niti najboljši na klanec, smo pa s trenerjem zelo dobro delali. Nismo se omejevali, temveč smo se trudili razvijati vse kolesarske sposobnosti, kar se je na dolgi rok obrestovalo.

Zelo uspešni ste bili v vožnji na čas.

Morda zato, ker sem rad trpel. Vem, da se sliši čudno, ampak tako je bilo – v tem sem bil boljši od drugih. Bil sem psihično pripravljen iti čez bolečino, ki je pri kronometru neizogibna.

V kronometru moraš biti fizično vrhunsko pripravljen, a na koncu gre predvsem za trpljenje. Edina svetla točka v kronometru je ciljna črta. Pri cestni dirki pa je drugače – imaš vzpone, spuste, taktične trenutke, res lahko uživaš v dinamiki dirke.

Čemažar med vožnjo na čas na SP v Flandriji 2021 v kategoriji U23. Foto: Guliverimage

Leta 2017 ste bili na svetovnem prvenstvu v Bergnu na Norveškem v kronometru med mladinci izvrstni deveti. Očitno ste veliko obetali.

Težko je primerjati mladince s člani, je pa res, da so danes glede tega časi precej drugačni. Danes nekdo, ki v mladinski konkurenci doseže tak rezultat, skoraj zagotovo dobi ponudbo iz razvojne ekipe, tam pa kolesar dobi vso potrebno podporo za razvoj v vrhunskega športnika.

Vseeno zase mislim, da sem bil prej dober zato, ker sem pravilno treniral in jedel, dovolj spal, medtem ko se drugi lahko rodijo kot talenti in so lahko površni pri prehrani, spanju in vseh drugih vidikih, pa vseeno lahko dosežejo visoko raven.

"Trend v kolesarstvu se je v zadnjih letih povsem spremenil. Kolesarji, ki danes končujejo kariere, so bili profesionalci po 15, 18, celo 20 let, a je bil takrat način treniranja in dirkanja drugačen in je omogočal daljšo športno pot. Danes pa, če nisi stoodstotno predan, te preprosto ni." Foto: Bojan Puhek

Kdaj bi rekli, da so bili vaši zlati časi, da se je trdo delo zrcalilo v rezultatih?

V kategoriji starejših mladincev.

Kakšni so bili takrat vaši cilji?

Pogodba v ekipi World Tour. Ko se zdaj spomnim na tiste čase, je bistvena razlika v tem, da takrat sploh nisem občutil stresa. Nisem se sploh zavedal vsega, kar vlagam v kolesarstvo, ker je šlo povsem tekoče. Dopoldne šola, popoldne trening, zvečer še kaj in je kar šlo. Potem pa je postajalo vse težje, vse bolj sem razmišljal o tem, kaj in kje bi še lahko izboljšal. To je bila zame bistvena razlika.

Kako ste doživljali brutalen tempo v zadnjem letniku srednje šole, ko ste že prestopili v člansko kategorijo? Ko je treba trdo trenirati, razmišljati o maturi, poskrbeti za dovolj spanja, prehrano, ...

Pri tem odgovoru bi rad izpostavil dve stvari. Prva je, da ko si enkrat v tem kolesarskem ciklu, se vsega dogajanja sploh ne zavedaš – preprosto uživaš, kar je konec koncev tudi najpomembnejše.

Čemažar z Jako Primožičem in Žigo Jermanom na evropskih igrah v Minsku leta 2019. Foto: Aleš Fevžer

Druga stvar pa je vse nižja starostna meja vstopa v profesionalno kolesarstvo in mislim, da bi se tukaj moralo nekaj spremeniti. Vse več mladih, res zelo mladih kolesarjev danes že zgodaj prestopa v profesionalne ekipe, kar prinaša življenje v tujini in veliko težje usklajevanje s šolo. Menim, da bi se morala ta kategorija nekoliko prilagoditi razvoju otroka, da bi končal vsaj srednjo šolo. To vedno povem vsakemu, ki me o tem vpraša – srednja šola se mi zdi obvezna, medtem ko se brez fakultete v življenju lahko že nekako znajdeš.

Trend v kolesarstvu se je v zadnjih letih povsem spremenil. Kolesarji, ki danes končujejo kariere, so bili profesionalci po 15, 18, celo 20 let, a je bil takrat način treniranja in dirkanja drugačen in je omogočal daljšo športno pot. Danes pa, če nisi stoodstotno predan, te preprosto ni. Verjetno bomo že v naslednjih od petih do desetih letih videli, da bodo kolesarske kariere krajše kot nekoč, saj so mladi kolesarji že zelo zgodaj na bistveno višji ravni kot v preteklosti. Na tako visoki ravni pa je izjemno težko zdržati 15 let ali več.

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kako vidite vlogo razvojnih ekip, ki so v zadnjih letih konkretno spremenile kolesarsko srenjo?

Do leta 2020, ko se je začela pandemija, je bilo mogoče dirkati v kontinentalnih ekipah in biti konkurenčen tudi na manjših, a še vedno zelo kakovostnih dirkah, s pojavom razvojnih ekip pa se je kolesarska scena močno spremenila.

Danes ima večina ekip svetovne serije svojo razvojno ekipo, kar je po eni strani pozitivno, saj je raven priprav in tekmovanj višja, po drugi strani pa je to velik udarec za manjše kontinentalne ekipe. Organizatorji dirk na startu raje vidijo razvojne ekipe, kar pomeni, da kontinentalne ekipe pogosto izpadejo iz izbora.

Tudi preskok v kakovosti med kontinentalnimi in razvojnimi ekipami je izjemno velik. Razvojne ekipe imajo nutricioniste, vrhunske trenerje, vrhunski material, kakovostne drese, priprave v toplih krajih – mnogi že v mladih letih delajo v vetrovnikih in uporabljajo najnovejše tehnologije. Po drugi strani pa si kontinentalne ekipe, predvsem zaradi finančnih omejitev, tega preprosto ne morejo privoščiti.

Vprašanje je, ali bo ta raven v prihodnje sploh še vzdržna in kaj to pomeni za prihodnost mladih kolesarjev, ki prihajajo v profesionalni svet.

Čemažar med učenjem za maturo med dirko Po Sloveniji 2018. Foto: Vid Ponikvar

V današnjem kolesarstvu je znano, da so agenti pozorni na vse mlajše kolesarje. Kako je bilo v vaših časih?

V mojih časih tega ni bilo, razen seveda za kolesarje, ki so serijsko zmagovali. Takih pa je bilo malo: trije, pet, največ deset.

Danes pa je realnost povsem drugačna. Agenti hodijo že na dirke mlajših mladincev, saj si vsak želi že pri 15 letih zagotoviti naslednjega Tadeja ali naslednjega Remca. Tekmovanje za talente se začne vse prej, kar postavlja mlade kolesarje pod velik pritisk že v zelo zgodnjih letih.

Kolesarili ste v zelo močni generaciji Tadeja Pogačarja, Žige Jermana … kako je bilo takrat najti svoje mesto pod slovenskim kolesarskim soncem?

Ko sem leta 2018 prestopil v člansko kategorijo, začetek zame ni bil najbolj obetaven. Najprej sem imel nekaj težav s poškodbami in preostali fantje so že bili v reprezentanci.

V tistem letu je Tadej najprej zmagal na Dirki po Češki, kar je bil takrat vrhunski rezultat za slovensko kolesarstvo, jaz pa sem junija zelo dobro nastopil na svoji prvi dirki Po Sloveniji in nato še na državnem prvenstvu, kjer sem na izjemno selektivni dirki – mislim, da nas je dirko končalo le 15 – osvojil tretje mesto med mlajšimi člani, kar mi je prineslo povabilo v reprezentanco U23.

Na sprejemu Tadeja Pogačarja v Komendi leta 2019. Foto: Urban Meglič/Sportida

Že dober mesec pozneje smo s fanti nastopili na evropskem prvenstvu, kjer je bil Tadej spet zelo visoko uvrščen (12. mesto, op. a.), nato pa smo dirkali še na dirki Tour de l'Avenir, kjer je Tadej zmagal. Spomnim se, da je bil njegov dosežek v tistih časih nekaj skoraj nemogočega za slovensko kolesarstvo. Na to dirko imam res lepe spomine.

Kdaj ste opazili, da ima Tadej "prestavo več", kot pravijo?

V bistvu nanj nikoli nisem gledal na tak način. S Tadejem sva bila bolj na prijateljski ravni kot navijaški. Tudi danes, ko se srečava na dirkah, se pogovarjava kot prijatelja, govoriva o drugih stvareh, ne samo o kolesarstvu.

Državno prvenstvo leta 2020, najboljši v kategoriji do 23 let: Čemažar, Pogačar in Primožič. Foto: Aleš Fevžer

Ko ste ugotovili, da je glede nadaljevanja kolesarske kariere več slabosti kot prednosti, ste vedeli, kaj boste počeli v drugi karieri?

Oktobra 2022 sem odpeljal svojo zadnjo dirko in takrat res nisem vedel, kaj bi. K sreči sem bil finančno dovolj stabilen, da mi ni bilo treba takoj skočiti v nekaj novega. Dal sem si dva meseca časa za razmislek in med drugim prišel na idejo, da opravim tečaj masaže – zakaj pa ne?

Že odkar sem se resneje ukvarjal s športom, me je zanimalo, zakaj določene stvari delujejo na določen način. Ko sem končal tečaj, sem stopil v stik z Nikom Burjekom (maser v ekipi Bahrain Victorious, op. a.), ki me je novembra istega leta povabil na ekipne priprave v Španijo, za kar se mu zelo hvaležen.

Z ekipo sem se lepo ujel, tudi z Milanom Erženom sva se že takrat okvirno dogovorila za sodelovanje. Res bi se rad zahvalil vodstvu ekipe, da mi je takrat dalo tako veliko priložnost.

"Priznam, da sem bil na začetku kar nervozen. Ne veš, ali si dober ali ne, veš pa, da če ne boš, se bo to hitro razvedelo (smeh, op. p.). A mislim, da smo se lepo ujeli in da sem se dobro vključil v ekipo." Foto: Bojan Puhek

Danes v ekipi opravljam vlogo "soigneurja" oziroma mamice za vse. Začel sem v razvojni ekipi pri mlajših kolesarjih, danes pa delam v ekipi svetovne serije.

Priznam, da sem bil na začetku kar nervozen. Ne veš, ali si dober ali ne, veš pa, da če ne boš, se bo to hitro razvedelo (smeh, op. p.). A mislim, da smo se lepo ujeli in da sem se dobro vključil v ekipo.

Občasno sodelujete tudi s slovensko kolesarsko reprezentanco.

Da, nazadnje sem bil z reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Glasgowu leta 2023, sicer pa je moja prioriteta delo za Bahrain Victorious. Če mi koledar ekipe to dopušča, imam možnost, da se pridružim reprezentanci, a je končna odločitev na zvezi, koga izbere. Če bi dobil priložnost, bi seveda z veseljem šel, saj bi tako vsaj delno povrnil reprezentanci za vse, kar sem kot mladinec prejel. Nisem pa s slovensko ekipo fiksno dogovorjen.

Vas je leta 2023 zabavalo, ko se je po družbenih omrežjih širila zgodba o tem, da Primož Roglič na svetovnem prvenstvu v Glasgowu slovenskim kolesarjem deli bidone, v resnici pa ste bili to vi?

Is that Primož Roglič on bidon duty or does he have a doppelganger in the Slovenian team? #GlasgowScotland2023 pic.twitter.com/kb9lUlr9sj

— Sadhbh O'Shea (@SadhbhOS) August 6, 2023

Da, zasledil sem to zgodbo, moram pa priznati, da se v tej podobnosti s Primožem Rogličem res nisem našel. Da, medijsko je pa res kar zaokrožilo. Nekdo je nekaj začel, potem je drugi dodal nekaj svojega in zgodba se je hitro začela širiti.

Poleg dela za ekipo Bahrain Victorius imate tudi svoj masažni salon. Kako ste začeli graditi ta del druge kariere?

Počasi. Prvo leto sem si govoril, da za kaj takega nimam časa, saj sem odsoten od 180 do 200 dni na leto, in tudi ko sem doma, je to običajno le nekaj dni v kosu. V tem času sem šel raje z kužkom na sprehod. Potem pa sem ugotovil, da imam še vedno kar nekaj prostega časa, ki bi ga lahko koristno izkoristil. Poleg tega se pri vsaki masaži naučim nekaj novega.

"Večji, kot je spekter ljudi, s katerimi delaš, več novih stvari se naučiš. Če bi vse življenje delal samo z enim kolesarjem, bi poznal samo to, a če imaš več strank, je tvoj nabor znanja in izkušenj precej širši." Foto: Bojan Puhek

Večji, kot je spekter ljudi, s katerimi delaš, več novih stvari se naučiš. Če bi vse življenje delal samo z enim kolesarjem, bi poznal samo to, a če imaš več strank, je tvoj nabor znanja in izkušenj precej širši. Tako lahko pomagam tudi rekreativcem, pa tudi profesionalcem, in se marsikaj naučim.

Še vedno kolesarite?

Zelo rad, se pa izogibam mrazu in slabemu vremenu. Tega sem se najedel že kot kolesar.