Slovenec, ki je na Portugalskem presenetil (še sebe), z novico, ki bo razveselila slovenske ljubitelja kolesarstva #intervju

Po prihodu iz Portugalske, kjer je zmagal na večetapni dirki Algarve, so mu prijatelji in sosedje pripravili prisrčen sprejem. Foto: Urban Meglič/Sportida Tadej Pogačar je 20-letni kolesar iz kraja Klanec pri Komendi, ki mu kolesarski strokovnjaki napovedujejo zelo svetlo prihodnost. Martin Hvastija, selektor reprezentance do 23 let, je v enem od pogovorov za Sportal dejal, "da takega fanta še nismo imeli. Če se nam je Primož Roglič 'zgodil', preskočil je vse mlajše kategorije, je Tadej produkt slovenske kolesarske šole od 11. leta. Odličen je v vožnji na klanec, če je potrebno, pa tudi v kronometru. Lahko smo zelo ponosni".

Pogačar se je s kolesarstvom resneje začel ukvarjati leta 2009, pri 11 letih. Kalil se je v Kolesarskem klubu Rog pri trenerju Mihi Konciliji, tesno je sodeloval z zdajšnjim selektorjem slovenske članske reprezentance Andrejem Hauptmanom, čigar mnenje in nasvete izjemno spoštuje in upošteva, ter trenerjem Markom Polancem, ki Pogačarja hvali kot velikega garača.

Z letošnjim letom je Pogačar iz nekdanjega Roga, pozneje preimenovanega v ekipo Ljubljana Gusto Xaurum (danes Ljubljana Gusto Santic), prestopil v klub najvišjega ranga UAE Emirates, kjer je s 13. mestom v skupni razvrstitvi nase opozoril že na prvi dirki sezone Tour Down Under (dirka po Avstraliji), nato pa eksplodiral na tretji kolesarski preizkušnji, 45. izvedbi dirke po portugalski pokrajini Algarve (Volta ao Algarve), kjer je v žep pospravil etapno zmago in zmago v skupni razvrstitvi.

Pogačar velja za enega od najobetavnejših kolesarjev v Evropi. Lani je zmagal na Dirki prihodnosti (Tour de l'Avenir), ki se je je prijel vzdevek Tour za mlade, in bil 4. na dirki Po Sloveniji, kjer bo, kot je potrdil, nastopil tudi letos. Leta 2016 je na cestni dirki evropskega prvenstva v kategoriji mladincev osvojil bron.

Zdi se zelo umirjen in skromen, a je na kolesu precej bolj brezkompromisen. "Tudi ko se zdi, da je v izgubljenem položaju, grize do konca in se ne preda," je povedala Tadejeva nežnejša polovica Urška Žigart, prav tako kolesarka, ki si je zmagoslavje svojega fanta na Portugalskem ogledala v živo.

Foto: Urban Meglič/Sportida

Slovensko kolesarstvo je trenutno v zelo cvetočem obdobju. Primožu Rogliču se nasmiha skupna zmaga že na njegovi prvi dirki sezone, vi ste zmagali že na svoji tretji dirki v novem klubu. Kje vidite razloge za tak razcvet?

Mislim, da se vse začne pri delu z mladimi, potem so tu dobre dirke v slovenskem pokalu in dobri klubi, ki mladim omogočijo možnost razvoja.

Kakšno je življenje kolesarja v klubu svetovne serije v primerjavi s prejšnjimi sezonami, ko ste vozili za klub nižjega ranga?

Razlika je predvsem v denarju. Večji proračun, ki ga ima na voljo ekipa, prinese veliko sprememb. Razlika je na primer v načinu potovanja. Zdaj na vsako dirko potujemo z letalom, prej pa smo se tudi na daljše razdalje vozili z avtom. Razlika je tudi v številčnosti spremljevalne ekipe, osebja. Pri ekipi UAE Emirates imamo na dirkah po tri maserje, kuharja, dva mehanika, več športnih direktorjev … Na štart se pripeljemo z avtobusom, ki je prirejen za osem kolesarjev in je res udoben.

V nekdanjem klubu ste se na štart pripeljali z avtodomom.

Da, na štart dirke po Sloveniji in Hrvaški z avtodomom, a je bil ta izposojen.

Ste ob vstopu v nov klub, kjer je kar nekaj eminentnih kolesarskih imen, od Fernanda Gavirie, Fabia Aruja, Diega Ulissija, Dana Martina do Alexandra Kristoffa, čutili strahospoštovanje? Kdaj ste prvič trenirali skupaj?

Prvič januarja lani, ko sem se jim na Siciliji pridružil na pripravah. Takrat sem bil res nekoliko bolj zadržan. Do kolesarjev v klubu sem čutil zelo veliko spoštovanje. To sicer čutim še danes, a je zdaj vse precej bolj domače. Mislim, da smo se v klubu res zelo ujeli.

V katerem jeziku teče splošna debata?

Zdaj je uradni jezik angleščina, pred tem pa je bila to italijanščina, saj je bilo v ekipi precej več Italijanov. Zdaj pa je tako, da se Italijani učijo angleško.

Pogačarjev klubski kolega je tudi Jan Polanc. "Jan ima ogromno izkušenj, odlično govori italijansko in mi zelo veliko pomaga," ga hvali Pogačar. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Vam je dejstvo, da je v ekipi še en odličen slovenski kolesar Jan Polanc, kaj v pomoč? Za prvo premostitev komunikacijskih, organizacijskih težav, na primer?

Res je, lažje je. Jan ima ogromno izkušenj, odlično govori italijansko in mi zelo veliko pomaga. Sicer pa v ekipi ni drugih Slovencev.

Ni skrivnost, da se je za vas zanimalo precej kolesarskih klubov iz tujine, preden ste zvestobo obljubili Emiratom.

Da, bilo je kar nekaj ponudb, a UAE je bila prva ekipa, ki je pokazala zanimanje zame in kjer smo dogovor precej hitro zapečatili s predpogodbo. Preostale ponudbe nas zato niso zanimale.

Sportal Tadej s Klanca, ki zmaguje na klancih #video

Katere ekipe so se še pokazale interes za vas?

Na primer ekipa Nippo Vini Fantini, Delko Marseille, Trek, Quick Step, največ zanimanja pa so pokazali pri Bahrain Meridi.

Ste sami sprejeli odločitev, da se pridružite Emiratom?

Pravzaprav mi je pri tem svetoval Andrej Hauptman, ki je moj zelo dober prijatelj. Andrej je tudi moj mentor, vodil me je skozi ves postopek usklajevanja, komuniciral je z ekipo, z njihovim menedžerjem ... Res mi veliko pomaga in mi zelo veliko pomeni, da je poleg mene.

Foto: Urban Meglič/Sportida

Še vedno sodelujete z Markom Polancem, trenerjem pri ekipi Gusto (očetom Jana Polanca)?

Marko je bil zadnji dve leti moj trener in odlično se razumeva, veliko me je naučil. Še danes mi, kadarkoli potrebujem njegov nasvet, vedno pomaga.

Prestop v klub svetovne serije je verjetno velik korak. Napovedali ste, da greste tja predvsem nabirat izkušnje, se učit, potem pa ste eksplodirali že kar na začetku sezone. Ste presenetili tudi sebe?

Po svoje da. Že v Avstraliji sem se presenetil, a ne toliko kot zdaj na Portugalskem. Na prvi dirki sem se želel prebiti med najboljših 15 in to mi je s 13. mestom v skupni razvrstitvi tudi uspelo. Je pa res, da sem kar precej treniral. Priznam pa, da je bila zmaga na dirki po Algarvu popolno presenečenje.

Kar zadeva preskok – da, gre za res ogromen korak. Tudi sam čutim, da se zdaj precej težje regeneriram, saj so napori precej večji. Je pa to odvisno od vsakega posameznika.

Na zmagovalnem odru dirke po Algarvu, kjer je Pogačar zmagal v etapi in generalni razvrstitvi. Foto: UAE Emirates

Z zmago na dirki ste verjetno presenetili tudi preostale kolesarje. Ste bili deležni čestitk prekaljenih kolesarskih mačkov?

Da, seveda. Že dan po kronometru (5. mesto na etapi in vodstvo v generalni razvrstitvi), na 4. etapi, so čestitke kar deževale. Z vseh strani, tudi od klubov svetovne serije. Počutil sem se res izjemno.

Vam je katera od čestitk ostala posebej v spominu? Predsednik Borut Pahor, znan po izkazovanju svojih navijaških čustev, vam verjetno še ni pisal. Ali pač?

(smeh, op. p.). Ne, res ne. So mi pa na primer slovenski kolesarji, na dirki pa tudi tuji kolesarji, na primer Steve Cummings in Wout Poels, ki je na koncu zasedel 3. mesto. Skratka vsi tekmeci.

Pogačar v družbi kolesarskih kolegov Jaka Primožiča in Nika Čemažarja ter dekleta Urške Žigart. Foto: Urban Meglič/Sportida

Na sprejemu, ki so vam ga v domači Komendi dva dni po dirki pripravili sosedje in prijatelji, ste oba šopka rož, ki ste ju prejeli, predali svoji punci, prav tako kolesarki Urški Žigart, komu pa ste namenili rumeno majico zmagovalca dirke?

Na dirki sem dobil dve rumeni majici, v eni sem vozil, drugo pa sem nosil na podelitvenem odru. Rumeno majico sem podaril očetu. V znak zahvale. Starši so mi namreč vedno v pomoč, vedno so me vozili na dirke, zame so res naredili veliko.

Kako se spopadate s pritiskom na dirki? Je pritiska zdaj več oziroma ga bolj občutite?

Ne, pritiska niti ne občutim oziroma ga odrinem na stran in se raje osredotočim na štart in si mislim, kar bo, pa bo.

Ali se na dirke pripravljate tudi mentalno? Sodelujete s športnim psihologom?

Nimam posebnih priprav, poslušam glasbo in sem čim bolj umirjen. Tako sem najbolj pripravljen in porabim najmanj energije.

Kdaj so vaši trenerji ugotovili, da se splača računati na vas?

Mislim, da je že moj prvi trener Miha Koncilija, ki me je začel trenirati v kategoriji dečki C, v meni prepoznal potencial. Od takrat sem naredil velik korak.

Kaj pa prva zmaga, ki je pokazala vaš razkošen potencial?

Moja prva večja zmaga je bila zmaga na dirki na Krvavec leta 2009, v moji prvi sezoni v kategoriji deček C. Spomnim se, da sem se takrat navdušil, ampak res navdušil, za plezanje v hribe s kolesom.

"Nekateri bi rekli, da nisem ravno reklama za kronometer, saj moj položaj na kolesu ni ravno izpiljen. Ravno zato že ta mesec odhajam v Belgijo, kjer se bomo ukvarjali z izboljšavami mojega položaja na kolesu." Foto: UAE Emirates

Sodeč po rezultatih (5. mesto na kronometru na dirki po Algarvu, 2. mesto na državnem prvenstvu), vam tudi kronometer ni tuj, čeprav je Martin Hvastija dejal, da to ni ravno vaša disciplina.

Res je, kronometer mi sicer ni tuj, si je pa zanj treba vzeti bistveno več časa, kot sem si ga vzel do zdaj. Vožnja na čas je posebna disciplina, ki zahteva veliko pozornosti, še posebej zaradi mentalne priprave.

Vožnja na čas mi nikoli ni najbolj ležala, morda tudi zato, ker nikoli nisem imel ravno najboljše opreme za kronometer, ta pa je zelo pomembna. Šteje vse, od dresa, čelade, kolesa …

Nekateri bi celo rekli, da nisem ravno reklama za kronometer, saj moj položaj na kolesu ni ravno izpiljen. Ravno zato že ta mesec odhajam v Belgijo, kjer se bomo ukvarjali z izboljšavami mojega položaja na kolesu.

Tudi oprema za kronometer je v novi ekipi verjetno bistveno drugačna.

Res je, zdaj imam novo kolo, medtem ko sem prej vozil na kolesu iz druge roke. Vsa oprema je prilagojena posebej meni, vse to se pozna tudi pri končnem rezultatu.

Tadejeva starša sta na prireditvi Športnik leta 2018 v sinovem imenu prevzela priznanje za najbolj perspektivno športno osebnost. Foto: Anže Malovrh/STA

Kako se je sploh začela vaša kolesarska pot? Vaši starši so na podelitvi priznanj za športnika leta, kjer ste prejeli priznanje za najbolj perspektivno športno osebnost, spomnila, da je trener Miha Koncilja pred leti k vam domov prišel novačit vašega starejšega brata, na koncu pa ste si še vi želeli v klub. Kakšni so vaši spomini na to?

Res je, Miha Koncilija, ki mlade kolesarje išče tudi po šolah, se je pred leti oglasil pri nas doma. Zanimalo ga je, ali bi se moj dve leti starejši brat pridružil klubu, no, pa sem si tega zaželel tudi jaz. Takrat sem želel početi vse tisto, kar je počel moj brat. On je bil takrat že dovolj star za cestno kolo, medtem ko je bilo zame rečeno, da sem še premajhen in da bomo še malo počakali, da zrastem. No, trenirati sem začel že čez pol leta. Takrat sem bil star devet let in pol.

Ste že kot otrok sanjali o tem, da bi postali profesionalni kolesar, ali ste imeli bolj klasične poklicne želje, kot so policist, pilot …?

Mislim, da sem že po prvem letu na kolesu želel postati vrhunski kolesar.

Zakaj bodo Pogačarjevi načrti za nadaljevanje sezone še posebej razveselili slovenske ljubitelje kolesarstva?

Kolesarstvu ste namenili že polovico svojega življenja. Se vam je kdaj, morda v obdobju pubertete, zdelo, da zaradi kolesarstva kaj zamujate? Ste si lahko privoščili kaj najstniškega življenja …

Da, res sem kdaj pomislil na to, da zamujam vso zabavo, ampak na koncu je vredno vložiti toliko truda v to, kar najraje počneš. Kolesarstvo mi je dalo čisto posebno življenje. Brez kolesa in kolesarskih kolegov bi mi bilo verjetno dolgčas.

Cestni kolesarji glavnino svojega časa preživite na cesti. Oprema vam žal ne zagotavlja popolne varnosti. Se pogosto znajdete v nevarnem položaju? Vam je mama kdaj svetovala, da si raje poiščite drug šport?

Res je, na cesti je lahko zelo nevarno. Pomembno je, da si stalno na preži, hitro se lahko zgodi, da te avto spregleda ali da je obratno in kolesar spregleda avto. Spomnim se, da sva se z bratom, ko sva še trenirala skupaj, doma mami vedno hvalila, češ, kako hitro sva drvela po klancu navzdol, mami pa se je ob tem samo držala za glavo.

In kako hitro je šlo do zdaj?

Moj hitrostni rekord je padel na zadnji dirki, kjer sem v prvi etapi letel 108 km/h. Magično mejo 100 km/h pa sem presegel na dirki v Avstraliji.

Vam je to všeč ali pa ob tem čutite strah, ki vas nehote zavira?

Kaj pa vem, vem, da je to nevarno, ampak rad imam adrenalin.

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

(Vmes sta intervju prekinila dva kolesarska prijatelja, ki sta Pogačarju zaželela, da bi se v prihodnje na sprejemu srečali na Magistratu (kot so navijači lani pozdravili Primoža Rogliča, 4. na dirki po Franciji). Eden od navijačev ga je nagovoril z vzdevkom Čriček.)

Od kod izvira vzdevek Čriček?

(smeh, op. p.) Vzdevek se me je prijel v kategoriji dečkov, ko smo šprintali na Grmado in so me kar naenkrat začeli tako klicati. Z leti je nekoliko zamrl, tako me kliče le še peščica ljudi. Z leti sem prevzel drug vzdevek, Tamau, ker sem bil vedno najmanjši (smeh, op. a.).

Na lanski dirki po Sloveniji je zmagal v seštevku mladih kolesarjev, v generalni razvrstitvi pa zasedel 4. mesto. Boljši so bili samo Primož Roglič, Rigoberto Uran in Matej Mohorič. Na največji domači dirki bo nastopil tudi letos. Foto: Vid Ponikvar

Vpisani ste na študij menedžmenta v športu. Kako ga usklajujete s kolesarstvom? Kako vam je to uspevalo v srednji šoli?

Obiskoval sem srednjo strojno šolo na Aškerčevi v Ljubljani, kjer sem pridobil naziv strojni tehnik. Pogosto sem bil odsoten, a se je kar dalo, oboje sem kar uspešno usklajeval. Dopoldne sem bil v šoli, popoldnevi pa so bili rezervirani za kolo. Bilo je naporno, a sem nekako zvozil.

Po tem sem se vpisal na fakulteto, na smer menedžment v športu, a sem lani ugotovil, da športa, če želim biti kolesarstvu posvečen stoodstotno, če se želim pripraviti na vse dirke in jih tudi uspešno odpeljati, za zdaj ne morem združevati s šolo.

Kaj počnete v prostem času? Hodite morda v kino, se spomnite zadnjega filma, ki vam ga je uspelo pogledati, koncert, ki ste ga obiskali?

V prostem času si najraje ogledam kakšno TV-serijo, oddigram kakšno fifo ... Rad poslušam tudi glasbo, precej raznoliko, tisto, ki gre najbolje v uho. Zadnji film, ki sem si ga ogledal, je bil film Bohemian Rapsody, in sicer na poletu iz Avstralije.

Vas zanima tudi umetnost? Sprašujem zato, ker imate soimenjaka Tadeja Pogačarja, ki je umetnik, galerist in kustos. Ga poznate, ste že slišali zanj?

Slišal sem, priznam pa, da nisem ravno človek za umetnost.