Četrt stoletja za košarkarsko večnost: Nasvidenje v Beogradu

Uspelo mu je tudi s Fenerbahčejem. Foto: Reuters

Američan z dolgo NBA-kilometrino Ekpe Udoh je uprizoril pravo simultanko. Njegov rojak Bobby Dixon se je zlil z dvorano. Srba Nikola Kalinić in Bogdan Bogdanović sta se dopolnjevala kot utečen tandem. Ljubljanski znanec s češkim potnim listom in atraktivne košarke vedno lačen Jan Vesely je bil zbran, ko je bilo to najbolj potrebno. Italijan Luigi Datome je s svojo preudarnostjo dajal poseben ton igri. Makedonski reprezentant Pero Antić je potrpežljivo čakal na svoj del naloge. In še bi lahko naštevali.

Dotaknili bi se lahko vsakega igralca posebej in njihovih igralskih značilnosti. Toda "sprehoda" po igralskem kadru Fenerbahčeja, prvega turškega moštva na evroligaškem vrhu in 28. kluba s statusom prvaka, ne bi mogli ne začeti ne končati brez moža ob robu parketa, ki s svojim energičnim vodenjem ekipe večkrat skoči tudi na samo igrišče. Željko Obradović je več kot le trener evropskega klubskega prvaka. Je ideolog, motivator, analitik in vodja v najbolj žlahtnem pomenu besede.

Željko Obradović v elementu Foto: Reuters

Istanbul, 25 let pozneje

"Vesel sem, da se znova veselim naslova evropskega klubskega prvaka, za nameček v izjemnem navijaškem vzdušju. Navijači so pomemben del te lovorike. Jasno, poleg predsednika ter igralskega in strokovnega štaba. Zaključni turnir v Istanbulu je res nekaj posebnega," je po zmagoslavju dejal trener Fenerbahčeja Željko Obradović, ki se je tako dokopal že do svojega devetega naslova evropskega klubskega prvaka v vlogi trenerja.

Prav v Istanbulu je pred 25 leti prvič kot trener stopil na evropski vrh. V krstni trenerski sezoni mu je veliki met uspel z beograjskim Partizanom. Na finalni tekmi proti Joventutu iz Badalone je Srbom zmago s trojko v zadnji sekundi priboril Aleksandar Đorđević.

Slaviti želi tudi doma

Še v zadnjih minutah finalne tekme z Olympiacosom iz Pireja, ki je bila odločena že krepko pred tem, je v svojem slogu rohnel ob igrišču, že nekoliko sproščene igralce opozarjal na vsako napako in zahteval maksimalno osredotočenost vse do zadnjega zvoka sirene. Po tekmi je zbrani druščini vendarle dejal, da si zaslužijo proslavljanje velikega uspeha.

Toda že v isti sapi je izbrance opomnil, da je pred njimi še zaključni del turškega državnega prvenstva, v katerem je cilj znan. Ob tem mu je pogled že segel tudi proti sezoni 2017/18. Fenerbahče bo namreč skušal še drugo zaporedno sezono popeljati na evropski vrh. Poseben motiv bo zanj prizorišče zaključnega turnirja – Beograd, mesto, kjer se je leta 1991 njegova trenerska pot tudi začela.

9. marca je dopolnil komaj 57 let, a je že kar 25 let eden najboljših evropskih trenerjev. Za mnoge z naskokom najboljši. Foto: Reuters

Za naslov pokličite Obradovića

V četrt stoletja dolgi trenerski karieri je košarkarski čarovnik iz Čačka vodil šest klubov. Kar pet jih je popeljal do naslova evropskega klubskega prvaka. Med Partizanom in Fenerbahčejem mu je to uspelo še z madridskih Realom, Joventutom in kar petkrat s Panathinaikosom iz Aten. Edini delodajalec, ki ga ni popeljal na evropski vrh, je bil Benetton. Vseeno so ga tudi v Trevisu ohranili v lepem spominu. Z njim je bil namreč Benetton najboljši v evropskem pokalu (Saporta Cup) in tretji v evroligi.

Vzporedno s klubsko kariero je ob koncu preteklega stoletja blestel tudi v selektorski vlogi. Srbsko-črnogorski preostanek Jugoslavije je namreč popeljal do naslova svetovnega in evropskega prvaka ter leta 1996 v Atlanti tudi do olimpijskega srebra.

Z zvezdniki in nepopisanimi listi

Zaradi izjemne trenerske uspešnosti je Obradović "obsojen" na velike klube, predvsem na proračunske velikane, v katerih ima veliko manevrskega prostora pri izbiri igralskega kadra. A prav tu do izraza pridejo sposobnost predvidevanja, vizualizacija, motivacijski prijemi ter občutek za delo z zvezdniškimi imeni. Pri tem mu delo zdaj že lajša tudi avtoriteta, ki jo je okrepil z doseženim, nadgrajuje pa jo s povišanimi toni.

Teh so ob sodnikih deležni tako največji zvezdniki kot golobradi mladeniči. Še več, glas zna ob napakah igralcev na parketu povzdigniti tudi na igralce na klopi – da le ne bi ponavljali napak. Tudi sam jih noče delati, še manj ponavljati. Zato velja za trenerja, ki vestno spremlja vse košarkarske trende, a ob tem ostaja zvest svoji košarkarski filozofiji.

Večkrat je gostoval tudi v Sloveniji, nazadnje s Panathinaikosom leta 2010 v Stožicah. Foto: Sportida

Usodno poletje 1991

"Pri izbiri klubov me je vodila intuicija," priznava Obradović. Začelo se je pri Partizanu. Trenersko ponudbo je dobil še pred napovedjo upokojitve. Ugriznil je v jabolko. "Ko sem tedaj prišel domov in ženi povedal, da ne bom potoval na evropsko prvenstvo v Rim, temveč da se podajam med trenerje, me je vprašala, ali sem morda pregloboko pogledal v kozarec," se spominja in prvi naslov evropskega klubskega prvaka v šali označuje za začetniško srečo.

A prav Partizan je bil zanj oziroma za njegovo nadaljnjo kariero odločilen. "Tri mesece nisem spal, garal sem, saj sem vedel, da moram biti prepričljiv. V ekipi je bilo kar nekaj izkušenih igralcev, z večino pa sem igral. Vedel sem, da me nihče ne sme spraviti v položaj, v katerem ne bi znal odgovoriti na zastavljeno vprašanje. To bi bil lahko konec moje kariere. Ustvariti sem si moral avtoriteto. Sam pa priznavam le avtoriteto znanja," se trenerskih začetkov spominja Obradović.

Naj, naj ...