Marko Milić: Vse poti so vodile v NBA

Sportal Ameriški novinar Grant Afseth za Sportal: Luka Dončić je definicija posebnosti

Marko, pot Luke Dončića je zelo verjetno težko ponovljiva. Kako vidite njegov meteorski vzpon in kaj menite, da je bilo odločilno za njegov uspeh?

Zgodba Luke Dončića je neverjetna. Težko, če sploh ponovljiva v doglednem času. To je zgodba 13-letnega fanta, ki je danes, pri 25 letih, košarkarska zvezda svetovnega formata. On ni šel v poletni košarkarski tabor v tujino ter se vrnil domov k mami in očetu. Pri 13 letih je odšel na igralsko akademijo slovitega košarkarskega kluba Real Madrid. V internat, v drugo državo, stran od družine, med talentirane mlade igralce z vsega sveta. In to je fenomen njegove poti. Fenomen njegovega meteorskega vzpona. Seveda je imel določeno podporno okolje, toda sam je moral biti tisti, ki je pri 16 letih športno in osebnostno dozorel do take mere, da je zaigral za članske vrste. In to je stvar osebnostne rasti in premagovanja izzivov. V tem trenutku, ko je Luka eden najboljših košarkarjev na svetu, je morda za zunanjega opazovalca njegova pot videti dokaj gladka in brez ovir, a jaz menim, da uspeh ni izostal predvsem zaradi njegove trdne osebnosti in predanosti košarki.

Foto: osebni arhiv Marka Milića

Kako ga vidite kot vodjo in kaj menite, da se lahko igralci in trenerji pri Mavericksih ter tudi širše naučijo od njega?

Biti vedno najboljši seveda zahteva svoj davek. Ekipo Dallas Mavericks, za katero ni nihče ocenjeval, da ji bo uspelo priti v finale lige NBA, je tja popeljal. Postal je najboljši strelec lige NBA. Potem so tu še vsa potovanja, poškodbe in druge obveznosti. Zato verjemite, da se mora v želji, da izpolni pričakovanja igranja za reprezentanco, najprej tudi sam ustaviti in preigrati nekaj scenarijev.

Eno morate vedeti o Luki, tudi ko izgublja, naredi vse, da so ljudje, tekmovalci okoli njega zadovoljni. Če povem še slikoviteje, če bo na klopi zelo malo prostora in bo nekdo iskal prostor za sedenje, bo Luka tisti, ki bo druge spodbudil, da se stisnejo in naredijo prostor še za enega, da ne bo stal. Za ekipo bo naredil vse. Luka je nezavedni vodja. Vodi z zgledom in ne z egotripom. Nikogar se ne boji in vedno poskrbi za vse druge. Zaveda se, da v športu ne moreš stalno zmagovati. In ves čas nam kaže svoje čisto srce.

Res je. Med navijači v Dallasu sem o njem slišala same pohvale. Skorajda same presežnike. V Dallasu je zares lepo biti Slovenka oziroma Slovenec. Vidite vi kakšno razliko med evropskimi in ameriškimi navijači?

Najpristnejši so seveda tisti srčni navijači, ki za Luko navijajo zaradi njegove osebne zgodbe, ki se poistovetijo z njim. Ki ga spremljajo v luči njegovega razvoja, ki trpijo z njim, ko mu gre slabo, in jim skoraj poči srce od radosti, kadar mu gre dobro.

V ZDA so te zadeve bolj instantne. Za marsikoga že ob vstopu v NBA iščejo nerealne primerjave z največjimi zvezdniki, na primer z Michaelom Jordanom, ki je osvojil šest naslovov NBA.

Klub Dallas Mavericks ima dobre navijače, ki so v marsičem podobni evropskim. Teksašani so tudi v osnovi malo bolj temperamentni. Se pa jih z evropskimi ne da primerjati po številčnosti. V ZDA dvorane NBA-tekem skoraj vedno razprodajo, ljudje pridejo na tekmo tudi zaradi šova, zabave in druženja. Včasih imajo slab zgodovinski spomin, tako da se lahko navdušenje zelo hitro spremeni v kritiko in tudi obratno. Pet minut po tekmi je na vrsti že nekaj drugega.

In tako je tudi v delu kluba. Takoj po tekmi v roke dobiš že natančen razpored prihodnjih aktivnosti in zadolžitev.

Povedati pa moram, da v klubu vlada izjemna organizacijska kultura, tako da ob igrišču in na igrišču ni nikogar, ki bi na to delo gledal zgolj z vidika prejemanja plačila. Da, lahko rečem, da imam najboljšo službo.

Foto: osebni arhiv Marka Milića

Tekme so resnično prav posebna zgodba. Bolj podobne zabavni industriji kot zgolj športnemu dogodku.

Kot sem rekel, tu je vse bolj v smislu zabave in druženja. Ne morem reči, da je nekaj boljše in nekaj slabše v primerjavi s Slovenijo in Evropo. Doma je vse skupaj bolj osredotočeno na čisti rezultat in včasih meji na ekstremno evforijo ali pa tudi na preveliko mero kritičnosti in sovraštva. Tu pa je zabava s športno povezovalno nitjo. Malo pojedo, si oblečejo dres in ključno je, da se imajo dobro.

Američani tudi vse skupaj bolj gledajo skozi finančno donosnost. Liga je narejena na raketni sistem, da se dosega veliko košev, da je bogat spremljevalni program. V Evropi vstopnice lahko stanejo po deset ali nekaj deset evrov, v Ameriki tudi po nekaj tisoč. Eni imajo radi osebne zgodbe, drugi pa šov. Zato ne preseneča, da so vse ekipe NBA v zelenih številkah, mnoge evropske pa v rdečih. V Ameriki na vse skupaj gledajo z nekega dokaj strogo poslovnega vidika, v Sloveniji in Evropi pa bolj s čustvenega, športnega in navijaškega. Po mojem mnenju mora biti neka kombinacija obojega. In ne bi smeli samo čakati in na primer vsega športa naložiti zgolj trem sponzorjem v državi.

Kakšno je vzdušje po koncu finala lige NBA v klubu Dallas Mavericks, ko jim ni uspelo osvojiti naslova prvaka NBA?

Rekel bi, da je prevladalo predvsem zadovoljstvo, da smo sploh zaigrali v finalu lige NBA. Že samo to je bila še pred nekaj tedni senzacija, saj smo od začetka premagovali favorizirane (Los Angeles Clippers, Oklahoma City Thunder in Minnesota Timberwolves) – vse to so bile ekipe, ki so bile boljše na papirju. In ko daš od sebe največ, si nimaš česa očitati. Ekipa je mlada, nekaj igralcev se je pridružilo šele pred petimi meseci. Jim pa je v tako kratkem času uspelo ustvariti nekaj, kar je zelo pomembno. Da ekipa diha kot eno. Sklenili so dragocena prijateljstva, ki niso tako zelo običajna ne v Ameriki ne v NBA-ligi.

Verjetno želite opozoriti predvsem na to, da sta Luka Dončić in Kyrie Irving marsikomu zavezala jezik, ker so njuno sodelovanje že kar na začetku obsodili na propad.

Kyrie Irving se je odlično ujel z Luko Dončićem. Foto: osebni arhiv Marka Milića Ja, Luki in Kyrieju se je uspelo med sezono zelo dobro povezati in ovreči ugibanja, da se med njima ne bo ustvarila kemija. K temu so pripomogle tudi skupne aktivnosti v Madridu, kjer je tudi Kyrie videl, kako mesto še vedno časti Luko, pa pot v Abu Dhabi in mnoga druga neuradna druženja. Njun odnos je izredno spoštljiv in prijateljski. Sta genialna igralca, prihajata iz različnih kultur, imata različni ozadji in pot, a si znata dajati dovolj prostora in svobode ter se spodbujata v ključnih trenutkih. In kar je najbolj bistveno, temu sledijo tudi drugi. Ta energija se preliva v moštvo. Njuna energija je živa materija in v klubu vemo, da bo njuna povezanost samo še močnejša.

Kako se Luka počuti v Dallasu?

Luka je v Dallasu našel določeno ravnovesje. Nasmejan je, skromen je. Je naravni vodja. Dvigne glavo in igra. Vodi z zgledom. V ključnih položajih prevzame vodenje. Veliko liderjev ima egotrip, on pa je človek, ki zna dvigniti tudi druge. Vprašanja o bolečinah pri igranju so zanj nepomembna, on želi dati vse od sebe in si želi biti na igrišču, tudi če to pomeni, da je treba neki določen del telesa malo bolj obvezati, malo bolj pogreti, razgibati. 

Verjetno ste tudi vi pomemben kamenček v ekipi. In tudi ključnik, ki se uporablja One For Dallas (#OneForDallas), predstavlja enotnost, skupnost in podporo mestu Dallas ter njegovim športnim ekipam. Gre za krepitev občutka pripadnosti in solidarnosti z mestom ter njegovimi športnimi dosežki.

Prav ponosen sem na povezanost v naši ekipi. To ni neka znanost. V prvi vrsti smo ljudje. Seveda je vsak po svoje poseben. Vendar držimo skupaj, si zaupamo, se šalimo.

V prvi vrsti smo prijatelji in smo med seboj dobro povezani. To je naš krog, v katerem ni mask. Ko se smejemo, si povemo stvari.

Ko namreč enkrat dosežeš zvezdniški status, imaš okoli sebe celo kopico ljudi, ki ti govorijo tiste stvari, ki si jih želiš slišati, zato je še toliko pomembnejše, da imaš okoli sebe svojo ekipo. In Luka jo tako kot vsi drugi košarkarski zvezdniki ima. Ekipa vodi vse od običajnih telesnopripravljalnih aktivnosti do tehničnih podrobnosti ter menedžerskih in podpornih aktivnosti. Vsi dejavniki v tej skupini morajo delati kot dobro naoljen stroj.

Ožji štab sestavlja petinpetdeset ljudi (od igralcev, trenerjev, fizioterapevtov in drugih), klub pa zaposluje še približno sto dvajset ljudi. V klubu nas je tako tudi osem pomočnikov trenerjev in vsak opravlja svoj točno določen delokrog nalog. Tu temu pravijo, da si "star of your role". V Sloveniji in Evropi si v smislu klubskega dela nekakšen multipraktik in imaš običajno več delovnih zadolžitev – si trener napada, obrambe, se dogovarjaš s starši, skrbiš za večjo prodajo vstopnic. Tu v ZDA pa si osredotočen na to, za kar so te angažirali. Če si trener obrambe, se ukvarjaš samo z obrambo. V ekipi trenerjev smo denimo trije nekdanji igralci. Poleg mene še God Shammgod, ki je legenda driblinga, in Darrell Armstrong, ki ima štirinajst let izkušenj iz NBA.

Zadolženi smo za individualne tehnike, taktike in znotraj tega še vsak za dva igralca, ki ju poznamo do zadnje podrobnosti. Prepoznamo govorico telesa, če malenkost šepa, če so njegovi meti prekratki. In ker si osredotočen, v tem tudi neprestano rasteš. V NBA ni tega, da bi vsak nekaj po malem delal. Vsak ima točno določeno nalogo in tudi pričakovanja. In tako ni redko, da si uspešen, kar znajo tudi nagraditi.

Seveda so me izbrali na podlagi mojih preteklih igralskih izkušenj, vendar ko enkrat začneš delati, ni pomembno, kaj si delal in pokazal prej, temveč te ocenjujejo od tistega trenutka dalje. Tudi kakšno vzdušje prinašaš, ali so ljudje radi v tvoji družbi, kakšne vibracije oddajaš. Zelo je pomembno, kako se povežemo na čustveni ravni. Na srčni, če smem tako reči. 

Kako se vi počutite v Dallasu?

Sijajno. Moja družina je zaradi športnega udejstvovanja vseh treh hčerk nekoliko razdrobljena. Žena je zdaj pri eni, zdaj pri drugi. Najstarejša, 21-letna Ana Katarina, je v tretjem letniku študija menedžmenta na prestižni univerzi Purdue v Indiani in tam tudi trenira tenis. Srednja, 18-letna Ela Nala, v Italiji intenzivno šest ur dnevno trenira tenis in je tudi v slovenski teniški reprezentanci, najmlajša, 13-letna Mila, pa bo, kot kaže, edina šla po mojih stopinjah in je dobila poziv za košarkarsko reprezentanco za U-14.

Družina je bila tudi tista, zaradi katere mi je bilo proti koncu športne tekmovalne poti težko biti po 11 mesecev v tujini. Vendar znamo najti skupne trenutke in smo povezani.

Slovenci v Dallasu imamo veliko srečo zaradi Luke. Pripomogel je k ogromnemu povečanju prepoznavnosti Slovenije v ZDA. Zaradi njega vlada tudi veliko medijsko zanimanje. Luka nam je odprl ogromno vrat, povezal je Slovenijo z Dallasom, povezal svoj klub s slovensko košarkarsko reprezentanco, tudi jaz sem dobil priložnost delati za klub, sodelujemo na vodstveni ravni. Tudi znamka države I feel Slovenia je s sodelovanjem s klubom vedno bolj prepoznavna.

Foto: osebni arhiv Marka Milića

Če pomislite na svojo prehojeno pot – ponudba igranja za ameriški kolidž, pa potem NBA, vrnitev v Evropo, igranje za mnoge klube, sodelovanje s slovensko košarkarsko reprezentanco. Bi danes naredili kaj drugače?

Mislim, da če se v določenem trenutku odločiš, kakor ti velevata glava in srce, si nikoli ne smeš očitati svojih odločitev. Niti za eno stvar mi ni žal. Imel sem veliko srečo. Da sem delal z najboljšimi trenerji – Zmago Sagadin me je recimo iz mulčka spremenil v igralca, skupaj smo napadali vrh Evrope. Ja, priporočil mi je, naj počakam še dve leti, a nikoli ne veš – morda bi si še pred tem strgal kolenske vezi in bi se vse obrnilo drugače. Velikokrat sem moral pri odločitvah stopiti iz cone obdobja in še vedno sem prepričan, da sem osebnostno zrasel prav zaradi tega.

Ne poznam pa nobene osebe, ki bi pogledala na svojo prehojeno pot in bi se ji vse optimalno odvilo. Poznam pa pogumne ljudi, ki so se ne glede na mnenje okolice odločili po lastni presoji. In s tem lahko vedno živiš.

Kaj bi priporočili staršem, ki v svojih otrocih vidijo morebitne naslednike Luke Dončića?

Tako fenomenalen človek in športnik se po moji oceni rodi en na sto. Še bolj kot talent je pomembna pot. Na koncu ni pomembno, da je otrok novi Dončić. Pomembno je, da otrok skozi šport, še posebej ekipni, sklene prijateljstva, sprejme hierarhije in meje ter se izuči v tem, da si mora vsako stvar izboriti z delom in da ni nič prineseno na pladnju. In tudi, da so šport veseli in slabi trenutki, odrekanja in premagovanje izzivov. Vse to mora biti neprisiljeno. Da si otrok tega želi. Da mu starši dajo toliko svobode, da se kali v tem.

Šport ti da ogromno – od življenjskih prijateljstev do osebne rasti. Ne glede na to, do katere ravni prideš, šport prinaša najlepšo mladost. In uspešen športnik je po mojem lahko le človek, ki v tem uživa. In ki mu ni težko niti takrat, ko je utrujen, ko zunaj dežuje, ko je ura šest zjutraj. Gre za predanost prek meje. In če se navežem na Luko, on še vedno neizmerno uživa v igranju.

Slovenkam in Slovencem bi položil na srce, da spremljamo naše športnike, se z njimi poistovetimo in zanje navijajmo. Veseli bodimo, da imamo v njih take vzore, ki s svojim značajem in predanostjo kažejo, iz kakšnega testa smo. Da smo ravno prav trmasti in ravno prav neustrašni.

Sportal Srbskega novinarja spravilo v smeh: slovenski nogometaši so veljali za "skijaše"?

Sportal Čančar brez strahu: Nisem zaman toliko treniral

Sportal Luka Dončić ni edina selektorjeva neznanka