Nenad Krstić: Živim v Smodiševem stanovanju

Olimpijske igre v Atenah leta 2004 so bile prvo večje tekmovanje za Nenada Krstića v članski reprezentanci. Čeprav je imela izbrana vrsta Srbije in Črne gore že takrat kakovostno zasedbo, je moral na prvi uspeh počakati pet let, ko se je s soigralci veselil srebrnega odličja na evropskem prvenstvu na Poljskem, kjer je Srbija v izjemno razburljivi polfinalni tekmi premagala Slovenijo. Letos Srbi takšnih ambicij navzven ne gojijo, saj imajo izjemno mlado reprezentanco, katere zaščitni znak bo dobra telesna pripravljenost, poudarja prijazni Krstić.

Kot prvi ste začeli priprave na evropsko košarkarsko prvenstvo. Skoraj mesec dni ste posvetili uvodnemu delu priprav. Tekem ni bilo, veliko poudarka pa ste namenili kondiciji. Tudi v Kranjski Gori, kjer ste trenirali dva tedna. Ste bili zadovoljni z vadbo? Priprave so težke. Zame je to deseto leto v reprezentanci. Navadil sem se že, da je ta faza priprav, v kateri ni tekem, najtežja in najbolj mukotrpna. So zgolj trening. Veliko smo tekli na prostem. A se zavedamo, da brez dobre telesne pripravljenosti težko zdržiš veliko tekmovanje, kot je evropsko prvenstvo. Pogoje v Kranjski Gori smo imeli odlične. Navdušen sem nad naravo.

Bo to vaša prednost, da ste kot prvi začeli trenirati? Pri selektorju Ivkoviću je praksa, da med prvimi, če ne prvi, začnemo priprave. In to zaradi preprostega razloga: želimo biti maksimalno pripravljeni, saj smo bili velikokrat med najmlajšimi na prvenstvu. Tudi tokrat bomo. Morda bosta dve ekipi mlajši od nas, zato moramo biti fizično dominantni. Smo na dobri poti. Treniramo kakovostno. Želim si le, da bi nas obšle poškodbe. Majhne težave so. Imamo kar nekaj mladih, ki so letos že igrali v dresu mlajših reprezentanc in so se priključili članski izbrani vrsti. Ti so že pripravljeni od prej.

Kakšen je status Miloša Teodosića, ki je prestal operacijo kolena? Slišal sem se z njim. Začel je že teči. Mislim, da bo pripravljen, vendar je to moje mnenje (pogovor s Krstićem je bil posnet pred tednom dni, op. p.). Pozitiven je o celotni stvari in se želi čim prej vrniti nazaj v košarko. To je pomemben faktor, da ima košarkar takšen odnos.

Tako v slovenski kakor tudi v srbski izbrani vrsti so bile na tapeti odpovedi košarkarjev. Kako vi kot kapetan reprezentance gledate na tovrstne poteze kakovostnih igralcev? Lahko ponovim, kar sem že rekel. Nikogar se ne sme siliti, da igra. Reprezentanca je prostovoljni projekt. Ne vem, kako je pri vas v Sloveniji, vendar je pri nas veliko košarkarjev, ki ne čutijo pripadnosti ekipi. A ne sme biti izgovor poškodba ali utrujenost. Primer Teodosića je dovolj zgovoren podatek. Če si želiš igrati, boš naredil vse, da bi igral. Morda bi bilo bolj pošteno reči, da ne boš igral, kot da je "poškodba" vzrok.

Leta 2004 ste bili premierno del članske izbrane vrste. Čez leto dni ste igrali tudi na domačem evropskem prvenstvu v Srbiji in Črni gori, kjer ste doživeli polom. Verjetno ste košarkarji takrat čutili veliko pritiska? Vendarle ste imeli kakovostno izbrano vrsto in od vas se je pričakovala medalja … Tisto prvenstvo spada med največja razočaranja v moji športni karieri. Iz preprostega razloga: imeli smo dominantno ekipo. Vsi so nas videli na prestolu, vendar preprosto nismo zdržali. Bil je pritisk. Imel sem 22 let in bil med najmlajšimi. Ali bi lahko kaj drugače naredil, ne vem, ker smo imeli veliko izkušenih košarkarjev. Med njimi so bili tudi nekateri moji vzorniki. Čeprav gre čas naprej, se vedno spomniš na takšna razočaranja.

Letos bo domačin Slovenija … Spomnimo se, da je imela tudi Litva pred dvema letoma dobro ekipo in ji ni uspel veliki met. Pričakovali so jo pri vrhu. Zdaj je gostiteljica Slovenija, ki jo spoštujem. Prav tako narod, zato vam ne želim, da se vam zgodi kaj podobnega, kot se je nam. Nekako nesreča spremlja domačine v zadnjem obdobju, kar je vidno.

Turkom je nazadnje uspelo na svetovnem prvenstvu leta 2010 priti v finale … Res je, vendar se vsi spomnimo polfinala (smeh, op. p. – Srbija je izgubila takratno tekmo s Turki po nenavadni končnici) …

Kakšne ambicije boste imeli v Sloveniji? Težko govorim o njih. Od leta 2009, ko smo na Poljskem osvojili srebro in bili na vrhuncu, imamo le tri igralce, ki so bili v ekipi. Če štejem še Teodosića, smo torej štirje. Takrat smo bili najmlajša ekipa. Zdaj imamo novo, v kateri je veliko igralcev starih 19, 20 let. Imamo 7, 8 debitantov. Imamo igralce, ki nimajo izkušenj, vendar je lahko naša prednost mladost. V Srbiji zaradi tega ni takšnega pritiska javnosti, kar je za nas dodaten plus. Zame bi bil uspeh, če se uvrstimo na svetovno prvenstvo.

Omenili ste leto 2009. Takrat ste v polfinalu po izjemno razburljivi tekmi premagali Slovenijo in se uvrstili v veliki finale. Spomini so verjetno še sveži … To je bila izjemna tekma. Tudi Slovenija si je zaslužila uvrstitev v finale. Slovenija je igrala bolje v prvem polčasu. Tekmo je rešil posameznik. Teodosić je verjetno takrat prikazal eno najboljših iger v izbrani vrsti. V podaljšku je zadel nekaj neverjetnih metov. Imel je vrhunski dan.

V slovenski izbrani vrsti imate dobrega prijatelja v Boštjanu Nachbarju, s katerim sta bila soigralca pri New Jerseyju v ligi NBA. Sta kaj v stiku? Z Bokijem sva dobra prijatelja. Bila sva soseda in se veliko družila. Vesel sem, da je podpisal za Barcelono. To je velika stvar. Vem, da mu ogromno pomeni, da igra za veliki klub. Vesel sem, da ga bom videl v Celju na turnirju. Poznam pa tudi druge: Gorana Dragića, Uroša Slokarja, Erazma Lorbka … Ali Lorbek letos igra? Nisem vedel, da ga ni. Vidite, sploh ne vem, kdo je v vaši ekipi letos (smeh, op. p.).

Vaše igranje v ligi NBA se je začasno prekinilo leta 2011, ko je bil "lockout". Novo domovanje ste našli pri CSKA, kjer ste se povsem udomačili in boste tudi v prihodnji sezoni član moskovskega giganta. Kaj pa vrnitev onstran luže? Lani so bile ponudbe. V pogodbi sem imel možnost, da lahko odidem nazaj, vendar sem ostal. V prihodnji sezoni nimam te klavzule. Sem član CSKA in ne razmišljam o NBA. Sedem let sem igral v ZDA. Veliko sem videl in se naučil. Ne morem reči, da je ta zgodba zaključena. Naslednje leto bom star 31 let. Ni le od mene odvisno.

Igrate v klubu, kjer je velik pečat pustil tudi slovenski košarkar Matjaž Smodiš. Se v Moskvi še vedno veliko govori o njem? On je legenda kluba in se ga velikokrat omenja. Ljudje v Moskvi ga obožujejo. Jaz celo živim v njegovem stanovanju. To naju povezuje. Sva v stiku zaradi stanovanja, ki mi ga oddaja.