Torek, 7. 1. 2020, 12.17
4 leta, 10 mesecev
POGLED S TRIBUNE
Norost pač ni dovolj
Košarkarji koprske Primorske so s ponedeljkovo zmago nad Heliosom prekinili niz štirih porazov in dobili prvo tekmo po predbožičnem odprtju Pandorine skrinjice, posledičnem eksodusu osrednjih igralskih protagonistov in medsezonskem rebalansu proračuna. Državni prvaki so si sicer že pred tem praktično zagotovili obstanek v ligi ABA in 1. SKL. A zdaj ne gre za vprašanje obstanka, temveč obstoja, obenem pa za sporočilo, ki ga primorska zgodba pošilja morebitnim zasebnim vlagateljem v šport.
Čistilke še niso pometle šampionskih konfetov s parketa skopske dvorane Jane Sandanski, kjer domuje MZT, v bližnji restavraciji pa še niso dobro ogreli žara za slavnostno večerjo, ko smo le malo po koprski zmagi nad makedonskim prvakom in uvrstitvi v ligo ABA Jurico Golemca ter Mateja Avanza, tedanjega trenerja in direktorja kluba, povprašali, v čem se Primorska razlikuje od preostalih slovenskih kolektivov, ki jim je uspelo čez noč, nato pa so hitro doživeli drastičen padec, mnogi celo propad.
"Dokazali, da smo drugačni. Zakaj? Večina tovrstnih klubov bi namreč obupala že po prvem spodletelem poskusu preboja v ligo ABA. V Kopru se to ni zgodilo. V tej zgodbi je protagonist Gregor Vuga. On je 'nor'. Nor na košarko. Preprosto nam ni dovolil, da bi razmišljali drugače kot zmagovalno. Naša največja valuta so ljudje," je odgovoril Avanzo.
Jurica Golemac je bil strateg Primorske v zlatih mesecih.
"Zgodba Primorska je zgodba ljudi, ki niso normalni. Če daješ svoj denar v šport, nazaj ne dobiš nič. Ti ljudje pa so pravi ljubitelji košarke. Obožujejo jo. Čakali so na priložnost, da dobijo svoj klub, zato sem prepričan, da s tem uspehom še ni konec zgodbe. Ob tem bi pohvalil lastnike in tiste, ki vodijo klub iz ozadja. To so ljudje, ki so še bolj ambiciozni kot mi," pa je v majici, prepojeni s šampionskim šampanjcem, odvrnil Golemac.
Podobna, tedaj povsem trezna, a nič kaj preroška odgovora. Avanzo se je poslovil še pred poletjem, Golemac pet mesecev pozneje. V eksodusu, kakršnega slovenska klubska košarka sredi sezone in v tako kratkem časovnem obdobju ne pomni. Poleg pravega trenerskega stratega so namreč tik pred božičnimi prazniki in po sanjskem uvodnem delu sezone sidro dvignili še Marjan Čakarun, Lance Harris, Marko Jagodić-Kuridža, Stephen Holt in nazadnje tudi Žan Mark Šiško. Podoben je bil tudi osip v klubskih pisarnah. Zdi se, da je tam celotno delo padlo le na ramena Alenke Škreblin in Gorana Jagodnika.
Uradno so v klubu vse skupaj označili za pomlajevanje in pocenitev ekipe z namenom finančne vzdržnosti in stabilizacije. V ozadju naj bi bila poslovna ločitev vodilnih mož in drugačen pogled na prihodnost. Ekipa si je sicer na parketu že v uvodnih tednih sezone zagotovila dovolj zajeten točkovni kapital, da obstanka v ligi ABA in 1. SKL ne bi smela biti vprašljiva. Poleg tega je z drago prodano kožo ob porazih proti finalistoma zadnje jadranske sezone, Crveni zvezdni in Budućnosti, ter ponedeljkovi domači zmagi nad Heliosom dokazala, da ima kljub odhodu velike večine nosilcev vendarle dovolj kakovosti in predvsem igralske srčnosti za še kakšen jadranski skalp in konkurenčnost v slovenskih okvirih.
Ivan Marinković: eden od redkih nosilcev, ki še vztrajajo v Kopru.
A bolj kot domet Primorske v sezoni 2019/20 se velja osredotočiti na vprašanje prihodnosti koprskega kluba in košarke v potencialno močnem obalnem bazenu. Ne gre za obstanek, gre za obstoj. Gre za vprašanje, kakšna bo usoda košarke v največjem primorskem mestu, kluba, ki je bil po osamosvojitvi že dvakrat deležen klavrnega propada. Še vedno ima namreč tudi okove dolgov iz preteklosti, na račun katerih je ogrožena vsaj tekmovalna licenca za 1. SKL, s tem pa tudi športna integriteta in kredibilnost košarkarske blagovne znamke.
Pri tem se velja vrnitvi v tisti aprilski večer v Skopju z uvoda tega zapisa. K zgodi o "norem lastniku" in brezmejni "košarkarski ljubezni". Izhodišče takratnega vprašanja je bilo predvsem tveganje, ki izvira iz ene izrazite finančne pipe. Primorska se je namreč vse od spojitve koprskega Koša in domžalske Lastovke oklepala enega financerja. Zasebnega kapitala, ki je predstavljal kar 90 odstotkov klubskega proračuna. V ozadju zgodbe je bil vselej košarkarski entuziazem še vedno aktivnega predsednika Gregorja Vuge in ozke skupine njegovih partnerjev.
Paradoks zgodbe je prav spoznanje, da je zdaj v očeh okolice krivec za nastali položaj tisti, ki je vso zgodbo o uspehu tudi omogočil, torej mož, brez katerega danes ne bi govorili o državnem in pokalnem prvaku ter hitu lige ABA. Je torej temeljni greh njegovo vlaganje v šport? Še zdaleč ne. Gre za potezo in držo, ki jo tako zelo redko vidimo v slovenskem športu. Deloma tudi zaradi športu zelo nenaklonjene zakonodaje in zelo omejenega športno-tržnega okolja, ki praktično ne omogoča zaslužka od prodaje televizijskih pravic ali vstopnic ter navijaških izdelkov.
Žan Mark Šiško se je preselil v Bayern.
Ključna težava tovrstnih športnih mecenov, katerih največja odlika je, če se oklenemo Golemčevih besed – norost, pa so preskromno poznavanje zakonitosti športno-poslovnega okolja, neracionalno poslovanje in nespretnost pri obdajanju s sodelavci, ki bi po eni strani morali biti strokovnjaki na tem področju, po drugi pa, ob izpolnjevanju prvega pogoja, imeti delovno avtonomijo.
Za slovenske športne razmere nadpovprečen finančni vložek bi moral predstavljati zagonski kapital, temelj za klubsko delovanje in prepotrebno garancijo. A ker v Sloveniji ni vreč brez dna, šport pa sam po sebi ne vrača vloženega denarja, bi morali biti neločljiv del tega sistema zlitje z lokalnim okoljem, vpetost v občinske sfere, gradnja širše sponzorske piramide in druge prihodkovne dejavnosti, ki prinašajo vzdržnost projekta. Vse to z vizijo kot skupnim imenovalcem.
Upanje za koprsko rešitev še tli, a v drugačnih okvirih in s spremenjeno strategijo. Žal pa ta primer ne pošilja prav obetavnega signala preostalim potencialnim vlagateljem v šport. Ne nazadnje se je klavrno končala bližnja rokometna zgodba hrpeljskega Gold Cluba. Tudi nogometni poskus Joca Pečečnika se ni končal po željah financerja. Prav tako bo Milan Mandarić ob napovedovani prodaji zaslužil občutno manj, kot je vložil v Olimpijo.
3