Četrtek, 30. 1. 2020, 17.30
4 leta, 10 mesecev
Top 10
Sanjska ekipa, ki se nabira nad oblaki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,12
2
Sanjska ekipa preminulih košarkarjev je nad oblaki dobila novega člana, ki ga košarkarski navdušenci ne bodo pozabili nikoli.
"Pokojni velikani svetovne košarke so nekje nad oblaki dobili eminentno družbo," so ob tragični smrti enega od najboljših košarkarjev vseh časov Kobeja Bryanta s solznimi očmi povedali številni. Komu pa se je mnogo prekmalu umrli dolgoletni zvezdnik lige NBA zgoraj, nad oblaki pridružil? Izbrali smo deset velikih imen svetovne košarke, ki jih žal ni več med nami.
Kobe Bryant (1978–2020)
Kaj še dodati ob vsem, kar je bilo zapisano in izrečeno v dneh za tem, ko nas je nepričakovano zapustil idol zdajšnjih rodov in eden od največjih košarkarjev vseh časov?
Ponovimo. V nedeljo – le dan za tem, ko ga je LeBron James prehitel na tretjem mestu večne lestvice strelcev lige NBA – nas je v tragični helikopterski nesreči zapustil petkratni prvak, dvakratni najkoristnejši igralec finalov najmočnejše košarkarske lige na svetu, ki je bil enkrat za najkoristnejšega izbran tudi v rednem delu sezone. Vso kariero, ki je trajala 20 sezon, je prebil v enem in istem klubu, Los Angeles Lakers, pri katerem so upokojili njegovi številki 8 in 24. Dvakrat je bil tudi olimpijski prvak v majici ZDA in ligo NBA pred tremi leti zapustil po 33.643 točkah, 7.074 skokih in 6.306 asistencah, ki jih je zbral v njej. Kar 18-krat je bil udeleženec tekme All-Star. Odšel je mnogo prekmalu, star je bil komaj 41 let.
Wilt Chamberlain (1936–1999)
Štirikrat je bil njen najkoristnejši igralec, enkrat je bil za najboljšega izbran tudi v finalu. V tem se je dvakrat, v letih 1967 in 1972, veselil naslova prvaka. Enkrat s Philadelphio 76ers in enkrat z Los Angeles Lakers.
Sedmi najboljši strelec v zgodovini lige NBA, od katerega smo se poslovili leta 1999, ko je v 64. letu starosti umrl za posledicami zastoja srca. Kaj mu je uspelo v ligi NBA? V njej je igral še za Golden State Warriors, v njej je bil 15 sezon in se kar 13-krat prebil na tekmo All-Star. Njegovo številko 13 so upokojili pri vseh klubih, pri katerih jo je nosil. Kar sedemkrat je bil najboljši strelec lige NBA in bil enajstkrat najboljši skakalec sezone. Je najboljši skakalec v zgodovini tekmovanja in edini, ki je v njem na eni tekmi dosegel 100 točk. Je tudi edini, ki je imel povprečje več kot 40 in 50 točk na sezono, in edini, ki je v povprečju dosegal več kot 30 točk in 20 skokov na tekmo, kar je temu 216 centimetrov visokemu velikanu uspelo kar sedemkrat. Ob njegovi izkaznici v najmočnejši košarkarski ligi na svetu piše: 31.419 točk, 23.924 skokov in 4.643 asistenc.
Krešimir Ćosić (1948–1995)
Legendarni hrvaški košarkar, za katerega je bil pred skoraj četrt stoletja, v 46. letu starosti, usoden rak, je bil košarkar pred časom, o njem danes pravijo številni, katerih pot se je križala z njegovo.
Bil je visok 211 centimetrov, a še zdaleč ni bil klasični center, ki bi se zasidral pod košem. Bil je zelo prilagodljiv in na tisti ravni postavljal nove smernice. Postavil pa jih je marsikje. Najprej v domačem Zadru, potem v študentski košarki v ZDA, pa pri ljubljanski Olimpiji, Virtusu iz Bologne, zagrebški Ciboni in seveda v jugoslovanski reprezentanci. Z njo je bil trikrat evropski prvak in bil ob tem dvakrat izbran za najboljšega posameznika prvenstva, na evropskih prvenstvih pa je z Jugoslavijo osvojil še tri srebrne in eno bronasto medaljo. Vrhunec reprezentančne kariere je olimpijsko zlato iz leta 1980, na igrah pod petimi krogi pa je bil še dvakrat srebrn. Dvakrat je bil tudi svetovni prvak in dvakrat podprvak. Bil je tudi šestkrat jugoslovanski državni in trikrat pokalni prvak. Dveh naslovov državnega prvaka se je veselil v Italiji.
Mirza Delibašić (1954–2001)
Najboljši športnik Bosne in Hercegovine v 20. stoletju, kot so ga uradno poimenovali še v času njegovega življenja, je veljal za enega od najbolj elegantnih košarkarjev, kar jih je dala igra z oranžno žogo. Igral je za Slobodo iz Tuzle, Bosno, ki jo je leta 1979 popeljal do njenega z naskokom največjega uspeha v zgodovini, naslova evropskega prvaka, in na koncu kariere še za Real Madrid. Leta 1980 je postal prvi nešpanski košarkar, ki ga je kupil španski gigant.
Ob naštevanju uspehov, ki jih je nizal kot član jugoslovanske reprezentance, se bo naježila koža vsakemu košarkarskemu navdušencu. Za številne najbolj nadarjen košarkar, kar jih je dala nekdanja skupna država, je bil olimpijski prvak leta 1980, pa olimpijski podprvak štiri leta pred tem, svetovni prvak leta 1978, bronast na svetovnem prvenstvu leta 1982, z reprezentančnih akcij pa je domov prinesel še dve zlati medalji z evropskih prvenstev, na katerih je bil enkrat tudi srebrn in bronast. Med vsemi navijači zelo priljubljen košarkar, po katerem so pred leti poimenovali dvorano Bosne v Sarajevu, je umrl po dolgotrajni bolezni, ki je bila posledica njegovega nezdravega načina življenja. Bil je strasten kadilec, imel je tudi težave z alkoholom. Kariero je po možganski kapi končal z vsega 29 leti, 18 let pozneje pa umrl. Ko je zadnjič zaprl oči, je bil star 47 let.
John Havlicek (1940–2019)
Umrl je lani po dolgi borbi s Parkinsonovo boleznijo, nekaj dni za tem, ko je dopolnil 79 let. Takrat se je košarkarski svet poslovil od enega od štirih košarkarjev, ki so se v ligi NBA veselili osmih naslovov prvaka. Zanimivo, njegov izkupiček nastopov v finalih je stoodstoten. Osem od osmih.
Vse naslove najboljšega v najboljši košarkarski ligi na svetu je osvojil kot član Boston Celtics, za katere je igral 16 sezon. Enkrat je bil najkoristnejši igralec finala, zbral pa 13 nastopov na tekmah All-Star. Slovel je tudi po odlični igri v obrambi, a bil tudi sijajen strelec. S 26.395 točkami, ki jih je dosegel v njej, je na visokem 16. mestu večne lestvice strelcev lige NBA. Zbral je še 8.007 skokov in 6.114 asistenc. Njegova številka 17 seveda visi pod stropom dvorane TD Garden v Bostonu.
Radivoj Korać (1938–1969)
Že več kot pol stoletja je minilo, odkar je umrl v prometni nesreči v bližini Sarajeva in mnogo prezgodaj zapustil košarkarski svet, v katerem je pustil zelo globok pečat. Stroj za doseganje košev, kot so govorili 193 centimetrov visokemu srbskemu krilnemu centru, je eno od največjih imen v zgodovini jugoslovanske košarke.
Štirikrat je bil z OKK Beogradom, katerega član je bil kar 13 let, jugoslovanski prvak in kar sedemkrat najboljši strelec tamkajšnje takratne lige. V zgodovino se je vtisnil tudi z 99 točkami, ki jih je dosegel na eni tekmi takratnega evropskega pokala prvakov, ki ga danes poznamo po imenu evroliga. Z Jugoslavijo je bil olimpijski podprvak leta 1968, srebro je prinesel tudi s svetovnih prvenstev 1963 in 1967, dvakrat srebrn (v letih 1961 in 1965) in enkrat bronast pa je bil z Jugoslavijo na evropskih prvenstvih. Kar štirikrat je bil najboljši strelec evropskih prvenstev, kar mu je uspelo tudi v italijanskem prvenstvu, v katerem je kot član Padove igral v času svoje smrti. Eno leto je preživel tudi v Belgiji, kjer je kratek čas razvajal navijače Standard Liega. Kako pomemben je bil, priča tudi podatek, da so pri krovni evropski košarkarski organizaciji FIBA po njegovi smrti po njem poimenovali nekdanji evropski pokal, ki smo ga spremljali med letoma 1971 in 2002, pokal Radivoja Koraća. Po koncu tega tekmovanja so se nanj spomnili v Srbiji in po njem poimenovali tamkajšnje pokalno tekmovanje, to njegovo ime nosi še danes.
Moses Malone (1955–2015)
Pred dobrimi štirimi leti nas je nepričakovano zapustil, ko je zaradi težav s srcem umrl v spanju. Star je bil 60 let. V ligi NBA je igral 19 sezon in v njej nosil drese številnih moštev, Buffala, Houstona, Philadelphie, Washingtona, Atlante, Milwaukeeja in San Antonia, pri katerem se je leta 1995 tudi upokojil.
Najgloblji pečat je pustil v Filadelfiji, kjer je leta 1983 tamkajšnje moštvo popeljal do tretjega in tudi zadnjega naslova prvaka lige v zgodovini franšize, ki jo je zaznamoval. Tistega leta je bil najkoristnejši igralec finala in rednega dela sezone. To drugo je 208 centimetrov visokemu centru uspelo še dvakrat. Na tekmah All-Star je zbral 12 nastopov, najmočnejšo košarkarsko ligo pa zapustil po 27.409 točkah, kar ga uvršča na deveto mesto večne lestvice strelcev, in 16.212 skokih. Je peti najboljši skakalec v zgodovini. Njegovo številko 2 so upokojili pri Philadelphii, medtem ko pri Houstonu zaradi njega nikoli več nihče ne bo nosil številke 24.
Pete Maravich (1947–1988)
Še en velikan, ki nas je zapustil mnogo prezgodaj in nenadoma. V 41. letu starosti je zaradi zastoja srca umrl osem let za tem, ko je zaradi poškodb prezgodaj končal bogato košarkarsko pot.
V najmočnejši košarkarski ligi na svetu je zbral deset sezon. Eno v majici Bostona, preostale pri Atlanta Hawks in Utah Jazz, pri katerih so upokojili njegovi številki 44 oziroma 7. Pistol Pete, kot so ga klicali, je bil enkrat najboljši strelec lige NBA, v kateri je zbral pet nastopov na tekmah All-Star. "Morda največji kreator in napadalni talent v zgodovini košarke," so ga opisali, ko so ga pred leti sprejeli v Naismithovo košarkarsko Hišo slavnih. V košarki je globok pečat pustil tudi v univerzitetni ligi NCAA, katere najboljši strelec v zgodovini je.
Fernando Martin (1962–1989)
Njegova nenadna smrt je pred skoraj natanko tremi desetletji močno pretresla svetovni šport. Njegovo življenje je prezgodaj ugasnilo v prometni nesreči na eni izmed španskih avtocest, ko je bil star vsega 27 let. Španec, ki je bil drugi Evropejec v ligi NBA, a jo je po vsega 24 tekmah, ki jih je odigral za Portland Trail Blazers, zapustil ekspresno hitro.
Bil je samosvoj in je živel hitro, pogosto tudi drzno življenje. Kot da bi slutil, da nima veliko časa, je včasih prehiteval dogodke. V najstniških letih se je ukvarjal s številnimi športi. Državne naslove je osvajal v plavanju, zelo uspešen je bil tudi v judu, rokometu in namiznem tenisu, a nikjer ni bil tako dober kot s košarkarsko žogo v roki. Začel je pri Estudiantesu, med zvezde pa se je prebil pri Realu, za katerega je igral v dveh obdobjih vse do tragične smrti, ta ga je ustavila na poti do novih uspehov. Tudi tako jih je dosegel kar nekaj. S Španijo je bil evropski in olimpijski podprvak, z Realom je bil štirikrat španski državni in trikrat španski pokalni prvak, zmagal pa tudi v pokalu Radivoja Korača, bil je trikratni evropski superpokalni prvak in z Realom, pri katerem so njegovo številko 10 upokojili, osvojil je dva pokala saporta.
Dražen Petrović (1964–1993)
O košarkarskem Mozartu iz Šibenika, čigar zgodba v marsičem spominja na Martinovo, s tem sta nekaj časa tudi igrala skupaj za Real in z njim osvajala lovorike, vsak kolikor toliko dober poznavalec košarkarske igre ve vse, a kljub vsemu. Eden od najboljših evropskih košarkarjev vseh časov in eden od prvih Evropejcev, ki se jim je uspelo prebiti skozi ozko sito lige NBA in v njej pustiti pečat, je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo.
Zagrebško Cibono je popeljal do dveh naslovov evropskega prvaka in bil enkrat tudi prvak pokala pokalnih zmagovalcev, v katerem se je do konca sprehodil tudi z Real Madridom. Z njim je bil tudi španski pokalni prvak. Šibenko je dvakrat popeljal do finala pokala Radivoja Korača. Z Jugoslavijo je bil olimpijski podprvak leta 1988 in bronast štiri leta poprej. Z njo je bil tudi svetovni prvak leta 1990 in evropski prvak leto pred tem. S svetovnega in evropskega prvenstva je v majici Jugoslavije prinesel še bron, verjetno najbolj ponosen pa je bil na srebro, ki ga je s Hrvaško osvojil na olimpijskih igrah leta 1992.
Trenutek, ko je v solzah obmolknil ves svet: "Umrl je Dražen ..."
V ligi NBA je bil dve sezoni član Portland Trail Blazers, pri katerih je igral bolj malo, a zato leta 1990 igral v velikem finalu. Potem se je preselil k New Jersey Nets in se uveljavil kot eden od najboljših strelcev v ligi. V zadnji sezoni je v povprečju dosegal prek 22 točk na tekmo. Kar štirikrat je bil izbran za najboljšega evropskega košarkarja leta in bi bil skorajda zagotovo še kdaj, če junija leta 1993 le dan za tem, ko je v Wroclavu na Poljskem v dresu Hrvaške odigral kvalifikacijsko tekmo za nastop na olimpijskih igrah 1996 proti Sloveniji, ne bi umrl v prometni nesreči na eni izmed nemških avtocest. Star je bil komaj 28 let. Njegove številke 10 pri Ciboni ne bo nosil nihče več, pri Brooklyn Nets (nekdanji New Jersey Nets) pa podobno velja za številko 3.
2