Se je Goran Dragić že odločil?

Goran Dragić se je na začetku poletja znašel na velikem razpotju svoje kariere. In če je na odprto vprašanje klubskega statusa našel odgovor le nekaj dni zatem, ko je postal prost igralec, še vedno ni jasno, ali bo slovenski kapetan zaigral na jesenskem evropskem prvenstvu. Šestintridesetletni košarkar je trenutno v Laškem, kjer po selitvi z Rogle že drugo leto zapored, skupno pa osmič organizira košarkarski kamp Gorana Dragića za otroke s številnimi dejavnostmi. Že pred tem je pretekli konec tedna po Ljubljani, Mariboru in Novem mestu prenovil še igrišče v Laškem in tako znova dokazal, da je MVP tudi brez košarkarske žoge. V pogovoru nam je med drugim zaupal, kako se je zgodila selitev k Chicago Bulls in ligi NBA, beseda pa je tekla tudi o slovenski reprezentanci in spominih na zlati EuroBasket 2017.

Laško je v teh dneh v znamenju Gorana Dragića in njegove fundacije. Foto: Grega Valančič/Sportida Goran, leto je spet naokoli, s tem pa tudi vaš košarkarski tabor. Kako so minili ti prvi dnevi v Laškem?

Za zdaj se vse odvija super, spet smo se zbrali že osmo leto zapored. Letos imamo nekoliko več otrok kot v prejšnjih letih. Tokrat jih je kar 135 in zares nas veseli, da nam starši zaupajo svoje otroke in da lahko z njimi delamo. Zdaj je za nami tretji dan, otroci so nasmejani, kar je najpomembnejše, in komaj čakajo vse dejavnosti.

Prvi dan tabora je bilo tu mogoče opaziti tudi nekdanjega slovenskega selektorja Igorja Kokoškova. Kakšen je bil razlog obiska?

Z Igorjem sva velika prijatelja. Vsako poletje pride v Evropo. Najprej je bil v Beogradu, potem je imel v načrtu, da bo odšel na morje na Hrvaško, tako da sem mu rekel, da naj, če ima željo, pripelje oba svoja otroka na kamp. Hkrati so tu tudi najmlajša hčerka Marka Milića pa otroci Raša Nesterovića, bratovi otroci, tudi moji. Tako da je zasedba res pisana, ekipa all star (smeh, op. p.). Nekateri se poznajo tudi že od prej, tako da so res dobra družba, upam, da bodo to starši izkoristili in se malo spočili (smeh, op. p.).

V Laškem ga je obiskal tudi Igor Kokoškov. Foto: Sportida

Pred nekaj dnevi ste v Laškem odprli tudi novo, vaše že četrto prenovljeno igrišče v Sloveniji. Koliko vam pomeni, da lahko tako vračate okolju, v katerem ste storili prve košarkarske korake?

To mi res veliko pomeni. Rodil sem se v Sloveniji, ta država je meni dala vse. Brez Slovenije ne bi mogel iti v svet, ne bi mogel postati profesionalni športnik. Zdaj ko imam to moč, da lahko dajem nazaj, pa to res počnem rade volje. Upam, da se tu ne bomo ustavili, da bo takšnih igrišč čim več, in se veselimo tudi nadaljnjega dela.

Če zdaj iz Laškega skočimo čez lužo. Pred kratkim ste podpisali pogodbo s Chicagom. Kaj vas je prepričalo o tem, kako se je zgodila odločitev?

Vlogo je odigralo veliko dejavnikov, dva izmed teh sta zagotovo odlični trener Billy Donovan in podpredsednik kluba Arturas Karnišovas. Z njim sem že delal v preteklosti pri Houston Rockets. Tu je seveda še Nikola Vučević. S Chicagom sem se pogovarjal že prejšnje leto, pa so se potem stvari na žalost odvile v drugo smer. No, ne na žalost, zgodilo se je pač, kot se je, in sem izbral Brooklyn. Lani sem se odločil tako, kot sem se. Igral sem z nekaterimi zvezdniki, kot sta Kevin Durant in Kyrie Irving, in moram priznati, da je bilo kar težko, ker v ospredju ni bila ekipa, ampak bolj individualne predstave posameznikov.

V naslednji sezoni bo oblekel dres Chicago Bulls. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zdaj pa mislim, da je napočil čas, da dam priložnosti Chicagu, da se lahko priključim tej ekipi. Vemo, da imajo Chicago Bulls res lepo zgodovino, tako da mi bo v čast, da lahko nosim dres, in upam, da je pred nami lepa sezona. Lani sem bil nad njihovimi predstavami večino sezone pozitivno presenečen, sploh v rednem delu sezone, nato so imeli nekaj več težav tudi s poškodbami.

Glede na to, da zdaj že imate novega delodajalca, lahko nekaj več poveste tudi o dogovarjanju v prestopnem roku. Ste bili morda v stiku tudi z Dallasom?

V stiku sem bil s kar nekaj klubi, tudi Dallas je bil eden izmed teh. A na koncu mi oni niso mogli zagotoviti, da bom igral. Rekli so mi, da bi bil bolj na klopi, to pa mene ne zanima, zato prestop tja ni prišel v poštev.

Kakšna pa bo vaša vloga v novem klubu, ste se o tem že kaj pogovarjali?

Pri Chicagu bom drugi organizator igre, igral bom od 20 do 25 minut na tekmo, tako da bo vloga kar velika. To je tisto, kar me najbolj veseli, da lahko še vedno igram na visoki ravni. Kljub 36 letom se počutim odlično in bom poskusil zdržati še čim dlje. V mislih imam še dve sezoni na igrišču, sproti pa bomo videli, kako se bodo stvari odvijale.

Dogajanje na kampu:

Vaša reprezentančna pot in morebitno igranje na evropskem prvenstvu sta v tem poletju verjetno ena od najbolj vročih tem. Na to vprašanje ste verjetno morali v zadnjem obdobju odgovarjati že tisočkrat, pa vseeno, kar zadeva nadaljevanje reprezentančne poti, kako blizu odločitve ste?

Ne tisočkrat, milijonkrat (smeh, op.). Iskreno, nisem še blizu odločitve, saj moram najprej urediti nekaj osebnih stvari, zato moram v Miami in urediti te zadeve. Ko bo to za mano, bom se lahko odločil, ali bom igral na evropskem prvenstvu. Je pa vse skupaj nekoliko zavito v črno zaradi časovnice dogajanja.

Moja želja je namreč, da če bi že zaigral na prvenstvu, si želim biti z ekipo skupaj od prvega dne, da lahko potem razvijemo to kemijo tako na igrišču kot ob njem. Če se bo pa to vse zavleklo in se bom lahko ekipi pridružil šele nekaj dni pred prvenstvom, pa v tem ne vidim smisla, saj brez treninga preprosto ne gre.

O nadaljevanju reprezentančne poti se še ni odločil. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste pričakovali, da boste znova tako uživali v igranju za reprezentanco? Pred tem ste bili bolj kot ne trdno odločeni, da bosta tekmi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo vaši zadnji.

Zelo sem se veselil sploh te zadnje tekme proti Hrvaški, ker sem vedel, da bo to zadnja tekma pred domačimi navijači in to sem si res želel. Potem pa, ko igraš in si del ekipe na igrišču, v garderobi, v sobah v hotelu, pa te vse skupaj nekako povleče nazaj v dogajanje. V meni se je prebudila nostalgija izpred petih let, ko smo osvojili evropsko prvenstvo. To je res kar težko pojasniti. Nekako sem znova zaživel in tega res nisem pričakoval, da se bo zgodilo. Zdaj pa smo tukaj, kjer smo (smeh, op. p.)

Igranje za reprezentanco je v njem prebudilo nostalgijo. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Lahko primerjate to epizodo z reprezentanco s tisto izpred petih let? Koliko se je ekipa v tem obdobju spremenila, morda tudi dozorela?

Ekipa se je spremenila, drugačen je trenerski štab, edini, ki je ostal, je Aleksander Sekulić. Ni Anthonyja Randolpha, Gašperja Vidmarja, Saša Zagorca. Nekaj igralcev ni več, nekaj je novih obrazov. Tudi Luka je zdaj v povsem drugačni vlogi, pred petimi leti je bil prvič v izbrani vrsti, jaz sem bil nekako njegov mentor, zdaj vsi vemo, da je on glavni nosilec igre. Ampak tisto, kar je najbolj pomembno, je to, da je ostala kemija, vsi se imajo oziroma imamo res dobro. Moram tudi reči, da sem na teh zadnjih dveh tekmah kar podoživljal spomine z evropskega prvenstva. Morda bi lahko rekel, da je kemija še skoraj boljša, če je to mogoče, saj so tokrat stvari še bolj utečene kot takrat, ko je bilo veliko neznank.

Kam lahko po vašem letos poseže reprezentanca na evropskem prvenstvu?

Mislim, da lahko ekipa tudi letos poseže po najvišjih mestih, po kolajnah. Z mano ali brez mene, verjamem, da je medalja realno dosegljiva. Moramo se zavedati, da je evropsko prvenstvo res dolgo in da se lahko v tem obdobju zgodi marsikaj nezaželenega, tudi kakšne poškodbe. A mislim, da ima reprezentanca kakovostno ekipo, vseh 12 igralcev lahko igra in mislim, da cilj ne more biti nič drugega kot kolajna.

Na zadnjih tekmah ste igrali tudi brez opornice za koleno. Kako se sicer počutite?  Veseli se novega poglavja v karieri. Foto: Grega Valančič/Sportida

Odlično. Koleno je pač v takšnem stanju, v kakršnem je. To je posledica starosti in tega, da je za mano res ogromno tekem, zato je normalno, da koleno ne zdrži več toliko, kot je nekoč. Moram reči, da sem se letos fizično res dobro pripravil pod vodstvom Anžeta Mačka. Res sva delala fenomenalno, dobro se počutim in razmišljam, da bom letos igral brez opornice vso sezono v ligi NBA. Bomo videli.

Za vami je res težka sezona, kjer ni šlo skoraj nič po načrtu. Kakšne želje imate za naslednje poglavje v svoji karieri?

Lani je bilo res težko, a to je sestavni del športa. Vesel sem, da sem prišel v klubsko sredino, v kakršno sem si želel, v kateri vem, da bom igral, kjer bom lahko spet prišel do konstantnosti, in to je tisto, kar me najbolj veseli. V prejšnji sezoni nisem igral štiri mesece, nato sem prišel v Brooklyn, kjer sem takoj igral po 30 minut, kar je bilo težko. Sezona res ni bila uspešna, a najpomembnejše je to, da je za nami, da je v pretekliku in zdaj gledamo le še naprej.

Košarkarski kamp Gorana Dragića, foto: Grega Valančič/Sportida:

Fotogalerija

1

 / 22

Goran Dragić v pogovoru za Planet:

Preberite še:

Sportal Srbi razkrili karte, na zvezdniškem seznamu tudi MVP lige NBA

Sportal Luka Dončić: Cilj je prstan, za Slovenijo vedno, če bom le lahko. Roglič ali Pogačar? Oba.

Sportal Slovenec ostaja v Nemčiji, ameriški zvezdnik blizu obstanka v Ljubljani