Teja Oblak v solzah: To je težko opisati

Za Tejo Oblak je leto, ki bi ga brez težav upodobili tudi na filmskem platnu. V začetku lanskega marca si je težje poškodovala koleno, sledila je operacija, nato pa dolga in zahtevna rehabilitacija, po kateri se je po skoraj letu dni odsotnosti januarja vrnila pod koše. Zatem je s slovensko izbrano vrsto naredila odločilno kljukico v kvalifikacijah za uvrstitev na letošnji EuroBasket, konec tega tedna pa je s Prago, kjer igra vse od leta 2018, osvojila svoj prvi evroligaški naslov.

Košarkarice Prage so na zaključnem turnirju v Zaragozi, kjer je nastopilo šest ekip, najprej v četrtfinalu ugnale Schio (79:72), zatem še Fenerbahče (91:71), za veliko slavje pa so poskrbele z zmago nad turškim Mersinom (66:53). Izkušeno slovensko košarkarico so po zmagi v velikem finalu premagala čustva. "Saj lahko slišite, da mi gre spet na jok," je s cmokom v grlu, a z nasmehom dogodke finalnega turnirja za Sportal podoživela slovenska kapetanka, ki je ob tem razkrila tudi, kako se je na veliki uspeh odzval njen mlajši brat Jan Oblak, pogled pa je že usmerila proti poletju in nastopu na EuroBasketu.

Teja, najprej čestitke za izjemen uspeh. Ste že dojeli, kaj vam je uspelo?

Po mojem še nisem (smeh, op. p.). Iskreno, sploh ne morem verjeti, kakšni dnevi so za mano. Uresničila se mi je res velika želja. Po tekmi smo vse skupaj proslavile, v ponedeljek smo se vrnile v Prago, zdaj sem imela dan premora in vse skupaj še prihaja za mano. Zagotovo bomo malo proslavili še ta konec tedna, pa po koncu sezone, a najprej nas čaka še boj za državni naslov.

Če se malce pošalim, ste brata Jana kaj zbodli, da imate zdaj največjo evropsko klubsko lovoriko, on pa te še nima?

(smeh, op. p.) Seveda sva se pogovarjala, a se nisva kaj veliko šalila, ker je bilo prisotnih ogromno čustev in solz. Res je bil vesel zame, zelo me podpira. Tudi on bi si zaslužil, da osvoji naslov v ligi prvakov, in upam, da mu nekoč uspe. Mislim, da sem jaz dober dokaz tega, da nikoli ni prepozno (smeh, op. p.).

"Res je bil vesel zame, zelo me podpira," je o bratu Janu dejala Teja. Foto: Aleš Fevžer

V tistih zadnjih trenutkih finalne tekme je bilo jasno videti, koliko vam ta dosežek pomeni. O tem so pričale tudi vaše solze. Se spomnite, kaj se vam je takrat podilo po glavi?

Še zdaj, ko govoriva in se spomnim na trenutke po finalu, se mi v oči prikradejo solze. To je res nekaj, kar je težko opisati. Za to delaš celotno kariero … Saj lahko slišite, da mi gre spet na jok.

Verjela sem, da ta ekipa lahko osvoji evroligo. Ko sem po zmagi videla, kaj nam je uspelo, so bili to res občutki, kot jih sama nisem imela še nikoli v svoji dolgi karieri. To so bile solze sreče, to je toliko nekih čustev, končno si nagrajen za tisto, kar si delal toliko časa. Res težko opišem. Čutiš zadovoljstvo, hkrati se mi je po glavi podilo dogajanje zadnjega leta, ko sem se vrnila po poškodbi. Težko dojameš, da je vse to sploh res.

Pred zaključnim turnirjem niste veljale za glavne favoritinje. Trikrat prej ste bile že blizu, a na koncu vedno prekratke. Ste tokrat verjele, da bo šlo do konca?

Res je, nihče nas ni postavil v vlogo glavnih favoritinj, tudi me same nismo o tem veliko razmišljale, ker smo vedele, da bo že prva tekma s Schiem zelo težka in jo bo treba dobiti, če sploh želimo sanjati. Glede na to, da je nov sistem, torej da je na zaključnem turnirju šest ekip, smo nekako upale in pričakovale, da bi nas prva tekma lahko spravila v ritem in nam bo potem lažje.

Po finalu so jo premagale solze sreče. Foto: Fiba/Euroleague Women

V preteklosti nam je namreč največ težav povzročala ravno polfinalna tekma, ker smo se vedno vrnile na parket po enomesečnem premoru od evroligaških srečanj in je bilo veliko težje priti v ritem. Tako smo po tej zmagi s Schiem nadaljevale povsem neobremenjene. Res smo prikazale ekipno predstavo in dobro košarko. Verjele smo ena v drugo in osvojile lovoriko.

V finalu ste bile proti Mersinu ves čas v prednosti, nekako ste skoraj skozi celotno srečanje držale nadzor nad dogajanjem na igrišču. Ste bile potem tudi že mentalno povsem prepričane, da bo letos drugače?

Res je, mogoče je bila le tretja četrtina malce pod vprašajem, ker se je tudi malce spremenil sodniški kriterij, a nič za to. Vedele smo, da če pridemo v finale, potem ne preostane nič drugega kot zmaga. Res smo si vsi v klubu neizmerno želeli osvojiti evroligo. Dihali smo eden za drugega in to je bilo na koncu vidno tudi na igrišču.

Omenili ste zadnje leto, ki za vas res ni bilo enostavno. Poškodba kolena, operacija, dolgotrajna rehabilitacija. Nas lahko popeljete skozi to zahtevno obdobje?

Že pred tem sem imela dve poškodbi kolena, sicer še v mlajših letih, in spraševala sem se, zakaj moram spet čez to. A bila sem neizmerno trmasta, želela sem si vrnitve. V tistem času tudi nisem imela podpisane pogodbe za to sezono, a sem se na koncu dogovorila s Prago. Čutila sem, da bo to najboljša odločitev, da se mi bo najlažje vrniti v že poznanem okolju. Zdaj sem res vesela, da sem se tako odločila (smeh, op. p.).

V zadnjem letu ji je življenje na glavo obrnila poškodba kolena. Foto: Jurij Kodrun

Kot ste omenili, pa je za mano vse prej kot enostavno leto, bilo je res ogromno garanja, vsak dan sem trpela v fitnesu. Skozi to obdobje sem imela vzpone in padce. V težkih trenutkih sem se spraševala, kaj mi je tega sploh treba. Hkrati pa sem imela motivacijo, želela sem slediti svojim ciljem. Če primerjam s prejšnjima poškodbama, mi je bilo zdaj veliko težje, kar zadeva mentalno in psihično stanje, ne glede na to, da sem v tem času res dozorela in imam že res veliko izkušenj. Ni bilo enostavno.

Pri tem ima velike zasluge tudi moj trener za fizično pripravljenost, ki je poskrbel, da sem se na parket vrnila na tej ravni, na kateri sem zdaj. Za to sem mu res hvaležna, hkrati pa ponosna nase, da mi je to uspelo.

Ste v vmesnem obdobju razmišljali tudi o tem, da bi vsemu skupaj nadeli končno ločilo?

Normalno, da pridejo tudi negativne misli in se sprašuješ, kaj je tega treba. Pomisliš tudi na to, da je to to, a sem potem takoj zmenjala mentaliteto in začela razmišljati, da na takšen način ne morem končati kariere. Marsikdo okoli mene si je verjetno mislil, kaj mi je tega treba, da sem dosegla že dovolj. A meni to ni dalo miru, od košarke se hočem posloviti takrat, ko bom jaz to želela, ne zaradi neke višje sile oziroma poškodbe. To me je gnalo naprej.

"Za mano je res veliko leto z vrnitvijo, zdaj pa je prišla še tako velika nagrada." Foto: Aleš Fevžer

Zdaj se počutim res dobro, o kolenu ob vrnitvi sploh nisem razmišljala. Tudi fizično sem odlično pripravljena. Mislim, da je bilo to največje vodilo tega, da sem že prvo tekmo po vrnitvi odigrala na vrhunski ravni. Pa ne da se hvalim, a takrat sem začutila, da nikakor še nisem rekla zadnje. Za mano je res veliko leto z vrnitvijo, zdaj pa je prišla še tako velika nagrada.

Z zaključevanjem klubskih sezon se pogledi vse bolj ustavljajo tudi že pri juniju in evropskem prvenstvu. Se ga veselite?

Vse skupaj bo res hitro tukaj. Po koncu sezone imam dva tedna premora, potem pa sledi že zbor s pripravami. Če bomo vsi zdravi, mislim, da imamo konkurenčno ekipo drugim, res sem pozitivno naravnana. Mislim, da če bomo stopili skupaj in če bo energija prava, da lahko končno naredimo stopničko navzgor. Res imam že dovolj tega, da ne pridemo iz skupine ali pa da se nam zalomi v boju za četrtfinale. Veselim se tega tekmovanja, ker po kriznem obdobju, ki smo ga imeli, zdaj res čutim pozitivno energijo. Upam, da bo šlo vse po načrtih.

Selektor Georgios Dikaioulakos je zdaj že nekaj časa z vami. Kaj vam je on prinesel v ekipo – ne samo v smislu igre, tudi miselnosti?

On je ekipi prinesel zrelost, hkrati pa od nas zahteva res tisto največ mogoče. Vedno želi, da se dela na najvišji ravni, tudi od mlajših igralk zahteva, da se učijo in se hkrati posvečajo tudi svoji psihološki in fizični pripravi. Na takšen način jih skuša učiti profesionalizma, ki ga nekatera mlajša dekleta še niso navajena. Mogoče so imela nekatera s tem na začetku težave, a zdaj je veliko lažje. V zadnjem kvalifikacijskem oknu so se te stvari že kazale tudi na parketu.

S selektorjem slovenske izbrane vrste Georgiosom Dikaioulakosom Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Hkrati pa mu je uspelo povezati izkušenost nas starejših z mlajšimi dekleti, dobro je povezal ekipo in tudi na treningih je vidno, koliko vsaka vlaga v to reprezentanco. In le to je lahko vodilo do uspeha.

Ko ste že omenili mlajše košarkarice, ne moreva mimo nabora lige WNBA in desetega izbora, ki si ga je prislužila Ajša Sivka. Vaš komentar?

Res sem zelo vesela za Ajšo, ker vem, koliko ji to pomeni. To kaže, koliko obeta. Vem, koliko dela vlaga, kako trdo dela. To je veliko priznanje tudi za slovensko košarko nasploh. Biti izbran deseti v prvem krogu nabora je res velik uspeh. Upam, da bo na krilih tega prišla tudi v reprezentanco in da bo znala vse te pozitivne stvari tudi takrat prenesti na parket.

Kaj vas še čaka v prihodnjih dneh do konca sezone?

Čaka nas še finale češkega prvenstva, nekaj medijskih in sponzorskih obveznosti. Upam, da nas čakajo samo še tri tekme, potem pa zaslužen kratek oddih in fokus na reprezentanci.

Preberite še:

Sportal Athinaikosu Jessice Shepard ni uspelo

Sportal Izjemen uspeh slovenske kapetanke

Sportal Izjemen dosežek mlade Slovenke