Zlata, a trnova pot Slovenca, ki se je ne bi branili niti največji

Slovenski ljubitelji košarke že nestrpno pričakujejo konec meseca, ko bodo v ljubljanskih Stožicah še zadnjič lahko pozdravili Gorana Dragića v dresu slovenske izbrane vrste. Za vse, ki bi si želeli zlatega slovenskega kapetana nagraditi z aplavzom, bodo Stožice premajhne, bi pa lahko pričarali vzdušje, ki so ga v Sloveniji leta 2017 ustvarili slovenski košarkarji na čelu s košarkarjem iz Kosez.

Ta je v slovenski košarki pustil neizbrisen pečat. Trenutno je z uradnimi 79 nastopi na drugem mestu lestvice uradnih nastopov, pred njim je s 86 le Jaka Lakovič. Ob tem je Gogi na lestvici strelcev na uradnih tekmah prav tako na drugem mestu. Na 79 tekmah je dosegel 924 točk, le 66 več jih je zbral Teoman Alibegović. Na vseh tekmah v dresu z državnim grbom pa jih je danes 36-letni košarkar prispeval kar 1.531 in bil tvorec številnih uspehov, ki so se za vedno usidrali v zgodovino slovenske košarke.

Goran Dragić leta 2007 Foto: Reuters

Goran Dragić ob uradnem debiju v slovenskem dresu Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Uradni debi pred 16 leti

Starejši od bratov Dragić je že kot član mlade reprezentance do 20 let osvojil zlato odličje na evropskem prvenstvu 2004. V članski vrsti je uradni debi dočakal leta 2006, ko je pri 20 letih zaigral na svetovnem prvenstvu na Japonskem v Saporu na prvi tekmi prvenstva proti Senegalu, ki jo je Slovenija dobila s 96:79. Takratni slovenski selektor je Gogiju na parketu namenil sedem minut, v katerih pa se mu še ni uspelo vpisati med strelce. Zgrešil je oba meta iz igre, je pa v statistiko vpisal dva skoka in blokado. Prvi strelec reprezentance na tisti tekmi je bil s 17 točkami Boštjan Nachbar, današnji športni direktor Cedevite Olimpije Sani Bečirović jih je pristavil 16.

Zatem Gogi na tistem prvenstvu ni več dobil priložnosti, slovenska izbrana vrsta pa je prvenstvo na Japonskem sklenila v osmini finala. Že naslednje leto na evropskem prvenstvu v Španiji, kjer je Slovenija osvojila sedmo mesto, pa je Dragić kljub še vedno rosnim letom počasi prešel v vlogo enega izmed nosilcev reprezentančne igre. Kasneje je zaigral še v kvalifikacijah za olimpijske igre leta 2008 in bil eden izmed vodilnih košarkarjev, ki so Slovenijo na EP na Poljskem leto kasneje popeljali do četrtega mesta. Slovenijo je takrat le kanček sreče in izkušenj ločil od prve medalje na velikih tekmovanjih.

Gogi je kasneje leto za letom, poletje za poletjem ponosno nosil dres izbrane vrste in se skozi leta uveljavil kot eden najboljših košarkarjev, ki so na parketu vedno pustili zadnji atom moči. Ob tem si je zgradil izjemno klubsko kariero. Leta 2008 je kljub začudenim pogledom slovenske košarkarske javnosti suvereno zakorakal v ligo NBA in oblekel dres Phoenixa. Dve leti in pol se je v Arizoni učil od takratnega prvega organizatorja igre Steva Nasha, nato pa se preselil v Houston, pa spet nazaj v Phoenix, kjer se je dokončno uveljavil kot eden izmed nosilcev igre.

Peto mesto na domačem EP priprava na nadaljnji uspeh Leta 2013 na domačem EuroBasketu Foto: Urban Urbanc/Sportida

In tako kot je rasla njegova kariera v ligi NBA, so rasle tudi njegove izkušnje in predstave v dresu reprezentance. Peto mesto na domačem evropskem prvenstvu leta 2013, ki je sicer pustilo nekaj grenkega priokusa, je bilo le priprava na nekaj večjega, kar se je gradilo vrsto let. Štiri leta kasneje je nato Ljubljančan Slovenijo popeljal na vrh košarkarske Evrope. Leta 2017 je bil 31-letni Dragić na vrhuncu svoje reprezentančne kariere.

Na zlatem evropskem prvenstvu je Poljski že na prvi tekmi nasul 30 točk, proti Finski se je ustavil pri 29, proti Grčiji pri 20, pri 21 proti Islandiji in pri 22 proti Franciji. V osmini finala je proti nekonkurenčni Ukrajini vknjižil pet točk, 26 proti Latviji v osmini finala, 15 v polfinalu proti Španiji in še zdaj neverjetnih 35 v finalu proti Srbiji. V povprečju je na tistem prvenstvu dosegal 22,6 točke, 4,4 skoka in 5,1 asistence na tekmo. Na parketu je na devetih tekmah preživel 252 minut, skupaj pa dosegel kar 203 točke in z MVP-naslovom prvenstva prispeval levji delež k uspehu Slovenije.

Predstava v finalu EuroBasketa:

Dragić je na parketu v slovenskem dresu vedno pustil vse. "To bo moja najtežja sezona v karieri. To že zdaj čutim na svojem telesu. Bilo je vredno! Teh trenutkov ne bom nikoli pozabil," je takoj po koncu EuroBasketa pred vrnitvijo v Miami, kjer si je takrat služil kruh, povedal Dragić. Da je bilo obdobje po koncu zlatega evropskega prvenstva za nekdanjega slovenskega kapetana vse prej kot zlato, pa je Ljubljančan razkril tudi v filmu o uspehu slovenske izbrane vrste z naslovom 2017. Povedal je, da se je po koncu reprezentančne epizode v Istanbulu spopadel tudi z depresijo, ob tem pa si moral začrtati nove cilje v karieri.   

Čas je za uradno slovo

Koseški zmaj v svoji bogati športni karieri nobene stvari ni opravil polovično, v vsako je vložil še več, kot je lahko, vse skupaj pa je pustilo davek, ki je po koncu zlatega EuroBasketa terjal odločitev o koncu reprezentančne poti. Kljub prepričevanjem z vseh strani, pri čemer so prednjačili Luka Dončić, Zoran Dragić in Rašo Nesterović, je izkušeni slovenski organizator igre ostal neomajen, o spremembi odločitve ga niso prepričale niti lanske olimpijske igre. A sledil je zasuk, ki je na noge spravil vso košarkarsko Slovenijo.

Zlati kapetan Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Po dolgotrajnem prepričevanju se je Gogi odločil, da se bo od slovenskih navijačev poslovil na domačih tleh. "Sam bi pustil, kot je, a hočejo, da bi odigral in se pred polnimi Stožicami poslovil. Če to zahtevajo, jim moram ugoditi," je ob tem dejal Gogi, ki bo tako deležen slovesa, kakršno si zaslužil. Poslovil se bo pred polnimi Stožicami, v katerih bodo slovenski navijači lahko še zadnjič zaploskali slovenskemu košarkarskemu velikanu, ki bo za vedno z zlatimi črkami zapisan v zgodovino slovenske reprezentance. Ob tem bo Sloveniji za konec poskušal pomagati do pomembnega uspeha v boju za svetovno prvenstvo.

Preberite še:

Sportal Skrb glede Dončića in Dragića?

Sportal Gogi se vrača in Stožice so bile razprodane v treh urah!