Sobota, 9. 9. 2017, 18.12
7 let, 1 mesec
Finalisti akcije Naj planinska koča 2017 (5., 6. in 7.)
Nasmejani obrazi z entuziazmom in idejami, ki so tu zaradi vas
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,58
Če te na vratih pričaka nasmejan obraz, je vse lažje, kajne?
Planinski domovi v Gorah, na Uštah - Žerenku in pri Jelenovem studencu imajo najmanj dve stični točki. Vsi imajo za krmilom zagnano posadko, ki ima še iz časov "dolinskega življenja" izkušnje z gostinstvom, in vse tri ste že v njihovem premiernem sodelovanju v akciji Naj planinska koča uvrstili med TOP 10 najboljših planinskih postojank v Sloveniji.
Vse tri planinske domove smo obiskali v istem dnevu, in čeprav je na zemljevidu morda videti, kot da so vsi na dosegu roke, smo prevozili kar nekaj kilometrov, da smo lahko roko stisnili vsem oskrbnikom zgoraj naštetih domov.
1. postaja: Branka Jovičić, oskrbnica Planinskega doma v Gorah: Živeti v gorah je privilegij. Vem, kaj govorim, sama prihajam iz stolpnice.
Vedno nasmejana in zgovorna Branka Jovičić je oskrbnica Planinskega doma v Gorah. Te dni praznuje deseto obletnico v vlogi oskrbnice.
Prvi postanek smo opravili v Gorah v občini Dol pri Hrastniku. Vajeti tamkajšnjega Planinskega doma Gore na 762 metrih nadmorske višine že deset let suvereno usmerja najemnica in oskrbnica Branka Jovičič, energetski vrelec brez konkurence. Ravno včeraj je s prijatelji in pohodniško družbo praznovala deseto obletnico oskrbniškega delovanja.
Zase pravi, da je oskrbniški multipraktik. "Kuham, strežem, pospravljam. Povrhu vsega pa sem še perfekcionist," se je na kratko opisala in dala vedeti, da je v Gorah vse, kot se šika.
Če se danes ozre v preteklost, težko verjame, da je pri 37 letih kot ločena mama dveh šoloobveznih otrok zmogla toliko poguma, da se je odločila za tako velik korak.
Planinski dom v Gorah najdete na naslovu Gore 42 v kraju Dol pri Hrastniku:
"Ko so me povabili v Gore, sem imela 37 let. Po izobrazbi sem trgovka, večino časa pa sem delala v gostinskem lokalu, kjer sem bila zaradi izkušenj, ki sem jih pridobila, deležna še pomembne šole življenja. Po tej strani mi ni nič manjkalo. Ne vem, kaj mi je bilo, ne vem, zakaj, ampak odločila sem se sprejeti ponudbo in prevzeti delo."
"Nekateri prijatelji so mi očitali, da sem potegnila napačno potezo, češ da so me do zdaj imeli za pametno, zdaj pa sem s svojo odločitvijo dokazala, da nisem," je razlagala nasmejana. "Če bi takrat vedela, koliko dela nas čaka, ga ne bi sprejela. Ustrašila bi se bremena. Bomo znali, bomo zmogli? Vse to bi me morilo. Ko pa enkrat skočiš v vodo, moraš plavati. Preprosto moraš," je poudarila.
"Kaj pa vem, morda sem bila preveč samozavestna, ampak ljudje so me imeli od nekdaj radi. Morda zato, ker sem zgovorna, nasmejana, ker se rada šalim in ker me le redko ujamete na levi nogi," je razmišljala. "Morda to podzavestno vpliva na ljudi." Je magnet za ljudi? "Hm, kaj pa vem, morda pa res," dopušča možnost.
Časi niso bili rožnati, se spominja. Oprema v domu je bila dotrajana, obiska ni bilo veliko, denarja ni bilo od nikoder, odnosi niso bili preveč bleščeči. A hitro je okusila tudi drugo plat. Na njen prvi dan v novi vlogi je bil obisk doma več kot prepričljiv. "Že dan pozneje smo prodali 60 kosil - danes se številka giblje od 120 do 160 kosil ob koncu tedna - in od takrat obisk samo še raste."
"V dolini imaš vse, pa še vedno ti nekaj manjka," je eno večjih razlik izpostavila Branka, ki se strinja z opazko, da so ljudje v hribih povsem drugačni kot v dolini. "V hribih te vprašajo, kaj imaš, in izbirajo med tem, v dolini pa je ravno obratno. Tole bom, rečejo. In če nimaš, je že panika. Morda je razlog sproščenosti ljudi v tem, da gredo v hribe z namenom, da se sprostijo, zato so drugačni. Živeti v gorah je privilegij. Vem, kaj govorim, sama prihajam iz stolpnice," se je zasmejala.
Planinski dom, ki spada pod okrilje PD Dol pri Hrastniku, je danes tudi njen družinski dom. Od službenih prostorov jo loči le nekaj stopnic, z veseljem jih prehodi skoraj vsak dan v tednu. Le ponedeljki so rezervirani za polnjenje osebnih akumulatorjev.
Vidi se, da jo imajo ljudje radi. Kako je ne bi imeli. Nasmeh le redko zapusti njen obraz, pravi, da je povezovalni člen. Tudi pri pripravi zabave ob deseti obletnici ni bilo nič drugače. "Z osebjem - tukaj smo štirje zaposleni in vesela sem, da je tako - smo se dogovorili, da pripravimo vse, kar je potrebno za praznovanje, potem pa delo prevzamejo otroci, tako da bomo tudi mi imeli kaj od tega," je namignila.
Deset let je dolga doba, hkrati pa čas kar beži. "V teh letih smo povsem obnovili hišo. Zamenjali smo vse, od oken do vrat, streho, ploščice, postelje, kurilno olje z drvmi, postavili smo čistilno napravo, uredili okolico, skratka vse. Čaka nas samo še prenova kopalnic," je razlagala simpatična planinska sopotnica, ki se ne prišteva med klasične planince, ji pa prija njihova družba. Trdi, da je redko utrujena. Čez dan preprosto nima časa za to, zvečer pa je tako ali takoj v sekundi zmanjka. "Nimaš časa razmišljati o tem, ali si utrujen ali ne."
Planinski dom v Gorah na nadmorski višini 791 metrov je danes njen dom.
V kuhinji je ves čas na voljo enolončnica, veliko pa je tudi klasičnih kosil. "Na začetku sem bila prepričana, da bomo ponujali samo segedin, jabolčni zavitek in pijačo, a se je izkazalo, da je veliko povpraševanje tudi po kosilih. Potem je steklo in tako je še danes."
Dom, ki je odprt vse dni v letu, razen ob ponedeljkih, je prizorišče najrazličnejših praznovanj in druženj, gostijo tudi športnike na pripravah, gasilce, tabornike, šole, ki tam preživljajo tabor … "Dom je lokacijsko na ravno pravem mestu," je prepričana. "Ni niti predaleč niti preblizu. Gostje nas obiščejo peš ali z avtom, pridejo tudi kolesarji, saj smo na trasi Slovenske turnokolesarske poti. Nekateri si dom izberejo za cilj, drugi se tam ustavijo med vzponom na Kopitnik ali po njem.
"Globoko cenim in spoštujem naše goste. Če so se odločili, da trdo zasluženi denar prinesejo k nam, potem to veliko govori o nas," je poudarila.
2. postaja: Jani Prah, oskrbnik Koče pri Jelenovem studencu
Jani Prah je od letošnje pomladi oskrbnik Koče pri Jelenovem studencu. Na fotografiji je s 16-letno psičko Pingo, ki je njegova stalna spremljevalka.
Druga postojanka na našem potepanju po poti novink akcije Naj planinska koča je bila v Kočevju, kjer na nadmorski višini 850 metrov stoji Koča pri Jelenovem studencu, izvoru pitne vode, ki še nikoli ni presahnila in jo lahko iz zajetja zajamete z zajemalko.
Glasujte za Kočo pri Jelenovem studencu!
Za oskrbniško krmilo je letošnjo pomlad sedel Jani Prah iz Kostanjevica na Krki (in njegova štirinožna spremljevalka Pinga), ki je izredno zadovoljen z dogajanjem.
"Pred oskrbniškim delom sem se ukvarjal z delom v gostinstvu, imel sem pekarno in potujočo trgovino. Po težavah s hrbtenico, ki so mi onemogočale večurno sedenje v kombiju, s katerim sem zelo uspešno razvažal hrano po slovenskih domovih, in delu v diskoteki sem se odločil za novo pot. Soseda, ki je očitno ugotovila, da mi ustreza delo z ljudmi in delo, povezano z gostinstvom, mi je povedala, da je PD Kočevje razpisalo mesto oskrbnika.
Čeprav sem rekel, da se gostinstva ne grem več, ker sem bil v preteklosti razočaran, sem se prijavil in bil sprejet. Za zdaj sem zelo zadovoljen, tako z obiskom, z gosti kot s sodelovanjem s planinskim društvom," je povedal Jani, izobraženi gostinski tehnik z znanjem iz barmanstva in sommelierstva.
Koča pri Jelenovem studencu je v preteklosti dobila že več nagrad za zgledno urejeno okolico.
Dom, ki slovi po izredno urejeni okolici, je odprt ob koncih tedna, ob konicah ali večjih naročilih Janiju pomagajo starši in študenti, veliko pa si obeta tudi od novega kuharja Slavka Kobetiča, mojstra kuhinje, ki že preizkuša kulinarično ponudbo. Ta bo v prihodnje na njihovem jedilniku. Večina svežih živil je z domačega vrta družine Prah na Dolenjskem, skrinje nima, zato je treba precej natančno preračunati količino živil, ki jih pripeljejo do koče.
"Dela je ogromno in je zelo razgibano. Delam vse. Strežem, pospravljam, pripravljam hrano za goste, urejam vse potrebno glede prenočitev, pa tudi s košnjo je ogromno dela. Kvadratura je res zavidljiva, prav gotovo za tri nogometna igrišča," je namignil na res precejšnjo kvadraturo travnika, ki obkroža kočo. Prvo, precej majhno, so postavili leta 1962, v zdajšnji obliki stoji od leta 2000.
Kočo pri Jelenovem studencu najdete v Kočevju:
Večino obiska pričakujejo jeseni, pozimi in spomladi, medtem ko se večina ljubiteljev gora in narave poleti preseli v visokogorje. Za nekatere je Koča pri Jelenovem studencu ciljna točka, drugi jo obiščejo ali se vanjo vrnejo po spustu s Fridrihštajna (978 m), kjer si lahko ogledajo razvaline gradu Friderika Celjskega in Veronike Deseniške, ali Mestnega vrha. V bližini je tudi Ledena jama z ostanki kapnikov.
V koči je 50 ležišč, kopalnice, na voljo je posebna soba za skupine. Dela ne bo zmanjkalo, idej pa še manj, je prepričan Jani. Veseli se, da bo pozimi že lahko kuril v centralni peči, namesto v štirih manjših. Koča je odprta od petka do nedelje, Jani razmišlja, da bi odpiralni čas razširili še na četrtek.
3. postaja: Družina Milijaš, oskrbniška ekipa Planinskega doma Ušte - Žerenk
Družina Milijaš skrbi za gostoljubje in kulinarično ponudbo v Planinskem domu Ušte - Žerenk.
Dan smo končali na še eni koči, ki je novinka v akciji Naj planinska koča, a se je že v prvem poskusu uvrstila v finale. Planinski dom Ušte - Žerenk leži v občini Moravče, natančneje na hribu med Moravčami in reko Savo na nadmorski višini 658 m.
Če se vam bo ime zdelo prezapleteno, se spomnite na dve katastrski območji, ki ju povezuje, ali še raje dve domačiji, ki ju povezuje, Ušte in Žerenk.
Dom spada pod okrilje Planinskega društva Moravče, ki je zelo uspešno pri vabljenju novih članov, zanimanje žanjejo tudi pri najmlajših generacijah, oskrbniško funkcijo pa je lansko pomlad prevzela družina Milijaš, ki se že od leta 2012 ukvarja z gostinstvom.
Planinski dom Ušte - Žerenk najdete na naslovu Dešen 30 v kraju Kresnice:
Čeprav je na spletni strani kot oskrbnica zapisana Eli, so vajeti razporejene med njenega moža Bojana in hčerko Sandro, na pomoč jim priskoči tudi njena sestra Sanja.
Dom je eden najnovejših v Sloveniji, zgrajen in uradno odprt je bil leta 2013, že deset let prej so v prostorih, ki so bili že zgrajeni, kraljevali moravški planinci. Gre za priljubljeno shajališče pohodnikov iz Moravč in Zasavja - dom stoji nekje na sredini.
Planinski dom Ušte - Žerenk je eden najnovejših v Sloveniji. Zgrajen in uradno odprt je bil leta 2013.
Ne gre za tipično kočo. "Jedilnik smo prilagodili našim gostom. Naša hišna specialiteta je podpeka - mešano meso, krompir z zelenjavo, pečen na poseben način, veliko je povpraševanja po kosilih, seveda pa imamo v ponudbi tudi jedi na žlico," je povedala Sandra. "Na voljo so domači suhomesnati izdelki, domači zavitki, dobite lahko tudi dunajski zrezke, ocvrtega piščanca, pečemo tudi na žaru."
Z njihovega balkona se razteza pogled vse do Triglava.
V bližini je ranč s konji, pogosto jih obiščejo starejši, družine, mladi … Z nekaj več kot 50 sedišči imajo dovolj prostora tudi za praznovanja in poroke, pri njih lahko tudi prenočite, po novem jih lahko najdete tudi na Booking.com, kar se je lepo poznalo pri poletnem obisku tujcev. Veliko so stavili na promocijo, organizirajo različne dogodke, promovirajo se tudi na Facebooku, gradijo čistilno napravo, računajo na plezalno steno in igrišče za odbojko ter otroško igrišče, so nam povedali predstavniki lokalnega PD.
Z njihovega balona se razteza lep razgled na Moravče, v jasnem vremenu se vidi vse do Triglava. V bližini so vrhovi, kot je Sveti Miklavž, pohodniki se podajo po Zasavski sveti gori.
Tako kot vsi naši tokratni sogovorniki, ki imajo izkušnje z gostinstvom v tujini, tudi Sandra opaža, da so njihovi gostje, pa čeprav so le na višini 685 metrov, pri njih bolj sproščeni kot v dolini. "Vidi se, da se sproščajo, ni jim težko počakati, če se strežba zavleče."
Letos poleti je na Uštah - Žerenku prenočilo kar nekaj tujcev.
