Nedelja, 28. 8. 2016, 4.13
7 let, 2 meseca
Zdenka in Rok Podpečan, oskrbniški par iz Roblekovega doma na Begunjščici (4.)
Planinska koča, ki je navdihnila legendarnega Slavka Avsenika #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,88
Večer na Robleku je ena najbolj znanih slovenskih narodno-zabavnih skladb, Roblekov dom na Begunjščici pa njen navdih. Priljubljena planinska postojanka, ki jo od letošnje sezone vodita Rok in Zdenka Podpečan, je ena od desetih finalistk akcije Naj planinska koča 2016.
Za Roblekov dom ste verjetno slišali, tudi če vam hribi ne dišijo. Planinska postojanka nad Begunjami, domačim krajem Slavka Avsenika, je namreč navdihnila pokojnega velemojstra slovenske narodno-zabavne glasbe, da ji je pred skoraj 60 leti spesnil zimzeleni Večer na Robleku / bom odšel, / bom lubco s sabo vzel. / Tam, kjer živi star pastir, / užival z lubco bom gorski mir ...
Legendarna Avsenikova skladba Večer na Robleku v izvedbi ansambla bratov Avsenik #video
Tudi naša ekipa se je podala tja gor pod Begunjščico. Ne sicer z eno ljubico, pač pa v družbi kar dveh. Vitkih, osem let starih kobil z imenoma Loli in Fati, ki v poletni sezoni približno enkrat tedensko na Roblekov dom dostavljata hrano in pijačo. Nosita od 80 do 100 kilogramov težak tovor.
Roblekov dom pod Begunjščico je ves čas odprt od sredine junija do zadnje nedelje v septembru, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa preostali del leta, če je lepo vreme.
Po potrebi Podpečanovi, ki za prenašanje tovora do Roblekovega doma s premori skrbijo že osem let, vprežejo tudi po štiri konje, včasih se na 1657 metrov visoko razgledno točko zahodnega grebena Begunjščice podajo tudi dvakrat v enem dnevu. Iz Poljške doline nad Drago ponekod strmo, a dokaj varno ter dobro uhojeno in označeno pot dosežejo v manj kot eni uri.
Prenašanje tovora na Roblekov dom s konjsko vprego #video
Nasmejana Rok in Zdenka
Oskrbniški vlogi sta z letošnjo sezono prevzela 43-letni Rok in dve leti mlajša Zdenka Podpečan iz Brezij pri Tržiču, ki sta pred tem vodila Pastirsko kočo na Lešanski planini pod Dobrčo, že prej pa sta do Roblekovega doma hodila s prej omenjenimi konji.
"Delo na Robleku je nekaj povsem drugega kot na Lešanski planini. Tole tu je res pravi projekt," je sproščeno pripovedovala Zdenka, ki je pred novo, od daleč sanjsko službo, v resnici pa zelo garaško, pekla kruh, a je zaradi prezasedenosti peko najmanj do jeseni postavila na stranski tir.
"Ta služba pomeni, da si poleti štiri mesece na Robleku, v preostalih mesecih pa sem zahajaš vsak konec tedna. Edina pot na Roblek je peš pot, zato je to še toliko bolj zahtevno. A ima svoj čar."
Ne prezrite: zgodbe oskrbnikov:
- Franc Krašovec, oskrbnik Tončkovega doma nad Lisco
- Aleš Štefe, oskrbnik Valvasorjevega doma pod Stolom
- Anica in Lojze Lotrič, oskrbnika Krekove koče na Ratitovcu
Nageljni dajejo koči poseben čar.
S tem se strinja tudi Rok, nekdanji gozdar, ki še najbolj uživa v zimskih dneh, ko je treba na vrh, če imaš srečo, po uhojeni poti, sicer pa je treba pošteno gristi v zasneženi klanec. Z 20-kilogramskim nahrbtnikom za povrhu. In to iz Drage. Dobri dve uri hoda, torej.
Na razpis se najprej nista nameravala prijaviti, a ko se je izkazalo, da si lastniki koče, Planinsko društvo Radovljica, v tej vlogi želijo domačina, sta se omehčala, prijavila na razpis in bila izbrana.
"Rekla sva si, pa poskusiva, izgubiti nimava kaj," je dejala Zdenka.
Ne poznata razlik v razporeditvi opravil. Oba delata vse.
Lokacija opravi že 50 odstotkov dela
Posebnih načrtov za obnovo ali nadgradnjo nista imela. "Saj nimaš kaj dosti, bistvo sta dobra kuhinja in prijazna beseda, Roblek pa je že sam po sebi nekaj posebnega in naredi velik vtis na planince. Pravzaprav sam od sebe opravi že 50 odstotkov dela, če smo čisto pošteni," se pošali oskrbnica doma, ki mu je Sandra Šimic leta 2015 posvetila celo diplomsko nalogo, v kateri je na Visoki šoli za hotelirstvo in turizem na Bledu, obdelala možnosti za njegov nadaljnji razvoj.
Kuhata oba, pravzaprav vse delata oba. "Pri naju ni razlik, oba delava vse. Prav zares," pripoveduje Zdenka, ki ima kar naprej nasmeh na obrazu, kar je lepo videti.
"Veliko nama pomagata tudi sin in hčerka, ki doma skrbi za kmetijo, ter Neža in njen fant Nejc, ki se ukvarjata z vzrejo konj. Ob koncih tedna na pomoč priskočita še najmanj dva para pridnih rok."
Roblekov dom oskrbujejo s konji. Kobili Loli in Fati sta med našim obiskom na Roblek prinesli od 80 do 100 kilogramov težak tovor.
Uspeh je tudi v načrtovanju
Delo v visokogorju terja tudi bolj podrobno načrtovanje. "Ko sem doma v dolini, grem vsak dan v trgovino, tukaj na Robleku pa to ni mogoče, zato precej dobro razmislim, kaj in koliko bomo potrebovali. Če nečesa zmanjka, pa pač pokombiniramo."
Jote ne sme nikoli zmanjkati, poudarja Zdenka.
Jota, jed, ki je v gorah nikoli ne sme zmanjkati
No, nikoli, ampak res nikoli ne sme zmanjkati jote, pravi. "Seveda ne, to je najboljša planinska hrana," se oglasi planinka pri sosednji mizi.
Zdenka nadaljuje: "Večkrat pripravimo tudi telečjo obaro, ričet, pasulj, vampe ... Vedno poskrbiva za to, da imava vse jedi pripravljene tudi za vegetarijance. Tega je tudi v gorah vedno več."
V gostinskem prostoru je 50 sedežev in točilni pult, pri mizah na terasi pred domom je še 40 sedežev.
Roblekov dom velja za prehodno planinsko postojanko. Pozimi jih večinoma obiskujejo domačini, številni so tudi vpisani med Prijatelje Begunjščice, ki morajo v letu dni vsaj 15-krat priti do Robleka, poleti pa se struktura gostov povsem spremeni.
Številni planinci se pri njih ustavijo med opravljanjem slovenske planinske transverzale. V zadnjem obdobju je vse več takih, tudi iz tujine (od Novozelandcev do Avstralcev, Belgijcev, ravno v času našega obiska sta bila na Robleku planinca iz Vancouvra v Kanadi), ki hodijo po Vii Alpini.
Prijatelji Begunjščice so Roblekov dom vzeli za svojega. V letu dni ga morajo obiskati najmanj 15-krat, da izpolnijo cilj.
Verjetno je med Slovenci precej takih, ki so zanjo slišali po zaslugi pohodnika Igorja Gruberja. Ta je prehodil vseh njenih dolgih 2.600 kilometrov. Prenočijo redki oz. številni, kakor se vzame, pravita oskrbnika. Mnogi se za spanje odločijo po navdihu. Ker je na vrhu res lepo. Spokojno.
Pogled v prihodnost
Dolgoročne napovedi niso preveč hvaležne, pravi Zdenka. "Prav gotovo nisva sem prišla s ciljem, da bova ostala samo leto dni, vendar nikoli ne veš. Če te noge ne ubogajo, tukaj nimaš kaj početi. Poleg tega imamo, kot že rečeno, doma kmetijo. Trenutno se stvari lepo odvijajo in upava, da se bodo še dolgo," je optimistična naša sogovornica.
Ali ste vedeli ...
- ... da je Roblekov dom imenovan po Hugu Robleku, pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je umrl pri požigu Narodnega doma v Trstu?
- ... da je bila prvotna koča poimenovana po Janku Vilfanu, odvetniku iz Radovljice in takratnem predsedniku podružnice SPD?
- ... da je bil zdajšnji dom zgrajen 30. julija 1933?
- ... da je bil planinski dom požgan med drugo svetovno vojno, obnovljen pa leta po vojni?
-
... da so leta 1993 Roblekov dom temeljito obnovili? Po podatkih Planinske zveze Slovenije so pri obnovi zamenjali streho in prenovili vodovod, pozneje so dogradili še fotovoltaični sistem za pridobivanje električne energije in zgradili zunanja suha stranišča. Leta 2005 so obnovili celotno ostrešje in dodali novo kritino, povečali in uredili so jedilnico in kuhinjo, vgradili nova okna in povečali moč solarnega sistema. V bolj prometnih dneh si pomagajo z električnim agregatom.
