Zakaj Slovenci radi hodimo v hribe?

Julij, avgust in prva polovica septembra so v gorah najbolj "prometni" meseci. Tudi v slovenskih, ki jih ta čas obišče veliko tujcev, ni nič drugače. Še vedno so glavne stranke slovenski pohodniki, ki si del dopusta rezervirajo tudi za pohajaje po hribih in ga tako razdelijo z dnevi, ki so že tradicionalno rezervirani za martinčkanje ob morju.

Slovenske gore naj bi letno obiskalo med 1,4 in 1,6 milijona ljudi, čeprav je to le približna ocena, saj je natančno število težko podati. Števec, ki bi beležil obiskovalce gora, seveda ne obstaja, pa tudi vpisi v vpisne knjige v planinskih kočah niso merodajen podatek, saj se vanje vpiše le vsak tretji obiskovalec, a je to ocena, ki po besedah Mateja Planka, generalnega sekretarja Planinske zveze Slovenije, okvirno drži.

Med 300 in 400 tisoč Slovencev redno zahaja v gore

Matej Planko, generalni sekretar PZS: Slovenci smo narod pohodnikov in planincev. (Foto: Manca Čujež) Planko ocenjuje, da Slovence zlahka označimo za narod pohodnikov in planincev.

"Po podatkih raziskave, ki so jo na Fakulteti za šport izvedli pred nekaj leti, se kar 300 do 400 tisoč Slovencev redno ukvarja s pohodništvom in planinarjenjem. Kaj je to redno, v tej raziskavi ni bilo točno opredeljeno, je pa dejstvo, da tako veliko število ljudi v pohodništvu prepozna dejavnost, s katero se lahko poistoveti."

Razlogi, zakaj je pohodništvo med Slovenci tako priljubljeno, so po mnenju Planka različni.

Naravni in zgodovinski razlogi

Eden od pomembnejših je prav gotovo ta, da imamo dobre naravne pogoje, razloge pa lahko poiščemo tudi v zgodovini. Pred prvo svetovno vojno je namreč prav v slovenskih hribih med Slovenci in Nemci potekal boj za primat na tem območju.

Zgodovinsko pomemben mejnik je tudi 7. avgust 1895, ko so na vrhu Triglava postavili Aljažev stolp, ki je bil na nek način potrditev, da je najvišji vrh našega ozemlja slovenski. Danes je Aljažev stolp, za katerega je zaslužen predvsem dovški župnik Jakob Aljaž, eden najbolj prepoznavnih simbolov slovenstva.

Razcvet planinarjenja po drugi svetovni vojni

Drug ključni vidik najdemo v obdobju po drugi svetovni vojni, ko so bili kolektivizem, množičnost, dostopnost in entuziazem na višku. "V tem času je bila urejena večina planinskih poti ter zgrajenih in obnovljenih veliko planinskih koč," pojasnjuje generalni sekretar na PZS.

To se je odražalo tudi v številu članov v planinski organizaciji, konec 80. in začetek 90. let je slovenska planinska zveza štela zavidanja vrednih več kot sto tisoč članov, medtem, ko jih ima danes še 54 tisoč. "V Jugoslaviji smo bili (v tem prostoru pa smo še vedno) planinski narod številka ena," poudarja Planko.

Slovenske planinske poti so speljane do vrhov, v tujini pa običajno vodijo le do planinskih koč. (Foto: Manca Čujež)

Razvejana mreža planinskih poti vzpone omogoča vsakomur Tretji vidik, ki spodbuja zahajanje v hribe, je po njegovem mnenju razvejana mreža planinskih poti, ki vodijo na veliko večino naših vrhov in ki skoraj vsakemu omogočajo, da se v hribe poda sam.

"V tem se razlikujemo od tujine, saj so tam planinske poti velikokrat speljane le do koč, ne pa do vrhov, kar pomeni, da je dostop do vrha omogočen le tistim, ki najamejo gorskega vodnika. "

Kar devet tisoč organiziranih aktivnosti

K temu veliko prispeva tudi več kot 283 planinskih društev in plezalnih klubov, ki na leto organizirajo kar devet tisoč aktivnosti, kar pomeni, da ljudje v hribe precej pogosto zahajajo v skupinah, kjer je ta dejavnost organizirana, strokovno vodena in v primerjavi z individualnim pohodništvom tudi bolj varna.

Slovenci v hribe pogosto zahajajo v skupinah, kjer je ta dejavnost organizirana, strokovno vodena in v primerjavi z individualnim pohodništvom tudi bolj varna. Foto: Manca Čujež

Iz vsake vasi in mesta lahko skočimo na bližnji hrib Tudi Bojan Rotovnik, prvi mož Planinske zveze Slovenije, ugotavlja, da smo Slovenci že od nekdaj tesno povezani z gorskim svetom, zato ga podatek o velikem številu Slovencev, ki zahajajo v hribe, ne preseneča.

"Od drugih držav nas razlikuje velika dostopnost do gora. Planinske poti so namreč razpredene po vsej državi. Iz vsake vasi ali mesta se lahko podamo na grič, hrib ali goro, to pa jim daje dodaten čar in zvišuje priljubljenost.

Slovenske hribe popularizira tudi dejstvo, da so planinske poti dobro označene. To je ena od slovenskih posebnosti, zaradi katere lahko mirne duše rečemo: Da, Slovenci smo planinski narod."

Planinska vzgoja se s Ciciplaninci začne že v vrtcu. Če se nad njo navdušijo še starši, je družinska planinska tradicija zagotovljena. (Foto: Manca Čujež) Foto: Manca Čujež

Nešteto znanih gorniških imen Slavica Tovšak, podpredsednica PD Jakoba Aljaža, je prepričana, da Slovenci vestno izpolnjujemo izročilo Jakoba Aljaža, ki je pred 120 leti kupil vrh Triglava. "Slovenci smo planinski narod in razlogov, ki to trditev podpirajo, je nešteto," pravi.

Od tega, da imamo v Sloveniji prekrasen visokogorski svet in sredogorje ter razgiban gričevnat svet. Da znamo vzgajati planinske generacije. Da že v vrtcih organiziramo planinske krožke, ki t. i. ciciplanince in njihove starše vabijo v gore, ljubezen do gora pa raste in se širi z njimi.

Slavica Tovšak: Planinstvo je primerno tudi za tiste, ki ob vsem tem tempu življenja pogrešajo druženje, pa tudi mir in tišino. (Foto: Manca Čujež) "Izrednega pomena je tudi prispevek Planinske zveze Slovenije in planinskih društev, ki organizirajo številne planinske tabore, ki privlačijo mlade. Poskrbeli so za literaturo s tega področja, od vodnikov, zemljevidov do Planinskega vestnika, ki je odličen pripomoček za tiste, ki zahajajo v hribe.

Na tem področju imamo močno in dolgo tradicijo ter vzornike v številnih znanih imenih. Od Aleša Kunaverja, Toma Česna, družine Karničar, Mine Markovič, Pavle Jesih, Vikija Grošlja, Tomaža Humarja in Nejca Zaplotnika, če jih naštejemo le nekaj. Navsezadnje pa je planinstvo nekaj za tiste, ki ob vsem tem tempu pogrešajo druženje, pa tudi mir in tišino, poetično sklene Tovšakova.