Aleš Čeh v Gradcu ne pozna poraza

Pogled na lestvico avstrijske regionalne lige (srednja skupina) razodeva, da se GAK poigrava s tekmeci. Pred najbližjim zasledovalcem ima devet točk prednosti, gol razlika znaša 31:3. Nekdanji ugledni član najmočnejšega klubskega razreda, še pred sedmimi leti prvak, se je po finančnem zlomu znašel v gromozanskih težavah. Zdaj je končno ujel zalet, s katerim bi se rad čimprej vrnil v prvo ligo. V dvanajstih nastopih v tretji ligi je zmagal kar desetkrat, le dvakrat pa remiziral. Rubrika pri porazih je še prazna, kar vnaša v samostojno trenersko kariero nekdanjega kapetana ''zlate'' generacije še dodatno zadovoljstvo. ''Dobro se sliši, a moram priznati, da sem trener komaj štiri mesece. Ekipa je bila močna že spomladi, poleti pa smo pripeljali še tri novince. Vseeno še nisem mnenja, da bi bili konkurenčni s prvoligaši. Prvi test bo v zimskih mesecih, ko bomo odigrali nekaj prijateljskih tekem z najboljšimi. Takrat bomo videli, kakšna je naša realna vrednost. Nočemo pa nič prehitevati. Najprej je treba biti prvi, priti v drugo ligo, potem pa bomo videli,'' je Sportalu zaupal Aleš Čeh, trener graškega GAK-a. Poudaril je, da je imel veliko srečo, da sploh lahko opravlja delo trenerja v Avstriji. ''Tu je izredno malo tujih trenerjev, manj kot deset odstotkov. Severni sosedje stavijo bolj na svoje. Imel sem srečo, da sem bil dolgo časa pri GAK-u,'' priznava klubska legenda GAK-a, ki je graškemu klubu podaril nepozaben prispevek. Njegov član je bil dolgih deset let, z njim pa osvajal tudi pokalne lovorike. V zgodovini GAK-a ni manjkalo Slovencev. Nekdaj sta tu delovala zdaj že nekdanji selektor Matjaž Kek (kot igralec) in njegova desna roka Milan Miklavić (kot trener). ''Ko sem poleti prevzel funkcijo, mi je Matjaž od srca čestital. Tudi on je čustveno vezan na ta klub.'' Gradec, drugo največje avstrijsko mesto, bi si po mnenju ''Alija'' zaslužil dva prvoligaška kluba. Za zdaj rešuje čast Sturm, in to zelo uspešno, saj je v sezono vstopil kot branilec naslova. A pogreša rivalstvo, ki bi napolnilo tribune. ''Vesel sem, da zdaj vodijo GAK pravi ljudje. Klub je postavljen na zdravih temeljih, vodstvo gleda na vsak evro in skrbi, da se nam ne bo ponovila žalostna zgodba izpred nekaj let. Ambicije so realne, vrnitev v prvo ligo. Ni pa nikakršnega pritiska, saj niso postavljene v časovni okvir.'' V Gradcu je že začutiti zametek nogometne evforije. Domače dvoboje GAK-a spremlja okrog 4.000 gledalcev, ko pa se graški klub odpravi v goste, ga spremlja zvesta četa navijačev. Ponavadi šteje okrog tisoč grl. ''To je za ostale klube več kot dobrodošlo, saj so naša gostovanja v regionalni ligi zelo dobro obiskana. Klubi vidijo v tem finančni dobiček in bi radi, da bi še naprej ostali v tretji ligi. To si želijo vsi, razen nas,'' se je nasmehnil nekdanji ''motor'' Katančeve čete, s katero je nastopil tako na evropskem kot tudi svetovnem prvenstvu.

Pred prihodom v Gradec v članski konkurenci še ni opravljal vloge samostojnega trenerja. Kot pomočnik je izkušnje nabiral pri Olimpiji, kjer je pomagal Dušanu Kosiču. Z njim je v rednih stikih. ''Ostala sva v zelo dobrih odnosih. Tudi po tem, ko sva prenehala s sodelovanjem. Devet mesecev sva zelo dobro sodelovala in Olimpijo pripeljala z zadnjega mesta v Evropo. Da je 'Dule' pravi izbor, govorijo zanj tudi dobri rezultati.'' Ko je začel trenersko pot, si je najprej začrtal cilj, da se ga loti ob delu v mlajših selekcijah. Odločitve ni obžaloval. ''Vedno sem se hotel učiti na mladih. Oni so največje veselje. Ko gledaš, kako napredujejo, in se od njih učiš, normalno pa pri tem hkrati delaš napake ... To so neprecenljive izkušnje. Nato sem stopil na višjo stopničko, bil pomočnik 'Duletu', zdaj sem v Gradcu. Grem korak za korakom. Če imaš rezultate, potem ni težav, se mi pa vseeno zdi, da se premalo gleda kakovost trenerskega dela.'' V bližnjem se bo z GAK-om na prijateljski tekmi pomeril z Radomljami, ni pa izključena možnost, da bi se dogovoril tudi za tekmo s kakšnim slovenskim prvoligašem. Morda tudi z Olimpijo ali pa Mariborom ...