Četrtek, 13. 11. 2014, 21.30
8 let, 7 mesecev
Cesarjevi kriki bolečine in solze zaradi ameriškega šoka
Anglija ima bogato tradicijo, osvojila je tudi naslov svetovnega prvaka in še vedno, tudi zaradi močnega in izjemno medijsko podprtega klubskega dogajanja, velja za eno od najbolj nogometnih dežel na svetu. Slovenija je veliko nasprotje.
Na mednarodnem prizorišču nastopa v samostojni opravi šele 22 let, tako da ni bilo veliko možnosti, da bi se reprezentanci pogosto srečevali. Še posebej zaradi tega, ker jih žreb v kvalifikacijskih skupinah vse do zdajšnjega ciklusa ni še nikoli posadil za isto mizo. Zdaj ju je, tako da se bo Slovenija v skupini E dvakrat spoprijela z angleškim izzivom.
Dvakrat se je že, a v nekoliko drugačnih vlogah. Prvič je šlo za prijateljsko tekmo, ki je bila za slovensko izbrano vrsto zelo dobrodošla, saj ni bila vajena igrati na velikih arenah in je kar hlastala po gostovanjih pri zvenečih tekmecih, drugič, le dobrega pol leta pozneje, pa sta se izbrani vrsti pomerili še na jugu Afrike, dvoboj je odločal o napredovanju v osmino finala svetovnega prvenstva.
Kek je dvakrat čestital Capellu
Obe tekmi je dobila Anglija, obakrat je tekmece iz majhne slovanske dežele na sončni strani Alp, ki ima toliko prebivalcev kot malce večja londonska četrt, odpravila s tesno razliko in vedno za zmago trepetala do zadnjih sekund, kar angleškim favoritom ni štelo v večjo čast.
Bo podobno tudi v soboto? Takrat bo slovensko reprezentanco prvič proti Angliji vodil Srečko Katanec. Njegov rojak Matjaž Kek proti svetovnim prvakom iz leta 1966 ni dočakal naklonjenosti sreče, tako da je dvakrat čestital slovitemu stanovskemu kolegu (ter sosedu) Fabiu Capellu. Zdaj se bo Srečko Nazionale, ki je pred leti že priredil senzacijo na Otoku in z Makedonijo ostal neporažen na Old Traffordu, pomeril z izbranci Royja Hodgsona.
Anglija je pred petimi leti resda zmagala, a se je Slovenija častno bojevala, navijači pa so se ogorčeno spraševali, kaj bi šele bilo, če švedski sodnik Jonas Eriksson sredi prvega polčasa ne bi storil kardinalne napake. Po poškodbi Boštjana Cesarja, ta jo je skupil zaradi krvoločnega štarta Wayna Rooneyja, ni dosodil prekrška v korist Slovenije, temveč je pokazal na belo točko za gostitelje. Skandinavec se je žal odločil za drugo možnost, ki je prestopila mejo zdravega okusa in so se je, sodeč po zapisih v otoških medijih, sramovali celo Angleži.
Trije levi so bili boljši, to je treba priznati, saj so poleg dveh zadetkov še dvakrat zatresli okvir vrat, a je Kekova četa zmogla pokazati dostojen odpor, pet minut pred koncem ga je s častnim zadetkom začinil Zlatan Ljubijankić, za zdaj edini slovenski reprezentant, ki je zadel v polno na novem Wembleyju. Ljubljančana je z leve strani lepo zaposlil Nejc Pečnik in pretental Glena Johnsona, Zlajo pa je z glavo streljal tako natančno, da je vratar Robert Green ostal brez možnosti. Okrog dva tisoč slovenskih navijačev je dočakalo svojih pet minut. Po razpoložljivih podatkih Nogometne zveze Slovenije naj bi se jih v soboto na Wembleyju zbralo nekaj manj, okrog 1.400.
Slovence je časten poraz na Wembleyju prerodil
Kako dobro so Slovenci pred petimi leti ogreli Anglijo, so trije levi dokazali štiri dni pozneje, ko so na Wembleyju do kolen potolkli Bilićevo Hrvaško in se ji z visoko zmago s 5:1 maščevali za grozovit poraz na Wembleyju izpred dveh let, zaradi katerega so ostali brez nastopa na evropskem prvenstvu leta 2008. Takrat so poskrbeli, da škodo utrpi Hrvaška, saj se ni uvrstila na svetovno prvenstvo v JAR.
Se je pa na jugu črne celine senzacionalno znašla Kekova četa. Tudi po zaslugi dobrodošlega prijateljskega preizkusa v Londonu (če odštejemo Cesarjevo poškodbo), na katerem si je dvignila samozavest in nato v nadaljevanju kvalifikacij suvereno preskočila tako poljsko kot tudi slovaško oviro, nato pa še v velikem finalu mogočno in v Ljudskem vrtu začudeno Rusijo.
Slovenska pravljica na jugu Afrike je trajala tekmo in pol. Kekova četa je na svetovnem prvenstvu premagala Alžirijo, nato v prvem polčasu zasenčila Američane (2:0), potem pa z zvrhano mero sreče in sodnikov rešila točko (2:2). V odločilnem nastopu za napredovanje je ostala brez tako potrebnega zadetka proti favorizirani Angliji (0:1), ki se je skozi šivankino uho dokopala osmine finala, nato pa v izločilnem delu prejela bolečo nemško zaušnico.
Slovenija v Port Elizabethu resnično ni imela sreče. Ko se je končal dvoboj, je bila zaradi neodločenega rezultata na vzporedni tekmi skupine C med Alžirijo in ZDA (0:0) še vedno na drugem mestu, nato pa je v izdihljajih drugega srečanja v skupini, ko so Kekovi izbranci na zelenici prisluhnili radijskemu prenosu iz Pretorie, za najslabši scenarij poskrbel ameriški zvezdnik Landon Donovan ter Slovenijo poslal domov. Tekle so tudi solze.
Slovenija je potrebovala le en zadetek
Ni veliko manjkalo, pa bi izpadli Capellovi zvezdniki. Slovenija je nekajkrat nevarno pritisnila proti vratom, ki jih je na SP 2010 branil veteran David James, s 40 leti najstarejši udeleženec tekmovanja v JAR.
Dvoboj je odločil zadetek Jermaina Defoeja, ki se je v 23. minuti otresel Marka Šulerja, hladnokrvno premagal Handanovića in dokazal, da zna tresti slovenske mreže. Med strelci je bil že na Wembleyju, v dresu Tottenhama pa je v obup spravljal Samirjevega starejšega bratranca Jasmina, prvega vratarja Maribora. Sarma je v nadaljevanju tekme paral živce angleškim reprezentantom, saj je zaklenil vrata ali pa prisilil napadalce, da so zgrešili tarčo. Rooney je tako zatresel vratnico.
Za kaj več je Sloveniji žal zmanjkalo v napadu. Še najbolj je po zadetku zadišalo v 67. minuti, ko so na angleška vrata ustrelili kar trije Slovenci. Dva strela je angleška obramba blokirala, Valter Birsa pa je zgrešil cilj, tako da je žal ostalo pri 0:1. In se ni več spreminjalo, tako da so se po tekmi veselili Angleži, Slovenci pa se odpravili v Johannesburg in začeli pospravljanje kovčkov.