Vsi so napovedovali, da bo hitro ob službo, a glej ga zlomka

Slovenski nogomet v tem trenutku ne premore veliko strategov, ki bi v tujini vodili prvoligaški klub. Matjaž Kek je na delu na Hrvaškem, Slaviša Stojanović se dokazuje v Latviji, na Cipru pa prve izkušnje v vlogi trenerskega legionarja nabira 35-letni Luka Elsner. Izbral je ponudbo drugoligaškega prvaka Pafosa, kjer se je lotil zahtevnega projekta, saj je bil mladi ciprski klub zaradi novega klubskega vodstva poleti podvržen radikalnim spremembam.

Na prvem julijskem treningu so ga čakali, reci in piši, trije igralci. Moral je pošteno zavihati rokave, pomagati klubskemu vodstvu pri veliko nalogah, ko pa so prispeli številni novinci, mu jih je uspelo že do prvenstvenih bojev povezati v dokaj uigrano celoto, ki prinaša rezultate. Čeprav je visoko na lestvici, noče postati evforičen. Zaveda se, kako težak je trenerski kruh. To je dobro spoznal tako pri Domžalah, še bolj pa pri Olimpiji. Dneva, ko se je poslovil od zmajev, se nerad spominja.

Luka Elsner se je poleti prvič kot trener odpravil na delo v tujino. Pred tem je vodil le Domžale in Olimpijo. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Pozdravljeni. Kako je kaj te dni na Cipru?
Kar se tiče podnebja, je idealno. Sredi avgusta je bilo peklensko vroče, zdaj pa je imenitno. Čez dan je od 20 do 25 stopinj Celzija, tako da je zelo prijetno.

Je takšno vreme nevarnost za trenerje, saj bi lahko nogometašem pogled na mikavne plaže, teh pa v turističnem biseru Pafosu ne manjka, odganjal osredotočenost na žogo?
Ne, niti ne. Nevarnost obstaja bolj avgusta in septembra, ko je na Cipru visoka turistična sezona. Preventivno sem o tem govoril z igralci in jim dejal, da na Cipru še zdaleč nismo na dopustu, ampak z namenom, da nekaj dosežemo na nogometnem igrišču.

Ko je vaš starejši stanovski kolega in nekdanji selektor Matjaž Kek leta 2013 prevzel Rijeko in smo ga čez nekaj mesecev obiskali na Hrvaškem, nam je dejal, da si v tem času sploh še ni zmočil nog v morju. Njegove besede so izzvenele skoraj nepredstavljivo, a smo jim verjeli. Je podobno v vašem primeru?
Zanimivo. Lahko bi dejal podobno. Ko sem prišel v klub, smo se znašli v nepričakovanem položaju, saj je bilo treba skoraj vse postaviti na noge. Klub je bilo treba zgraditi iz nič. Časa je bilo izredno malo. Zdaj se počasi spreminja do te mere, da lahko opravljam le svoje trenersko delo, še pred nekaj tedni pa sem opravljal več funkcij. Pa ne le jaz, ampak tudi moji pomočniki. Veliko smo garali.

Zakaj je bilo treba postoriti toliko dela na različnih področjih, ki se dotikajo ustroja kluba?
Zato ker je bil prevzem kluba narejen zelo pozno. Osnovna struktura delovanja se je začela šele junija. Ko sem v začetku julija prišel na Ciper, ni od prejšnje klubske strukture ostalo skoraj nič. Začeli smo s tremi igralci in 20 žogami za trening. Vsi sodelavci v menedžmentu kluba so novi, tako da je to zahtevalo veliko dodatnih stvari. Pripeljali smo kar 28 igralcev.

Poletne priprave in teambulding v Sloveniji:

Kar 28? To presega celo izdatne spremembe, ki si jih je v zadnjih prestopnih rokih dovolil koprski prvoligaš!
Ja, iskal sem kakšne primerjave, a tako velike v zgodovini nogometa še nisem našel. Verjetno obstajajo kakšne zgodbe, ko začneš iz nič. Mi smo projekt v Pafosu dejansko speljali iz nič. Začetek je obetaven. Prisotna je dobra energija, kar je dokaz, da smo očitno pripeljali prave ljudi. Naša želja po uspehu je velika. Pripravljeni smo na odrekanje z željo, da to prinese določeni rezultat. Seveda pa je treba delati s takšno paro še naprej, saj kot trener vedno živiš na tanki linji med uspehom in neuspehom.

Luka prihaja z znane slovenske nogometne dinastije Elsner. Foto: Vid Ponikvar Kako je sploh biti trener prvoligaškega kluba na Cipru, daleč od domovine?
Tu je nogomet številka ena tako v družbi kot tudi kulturi. Najprej nogomet, potem pa dolgo nič drugega. To je specifično za Ciper. Tam ni košarke, niti drugih športov. Na naslovnicah je vse usmerjeno v nogomet. Naše mesto je v preteklosti nekoliko izgubilo stik z vrhunskim nogometom. Če se ne motim, je peto največje mesto na Cipru, a ni imelo velikih uspehov.

Je pa zaznati zanimiv potencial. Vsa druga večja ciprska mesta živijo za nogomet. Za tako majhno državo premore neverjetno medijsko pozornost. Obisk na stadionih ali pa fanatična podpora navijačev … Vse je na zavidljivo visoki ravni.

Kako pa so ljubitelji nogometa v Pafosu sprejeli tako korenite spremembe v klubu, ki je osvojil drugo ligo in se prebil med najboljše?
Bilo je veliko dvomov, a tudi neka visoka pričakovanja, ker so bile dane določene obljube. Največ dvomov je bilo zaradi tega, ker jih je skrbelo, kaj se bo zgodilo s klubom, kjer je tako veliko tujcev. Spraševali so se, ali bo to sploh še klub, ki spada v to mesto. Nogometno dogajanje spremljajo pozorno in zelo čustveno.

Mislim, da nam je v zadnjem mesecu uspelo najti povezavo prek rezultatov in energije, ki smo jo dali z ekipo. Mesto zdaj verjame v nogomet, narejen je bil velik korak naprej. Imamo pa še ogromno rezerv, tudi v podpori.

Turistične lepote Pafosa:

Kakšen je povprečen obisk gledalcev na vaših tekmah?
Naš stadion sprejme okoli devet tisoč gledalcev. Na tekmi se jih zbere nekaj tisoč. Dobro, ko pride kakšen izmed velikanov, kot je nazadnje Omonia, pride že skupaj z gostom okoli dva tisoč gostujočih navijačev. Potem je stadion poln vsaj do polovice. Obisk se počasi premika na bolje. Ljudje se vračajo na stadion.

Pafos je živahno turistično obmorsko mesto. Zdaj se počasi prazni, drugače pa je zelo živo. Žal pa nam še ni uspelo najti povezave s turizmom. To je cilj kluba za naslednje obdobje. To bi lahko postal produkt s tržno vrednostjo, saj med turisti prevladujejo Angleži in Rusi. Radi imajo nogomet, lahko bi jih čim več privabili na tribune.

Ko pa gostujemo, imamo kar polne tribune. Ko smo igrali pri Anorthosisu, je bilo šest tisoč navijačev. Ko si pri velikih klubih, Apoelu, Omonii, Apollonu in podobnih, imajo tudi od 15 do 20 tisoč gledalcev na tekmo. Njihova baza navijačev je ogromna. Apoel in Apollon sta po drugi strani osredotočena še na igranje v Evropi, tako da malce varčujeta pri prvenstvu, a je na Cipru vseeno izredno število težkih tekem.

Kako težkih v primerjavi s slovenskim prvoligaškim nogometom?
Nehvaležno je primerjati ligi in pogoje, ki jih imaš na voljo, medijsko pozornost in obisk gledalcev. Ne glede na vse Ciper vendarle živi za nogomet. To se pozna v vseh segmentih. Tako pri obisku kot tudi vlaganjih v klube. Veliko je dobrih ekip. Apoel in Apollon igrata v skupinskih delih evropskih tekmovanj, še nekaj klubov je bilo zelo blizu.

Najvišja zmaga Pafosa pod vodstvom Elsnerja proti Nei Salamini (4:0):

Od pet do šest ekip je zelo kakovostnih. Veliko je zanimivih individualnih profilov, veliko se vlaga. To je zelo zahtevna liga, v kateri so manjše ekipe zelo motivirane. Na neki način igrajo zelo disciplinirano, a tudi malce umazano. Želijo ti vzeti točke. Težko jih je nabirati v prvenstvu, zares.

Kako sodelujete z vodstvom kluba?
Dobro. Sestavljajo ga izkušeni, pravi nogometni poznavalci. V lasti imajo tudi latvijski klub Riga.

Slaviša Stojanović in Luka Elsner, ki sta sodelovala v Domžalah, imata istega delodajalca. Foto: Vid Ponikvar Ste se o tem kaj pogovarjali s svojim nekdanjim trenerjem Slavišo Stojanovićem, ki je, kako je lahko nogometni svet majhen, prav trener Rige?
Sem. Veliko se pogovarjava. Sva v izredno dobrih stikih. Veliko mu dolgujem v karieri. V kratkem bomo na Cipru organizirali turnir, na katerem bo nastopilo nekaj ekip. Tudi Riga. Drug drugemu želiva veliko dobrega. Vodstvo se pač trudi, da vzporedno spremlja razvoj obeh klubov. Pafosu namenja več pozornosti, saj se je tu v zahtevnem okolju začela nova zgodba, sta pa oba projekta enako pomembna.

Se niste nič bali, ko ste se spuščali v neznano?
Ne. Pridobivam izkušnje. Storil sem korak naprej. Pred začetkom sezone so vsi napovedovali, da bo Pafos izpadel, jaz pa bom prvi trener, ki bo ostal brez službe. To je bil zelo dober izziv zame. Prišel sem v zelo motivirano okolje, kjer je veliko ovir. Težav je bilo več, kot sem najprej mislil, a je hkrati prisotna ogromna strast do nogometa.

Nič mi ni bilo postavljeno vnaprej. To je dobra šola zame. Za razvoj trenerja v mladih letih, kot sem sam, je to zelo dobra izkušnja. Vesel sem, da sem se tako odločil, saj sem storil korak naprej v karieri.

Med pripravami s Pafosom je praznoval 35. rojstni dan:

Our head coach turns 3️⃣️5️⃣️ today. All the best in the upcoming year, at the head of Pafos FC! 🎉 pic.twitter.com/1WFYS0VzDM

— Pafos FC (@FCPAFOS) August 2, 2017

Zdaj ste že dolgo časa neporaženi. Začeli ste s porazom, nato pa nanj verjetno že skoraj pozabili, saj se je zgodil pred dvema mesecema. Edini poraz proti Ethnikosu ste doživel 26. avgusta, nato pa vknjižili osem tekem brez poraza.
Po prvem porazu (0:3) smo se odlično odzvali. Treba je bilo verjeti vase. Nato smo podpisali pogodbo še s tremi igralci, ki so se nam pridružili malce pozneje, a nam dvignili kakovost. Takrat je steklo. Korak po korak smo se izboljševali, zdaj pa prihajamo v obdobje, ko niti ne potrebujemo več toliko sreče. Na nekaj tekmah smo imeli kar nekaj pozitivne energije od zgoraj (smeh), zdaj pa je najpomembneje, da imajo vsebino, ki nam omogoča osvajanje točk in stalni napredek.

Mitja Lotrič je bila prva poletna slovenska okrepitev Pafosa. Foto: Twitter - Voranc V igralskem kadru imate veliko Slovencev. To so Jan Koprivec, Erik Janža, Mitja Lotrič. Kako je potekal izbor?
Prišel sem zelo pozno. Potrebe so bile takšne, da smo se okoli 5. julija obračali na vse strani. Na vse na trgu, kar poznamo in kaj lahko dobimo. Videli smo, kaj je na voljo, in izluščili te možnosti. Težavno se je iti skavting, nato pa pogodbo z igralci podpisati mesec pred tem, ko jih potrebuješ, čeprav jih pred tem nisi spremljal.

Takrat se moraš zanesti na ljudi, ki jih najbolje poznaš. Zato je v našem klubu toliko Slovencev. Imamo igralce kar 18 različnih narodnosti. Nismo le Slovenci, veliko je tudi Francozov.

Torej ste ohranili večjezikovno vodenje tekem, kot je bila navada zlasti v Domžalah, ko ste med tekmo krmarili med slovenskim, angleškim in francoskim jezikom?
Spet je tako, da. Uporabljam vsaj štiri jezike. Francosko, angleško in slovensko, kakšne besede, zdaj še bolj osnovne, pa tudi v grščini. Je lep, a zahteven jezik.

Češka Viktoria Plzen je Pafosu posodila Erika Janžo, ki ga je Elsner že vodil v Domžalah. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida So na Cipru ob vašem prihodu že poznali zgodbo o slovenski nogometni dinastiji Elsner? So poznali tudi vašega očeta in dedka?
Niti ne, ker jih ne zanimajo preveč stvari, ki niso domače. Imajo ogromno domačih trenerjev. Kar pa se tiče igralskega kadra, je veliko tujcev. O meni so se pojavljali dvomi predvsem zaradi mladosti in pomanjkanja ugleda. Daleč smo od Slovenije, to se pozna v poznavanju okolij.

Kar se tiče slovenskega nogometa, so vsaj malce poznali Maribor, največ zaradi evropskih uspehov, najbolj znani Slovenec na Cipru pa je Jan Koprivec. Prej je namreč branil za Anorthosis, ki je zelo velik klub.

Zakaj se je potem odločil, da bo branil za vas?
To ni bila njegova prioriteta, a je med nama stekla določena energija. Neka skupna vizija, kaj lahko naredimo. To mu je veliko pomenilo. Znašli smo se na skupni točki. Začutili smo ambicije. Tako mi kot lastniki. Ambicije so na realni podlagi. Jan nam je pomagal prebroditi veliko težav. Je kapetan ekipe, pravi vodja, dejansko eden od boljših podpisov.

Morda bo pozimi prišel še kakšen slovenski igralec. Ne gledamo na narodnost, ampak le na kakovost igralca. Če bo pravi igralec s slovenskega trga, zakaj pa ne. Ne bi bilo nobenih ovir, tudi zaradi tega, ker so zdajšnji slovenski nogometaši Pafosa potrdili kakovost. Zdaj bo kvečjemu lažje, saj se je ugled malce popravil.

Gledajo zdaj velikani na vas kaj drugače kot ob začetku prvenstva? Sploh po tem nizu nepremagljivosti?
Imidž Pafosa se je res spremenil. Prej je bil takšen, da je prišel v prvo ligo, a se ekspresno vrnil v drugo. Nikoli se ni obdržal. Zdaj je nekaj novega. Zdaj nismo več popolno presenečenje za ligo, kar je dobro znamenje. Po drugi strani pa je toliko težje.

Si pa jemlješ to kot dodatek samozavesti. Tekmec začne razmišljati o tebi, za največje klube na Cipru pa ni bilo nikoli v navadi, da bi se ukvarjali s takšnimi tekmeci.

Na Cipru je nenavadno, da so klubi močni, reprezentanca pa skromna.
Največja težava je, da ima polovica klubov v prvenstvu le enega ali dva Ciprčana v enajsterici. Podobno je tudi pri Pafosu. Zato se pozna pomanjkanje prave širine izbora za reprezentanco. Prav tako ni prave povezave med narodom in reprezentanco. Pomanjkanje vrhunskih rezultatov je očitno. Če bi hoteli to spremeniti, bi potrebovali en dober, odmeven rezultat z izbrano vrsto.

Ljudje so zelo vezani na klubski nogomet. Veliko bolj. Poglejte denimo Apoel. V ligi prvakov je doma remiziral z Borussio Dortmund! Njegov proračun znaša 20 milijonov evrov, kar je za te razmere veliko. Zelo dobro je v evropski ligi videti tudi Apollon. Točko je vzel Lyonu in Evertonu. To so vse dosežki, ki potrjujejo kakovost ciprskega klubskega nogometa.

Tomaž Kavčič in Matjaž Kek se mu zdita nadvse primerna kandidata za novega selektorja Slovenije. Foto: Vid Ponikvar Slovenska reprezentanca je veliko boljša od ciprske, a v tem trenutku nima selektorja. Kako spremljate dogodke ob iskanju naslednika Srečka Katanca?
Seveda spremljam vse, kar se dogaja okoli izbire novega selektorja. Med kandidati se pojavljajo zanimiva imena. Upam, da bo naslednje obdobje uspešno za reprezentanco, kdorkoli bo njen selektor. Se pa ponuja izjemen trenutek za vstop nekega pravega kandidata. Lahko se vrnejo prave ambicije.

Je predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS) Radenko Mijatović navezal stike tudi z vami?
Ne, ne. V javnosti se omenjajo veliko primernejši kandidati (smeh). Če bi lahko prepričali gospoda Keka, bi, o tem sem prepričan, to zelo dobro služilo slovenskemu nogometu. Ni pa ga preprosto dobiti, saj je tako uspešen z Rijeko, da nihče noče svojih ljudi kar tako odpuščati. Gospod Kek bi bil prava izbira. Neka kontinuiteta z gospodom Kavčičem tudi nikakor ne bi razočarala.

Je pa v Sloveniji veliko bolj kompetentnih ljudi, ki lahko o tem razmišljajo v naših okvirjih. To bo zelo pomembna izbira. Euro 2020 je pomemben za razvoj nogometa na naših tleh. Tako kot so košarkarji lahko dvignili narod na noge in vrnili upanje v šport, kot številni pred njimi, je čas tudi za nogometaše, da ponovno napolnimo stadione in zaživimo skupaj.

Slovenski košarkarski čudež na EuroBasketu v Istanbulu je odmeval tudi na Cipru. Foto: Vid Ponikvar Se je na Cipru sploh kaj poročalo o evropskem naslovu slovenskih košarkarjev?
Malce se je omenjala slovenska reprezentanca, sploh takrat, ko so bili v izločilnih bojih tudi Grki. So se pa po slovenskem uspehu na Cipru spraševali o tem, kako je uspelo tako majhni državi. Ne glede na vse, jih je to res zanimalo. To je bil pravi navdih za vse v športu, kaj se lahko naredi s pravo skupino ljudi, če je dobro vodena. Zgodba je bila predstavljena kot navdušujoča.

Navdušujoča je po svoje tudi zgodba Olimpije, ki ji gre v tej sezoni imenitno. Pod vodstvom Igorja Bišćana sploh še ni izgubila v slovenskem prvenstvu.
Vesel sem, da je tako. Z menoj je Dejan Kopasić, ki je zelo dobra povezava za Olimpijo. Vesel sem, da se zadeve razvijajo v pozitivno smer. Podrobneje spremljam dogajanje pri Domžalah in Olimpiji. Kot privrženec slovenskega nogometa sem bil vesel velikih uspehov na mednarodni sceni. S Simonom Rožmanom na splošno veliko debatirava. Učiva se drug od drugega. Vesela sva, da sva se spoznala.

Na Cipru sodeluje tudi z Dejanom Kopasićem, nekdanjim članom strokovnega vodstva Olimpije. Foto: Vid Ponikvar

Ko ste odšli k Olimpiji, ste mu omogočili, da se vrne na veliki slovenski oder, saj vas je nasledil kot trener Domžal. Še razmišljate o tem, kako ste izgubili službo v Ljubljani?
To je preteklost, zgodilo se je že pred kar nekaj časa. Ne bi rad o tem razmišljal, še manj govoril. Tukaj bi se kar ustavil.

Ste trpeli, ko ste nato za več mesecev ostali brez dela?
Vse je del neke nove osebnosti. To so izkušnje, ki te spremenijo in tudi izboljšajo, če jim to dovoliš. Ko ne delaš v klubu, ti nekaj manjka. Za vsakega v svojem poslu je boleče, če nisi na igrišču. K vsaki stvari pristopiš tako, da se ti naslednjič to ne bi ponovilo. To pa je za trenerja nerealno. Daleč od tega, da bi bilo prijetno, če si brez dela.

Bil sem dokaj blizu sklenitvi dogovora za Sochaux. S francoskim drugoligašem sem opravil tri sestanke, tretjega z lastnikom kluba. Na koncu sva bila le še dva kandidata, a je zbral Nemca Petra Zeidlerja. Vesel sem bil te izkušnje, da sem vseeno stopil v resen krog kandidatov pri resnem francoskem klubu. Ohranili smo dobre stike, vse je pozitivno.

Iz izkušenj pri Olimpiji dobro ve, da se lahko vse hitro obrne v napačno smer. Foto: Vid Ponikvar Zdaj spet žarite v trenerskem smislu?
Počakajmo. Šele začetek sezone je. Ne smem biti evforičen, ker se lahko vse hitro obrne v napačno smer. Če ostaneš dovolj skromen in delaven, se lahko nadejaš, da se bo niz nadaljeval. Daleč od tega, da je okolje idealno za uspeh, je pa morda bolje, da je tako, saj te drži napetega.

Lastnik je ambiciozen, vložek v klub je bil velik. Neke ambicije so, najprej te, da se obstane v ligi. Da gremo iz tekme v tekmo, nato pa bomo januarja videli, do kam sežemo. Če bi se takrat uvrstili v ligo šestih, ki bi nadaljevala sezono v boju za prvaka, bi bil to neverjeten uspeh. To bi bil pravi podvig. Nogomet v tem mestu nima velike zgodovine. Želimo narediti preskok.