Petek, 22. 11. 2019, 14.30
5 let
Vzpon italijanske nogometne reprezentance
Italija je vstala na noge in zagrozila Evropi
"Italija lahko osvoji naslov evropskega prvaka!" je po koncu za Italijo brezhibnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2020 povedal Ciro Immobile. Če bi se besedam trenutno najboljšega strelca italijanskega prvenstva še kako leto nazaj, ko je Italija prvič po 60 letih ostala brez svetovnega prvenstva, smejali, je zdaj povsem drugače. Odkar je na klop Italije sedel Roberto Mancini, so štirikratni svetovni prvaki videti tako dobro, kot že dolgo niso bili. Kako jim je uspelo?
Vse od velike podkupovalne afere Calciopoli, ki je kot strela udarila nekaj tednov pred začetkom svetovnega prvenstva 2006 v Nemčiji, kjer so Italijani pod vodstvom Marcella Lippija potem osvojili svojega zadnjega od štirih naslovov svetovnega prvaka, se italijanski nogomet dolgo ni pobral. Predvsem klubski nogomet je tisti, ki je zaradi ene od največjih afer v zgodovini nogometa najbolj čutil posledice. Italijanska prva liga, ki je desetletja veljala za nogometno ligo NBA, je močno padla. Razen Juventusa, ki jo je, zanimivo, v tej aferi skupil še najhuje in se je moral preseliti v drugo ligo, v Evropi že vrsto let ni konkurenčen noben od italijanskih nogometnih velikanov.
Od leta 2006 naprej so imeli Italijani od 52 imen, ki so od takrat v 13 sezonah igrali v polfinalu lige prvakov, samo pet svojih predstavnikov. Torej manj kot deset odstotkov. Milan je leta 2007, le eno leto po izbruhu afere, postal evropski prvak, tri leta za tem je podobno uspelo še njegovemu mestnemu tekmecu Interju. Potem pa še dva finalna poraza Juventusa v letih 2015 in 2017, pa polfinale Rome leta 2018 in to je to.
Najboljši dosežki italijanskih klubov v ligi prvakov od leta 2006:
2010: Milan prvak
2015: Juventus finale
2017: Juventus finale
2018: Roma polfinale
Pred dvema letoma so se dotaknili dna
Tudi z reprezentančnim nogometom ni bilo veliko bolje. Presenetljiv finale evropskega prvenstva 2012 in poraz proti Španiji z 0:4 je najbližje, kar so vrhu evropskega in s tem svetovnega nogometa v zadnjih 13 letih prišli Italijani. V letih 2008 in 2016 se je njihova pot na evropskih prvenstvih ustavila v četrtfinalu. Nastopi Italijanov na evropskih prvenstvih niti niso bili tako slabi. Sploh, če jih primerjamo s tistim, kar jim je "uspevalo" tam, kjer je najpomembneje.
Po velikem razočaranju, ki so ga doživeli pred dvema letoma, so italijanski navijači spet lahko veseli.
Na svetovnih prvenstvih so v letih 2010 in 2014 zabeležili le eno zmago, tako v Južnoafriški republiki kot tudi v Braziliji pa izpadli s prvenstva, še preden je to prešlo v izločilne faze. V skupinskem delu, torej. V kvalifikacijah za zadnje svetovno prvenstvo so padli še nižje in se pred dvema letoma dotaknili dna. V Rusiji jih namreč nismo videli. Prvič po daljnem letu 1958 in drugič v zgodovini se na svetovno prvenstvo namreč sploh niso uvrstili.
Možakar, ki se je podpisal pod ta "podvig", je danes 71-letni Gian Piero Ventura, ki so ga odgovorni na italijanski nogometni zvezi po nekaj zelo solidnih sezonah na klopi Torina videli kot tistega, ki je pravi človek za vse prej kot lahko sezono. Ni bil, danes pa sedi na klopi drugoligaša Salernitane, h kateremu se je zatekel, potem ko so ga pri Chievu iz Verone odslovili po štirih tekmah, ki jih je vodil.
Italija na velikih tekmovanjih od leta 2006 naprej:
SP 2010: skupinski del (2 remija, 1 poraz)
EP 2012: finale (2 zmagi, 3 remiji, 1 poraz)
SP 2014: skupinski del (1 zmaga, 2 poraza)
EP 2016: četrtfinale (3 zmage, 1 remi, 1 poraz)
SP 2018: izpad v kvalifikacijah
S prihodom Roberta Mancinija se je spremenilo vse
Potem je po vmesni "gasilski" epizodi Luigija Di Biaga, ki je trajala vsega dve tekmi, za delo poprijel človek z veliko bolj zvenečim imenom. Roberto Mancini, legendarni nekdanji dolgoletni nogometaš Sampdorie, pri kateri je najlepše strani klubske zgodovine pisal skupaj s Srečkom Katancem, globok pečat pa pustil tudi v trenerskem poslu. Kot po tekočem traku je namreč osvajal lovorike z milanskim Interjem in tudi Manchester Cityjem, nekaj srebrnine pa je v klubske vitrine prinesel tudi Fiorentini, Laziu in Galatasarayju.
Roberto Mancini je poskrbel za preporod italijanskega reprezentančnega nogometa.
Po ne preveč uspešni in kratki epizodi pri Zenitu se je pred začetkom lanskega poletja vrnil na Apeninski polotok in poprijel za delo. "Začenjamo preporod. Gradili bomo na talentu, odgovornosti in zaupanju. Potrebujem nekaj časa, da spoznam igralce. Želim ustvariti družinsko vzdušje. Ekipo, v kateri se bodo vsi počutili domače," je na uvodni novinarski konferenci italijansko nogometno javnost nagovoril Mancini in pljunil v roke.
Besedam, ki jih je izrekel, je sledil tudi v praksi in močno prevetril reprezentanco, iz katere sta odpadla dolgoletna stebra Italije, veterana Daniele de Rossi in rekorder po številu nastopov v italijanski reprezentanci Gianluigi Buffon, od veteranov pa obdržal Leonarda Bonuccija in okoli izkušenega branilca torinskega Juventusa, ki mu je nadel tudi kapetanski trak, začel graditi novo reprezentanco.
Priložnost so dobili novi fantje in takoj navdušili
Staviti je začel na mlajše in bil pri tem precej predrzen. V ogenj je, še preden je ta dopolnil 20 let in s komaj nekaj nastopi v članski ekipi Rome, tako porinil tudi Nicola Zaniola, danes enega najbolj vročih italijanskih nogometašev. Pod Mancinijevim vodstvom pa so se v reprezentanco prebili tudi številni drugi.
Mladi Nicolo Zaniolo je za Italijo debitiral, še preden je v članski konkurenci zbral 30 klubskih nastopov.
Še en najstnik, Moise Kean, ki je lani opozoril nase pri Juventusu, danes pa po astronomskem prestopu greje klop pri Evertonu, ki je zanj poleti odštel 27,5 milijona evrov. Med vratnice je postavil še enega 20-letnika Gianluigija Donnarummo, zelo pomembni vlogi pa namenil tudi naturaliziranima nogometašema, ki prihajata iz Brazilije. Vezistu Chelseaja Jorginhu, ki je bil morda celo najboljši igralec Italije v letošnjem letu, in njegovemu klubskemu soigralcu Emersonu, ki igra v obrambi.
Pod Mancinijevim vodstvom so reprezentančni preboj dočakali še številni drugi. Vezist Juventusa Federico Bernardeschi, mladi napadalec Fiorentine Federico Chiesa, par let starejši napadalec Torina Andrea Belotti, ki je bil s petimi goli tudi najboljši strelec Italije v kvalifikacijah, branilec Rome Gianluca Mancini, njegov klubski soigralec, vezist Lorenzo Pellegrini, še en najstnik, komaj 19-letni vezist Brescie, eden večjih upov evropskega nogometa Sandro Tonali in še in še … Ključe zvezne vrste pa je Mancini seveda v roke dal verjetno prvemu zvezdniku italijanskega nogometa zadnjih let, vezistu PSG Marcu Verrattiju.
Leonardo Bonucci je kapetan in idejni vodja nove Italije na igrišču.
Sijajen napad in kot skala trdna obramba
Mancini je svojo pot v vlogi italijanskega selektorja začel z zmago, porazom in remijem na prijateljskih tekmah pred začetkom lanskega poletja proti Savdski Arabiji, Franciji in Nizozemski, potem pa v A skupini lige narodov v konkurenci Portugalske in Poljske pristal na drugem mestu.
Novembra lani, na prijateljski tekmi proti ZDA v Genku, kjer so Italijani do zmage z 1:0 prišli z golom Matea Politana v 94. minuti, pa se je začel Mancinijev sijajen niz zmag, ki traja še danes. V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 je v konkurenci Finske, Bosne in Hercegovine, Grčije, Armenije in Liechtensteina nanizal deset zmag na desetih tekmah.
V tem času je Italija zabila kar 37 golov in postala druga najučinkovitejša reprezentanca kvalifikacij. Več zadetkov, 40, je dosegla le Belgija. Ob tem so Italijani prejeli samo štiri zadetke, s tem pa poskrbeli za tretjo najboljšo obrambo v kvalifikacijah. Manj golov, tri, sta prejeli le Ukrajina in, spet, Belgija.
Italija v kvalifikacijah za EP 2020:
Barella 7., Kean 74.
Italija : Liechtenstein 6:0 (4:0)
Sensi 17., Verratti 32., Quagliarella 35./11m, 45./11m, Kean 69., Pavoletti 76.; R.K.: Kaufmann 45./Liechtenstein
Grčija : Italija 0:3 (0:3)
Barella 23., Insigne 30., Bonucci 33.
Italija : Bosna in Hercegovina 2:1 (0:1)
Insigne 49., Verratti 86.; Džeko 32.
Armenija : Italija 1:3 (1:1)
Karaptyan 11.; Belotti 28., Pellegrini 77., Hayrapetyan 80./a.g.; R.K.: Karapetyan 45./Armenija
Finska : Italija 1:2 (0:0)
Pukki 72./11m; Immobile 59., Jorginho 79./11m
Italija : Grčija 2:0 (0:0)
Jorginho 63./11m, Bernardeschi 78.
Liechtestein : Italija 0:5 (0:1)
Bernardeschi 2., Belotti 70., 90., El Shaarawy 82.
Bosna in Hercegovina : Italija 0:3 (0:2)
Acerbi 21., Insigne 37., Belotti 52.
Italija : Armenija 9:1 (4:0)
Immobile 8., 33., Zaniolo 9., 64., Barella 29., Romagnoli 72., Jorginho 75./11m, Orsolini 77., Chiesa 81.; Babayan 79.
Italija je za konec brezhibnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2020 v Palermu z 9:1 razbila Armenijo.
Rekorden niz zmag in skorajda tudi rekordno visoka zmaga
Z 11 zmagami v nizu je Mancini poskrbel za nov mejnik, saj tolikokrat Italiji ni uspelo zmagati še nikoli. Pred tem je bil rekorder Vittorio Pozzo, selektor Italije v letih 1934 in 1938, ko so Italijani osvojili prva dva od štirih naslovov svetovnih prvakov, s katerimi se ponosno trkajo po prsih.
V sistemu 4-4-3, na katerega prisega Mancini, se zdi zdajšnja italijanska zasedba malodane brezhibna, zato ne čudi, da jo mnogi celo uvrščajo med glavne favorite za naslov. Na stavnicah je skočila na sedmo mesto, medtem ko je bila še leto nazaj precej nižje.
"Lahko gremo do konca. Lahko postanemo evropski prvaki!" je po koncu kvalifikacij povedal izkušeni napadalec Ciro Immobile, strelec dveh golov in asistent na zadnji kvalifikacijski tekmi Italije, ko je ta razbila Armenijo. Zvezdnik rimskega Lazia, ki utegne rešiti še zadnjo zagato, ki jo Mancini ima.
Mario Balotelli, ki se je po letih tavanja v tujini vrnil v Italijo, tudi v majici Brescie ni prepričljiv.
Na mestu pravega, klasičnega napadalca, namreč še ni našel tistega, ki bi bil nezamenljiv in tudi redno neprizanesljiv do nasprotnikovih vratarjev. Keane je po odhodu v Everton padel v težave, ki jih bo skušal rešiti z januarskim prestopom drugam. Mario Balotelli, ne tako dolgo nazaj prvi zvezdnik italijanskega nogometa, pa že leta išče pravo formo in svojo pravo podobo. Nič ne kaže, da jo je v Brescii našel.
V lov na drugi evropski naslov tudi s pomočjo domačih navijačev
Ampak tudi brez njiju imajo Italijani dovolj razlogov za optimizem in verjamejo v to, da gredo lahko prvič po letu 1968, ko so osvojili do zdaj edini naslov evropskega prvaka, do konca. Kako tudi ne bi. Kvalifikacije so končali z rekordnim nizom zmag in bili v zadnjem kvalifikacijskem nastopu za gol oddaljeni tudi od najvišje zmage v svoji zgodovini. Armenijo so premagali z 9:1 in skorajda popravili rekordno zmago z olimpijskih iger 1948, ko so ZDA odpihnili z 9:0.
Italijani so na velikem tekmovanju nazadnje zmagali leta 2006, ko so postali svetovni prvaki.
Pa tudi to, da bodo tekme skupinskega dela in morebitni četrtfinale igrali pred domačimi navijači, v Rimu, jim daje dodatne razloge za optimizem.
Ni kaj. Italija, ki se je pred dvema letoma dotaknila dna in ostala brez nastopa na svetovnem prvenstvu, se je dvignila na noge, zarjovela in zagrozila nogometni Evropi. Azzurri so nazaj!
Nogometaši, ki so igrali za Italijo v kvalifikacijah za EP 2020:
Igralec | Igralno mesto | Nastopi v kvalifikacijah | Goli v kvalifikacijah | Klub | Starost | Tržna vrednost: |
---|---|---|---|---|---|---|
Leonardo Bonucci | branilec | 10 | 1 | Juventus | 32 let | 28.000.000 evrov |
Jorginho | vezist | 9 | 3 | Chelsea | 27 let | 65.000.000 evrov |
Federico Bernardeschi | vezist | 8 | 2 | Juventus | 25 let | 45.000.000 evrov |
Nicolo Barella | vezist | 8 | 3 | Inter | 22 let | 36.000.000 evrov |
Andrea Belotti | napadalec | 7 | 5 | Torino | 25 let | 35.000.000 evrov |
Marco Verratti | vezist | 7 | 2 | PSG | 27 let | 75.000.000 evrov |
Federico Chiesa | napadalec | 6 | 1 | Fiorentina | 22 let | 60.000.000 evrov |
Nicolo Zaniolo | vezist | 5 | 2 | Roma | 20 let | 40.000.000 evrov |
Emerson | branilec | 5 | / | Chelsea | 25 let | 25.000.000 evrov |
Salvatore Sirigu | vratar | 5 | / | Torino | 32 let | 7.500.000 evrov |
Gianluigi Donnarumma | vratar | 5 | / | Milan | 20 let | 55.000.000 evrov |
Ciro Immobile | napadalec | 4 | 3 | Lazio | 29 let | 40.000.000 evrov |
Lorenzo Insigne | vezist | 4 | 3 | Napoli | 28 let | 65.000.000 evrov |
Alessio Romagnoli | branilec | 4 | 2 | Milan | 24 let | 50.000.000 evrov |
Alessandro Florenzi | branilec | 4 | / | Roma | 28 let | 25.000.000 evrov |
Sandro Tonali | vezist | 4 | / | Brescia | 19 let | 30.000.000 evrov |
Francesco Acerbi | branilec | 3 | 1 | Lazio | 31 let | 12.000.000 evrov |
Leonardo Spinazola | branilec | 3 | / | Roma | 26 let | 15.000.000 evrov |
Armando Izzo | branilec | 3 | / | Torino | 27 let | 20.000.000 evrov |
Cristiano Biraghi | branilec | 3 | / | Inter | 27 let | 10.000.000 evrov |
Giorgio Chiellini | branilec | 3 | / | Juventus | 32 let | 7.500.000 evrov |
Lorenzo Pellegrini | vezist | 3 | 1 | Roma | 23 let | 40.000.000 evrov |
Stefano Sensi | vezist | 3 | 1 | Inter | 24 let | 30.000.0000 evrov |
Fabio Quagliarella | napadalec | 3 | 2 | Sampdoria | 36 let | 2.500.000 evrov |
Gianluca Mancini | branilec | 3 | / | Roma | 23 let | 22.000.000 evrov |
Moise Kean | napadalec | 2 | 2 | Everton | 19 let | 40.000.000 evrov |
Stephan El Shaarawy | napadalec | 2 | 1 | Šanghaj Shenhua | 27 let | 25.000.000 evrov |
Mattia De Sciglio | branilec | 2 | 1 | Juventus | 27 let | 14.000.000 evrov |
Giovanni Di Lorenzo | branilec | 2 | / | Napoli | 26 let | 15.000.000 evrov |
Danilo D'Ambrosio | branilec | 1 | / | Inter | 31 let | 13.000.000 evrov |
Cristiano Piccini | branilec | 1 | / | Valencia | 27 let | 10.000.000 evrov |
Bryan Cristante | vezist | 1 | / | Roma | 24 let | 25.000.000 evrov |
Vincenzo Grifo | napadalec | 1 | / | Feiburg | 26 let | 9.000.000 evrov |
Matteo Politano | vezist | 1 | / | Inter | 26 let | 30.000.000 evrov |
Riccardo Orsolini | vezist | 1 | 1 | Milano | 22 let | 20.000.000 evrov |