Jan Oblak je dolžnik Slovenije

Ni dvoma o tem, da je Jan Oblak vrhunski nogometaš in športnik, na katerega je lahko Slovenija zelo ponosna. In tudi je. Do takšnega statusa in vseh milijonov, ki mu jih ta prinaša, je s talentom, marljivim delom in tudi kančkom sreče, ki je za uspeh zagotovo potrebna, prišel povsem po svojih zaslugah in postal eden od najboljših, če ne celo kar najboljši nogometni vratar na svetu.

O tem, da je res tako, ste lahko večkrat, napisano tudi izpod mojih prstov, prebirali na naših spletnih straneh. Na primer tukaj, tu in tudi tukajle, če prilepim povezave na samo nekaj izmed na desetine hvalospevov na njegov račun, ki jih nizamo iz tedna v teden. Pri 26 letih je, to lahko ugotovimo že danes, ko je pred njim še vsaj desetletje igranja na najvišji ravni, najbolj cenjen posameznik v zgodovini slovenskega nogometa.

Prav zaradi tega bi moral biti Oblak tisti, ki "dela razliko", a je za zdaj v slovenskem dresu ni. Težko se spomnim, kdaj je na najpomembnejših tekmah Slovenije zares blestel. Takole iz glave morda na gostujočih tekmah proti Slovaški in Angliji v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018. No, pa še tam, na enem od najbolj kultnih štadionov na svetu, na Wembleyju, so Angleži tik pred zadnjim sodnikovim žvižgom prestregli njegovo neprevidno podajo in začeli akcijo, ki jo je Harry Kane sklenil z golom za zmago z 1:0 v 94. minuti. Obe ti tekmi, v Trnavi in v Londonu, so Slovenci izgubili.

Mimogrede, ko beseda nanese na njegovega predhodnika Samirja Handanovića, ob spominu na tekme, na katerih je reševal Slovenijo, hitro potrebujemo prste ne dveh, ampak več rok. Če želimo opomniti na napake, ki jih je v letih uspešnega branjenja slovenskega gola počel, pa bomo morali po spominu kopati precej globoko.

Tudi v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020, ki so se za Slovenijo spet končale brez uspeha, Oblak Sloveniji ni prinašal točk. No, pravzaprav ju je. Slovenijo je rešil pred sramoto v Stožicah, kar bi točka proti eni od najbolj skromnih reprezentanc v vseh kvalifikacijah, Latviji, zagotovo bila. Z odlično obrambo pred koncem tekme ji je proti obubožani zasedbi Slaviše Stojanovića prinesel tri točke. Na edini zares dobri tekmi Slovenije v teh kvalifikacijah, pri domači zmagi nad Poljsko, pa, kot je priznal tudi sam, dela sploh ni imel.

Tudi natančen algoritem, ki ga za ocenjevanje nogometašev uporabljajo na uradni spletni strani tekmovanja na Uefa.com, Oblakovih predstav v teh kvalifikacijah ne postavlja v najboljšo luč. Po točkovanju, pri katerem upoštevajo številne parametre, je Oblak šele 30. najboljši vratar od natanko 100, ki so nastopili v kvalifikacijah za naslednje evropsko prvenstvo.

Prej kot na dobre obrambe, s katerimi nas je razvajal, nekaj jih seveda je bilo, se spomnimo na spodrsljaje, ki so se mu v teh kvalifikacijah pripetili. Prvi gol na torkovi tekmi proti Poljski v Varšavi, kjer je vsaj še enkrat pokazal negotovost, gre zagotovo na njegov račun. Če pa bi Izraelci po strelih od daleč v Stožicah dvakrat tako prerešetali Vida Belca, ki je bil prav po Oblakovi zaslugi po sili razmer njegov predhodnik v slovenski reprezentanci, bi ga verjetno pribijali na križ. Tako pa …

Tako pa se zdi, kot da je Oblak v Sloveniji nedotakljiv. Tako med širno kot tudi strokovno javnostjo. Ko obrani strel, ki bi ga vratar njegovega kova tako ali tako moral obraniti, rešuje Slovenijo. Ko prejme gol, ki ga ne bi smel, je večina tiho. Ko mu uspe spektakularna obramba, kot je bila seveda tudi tista, ki je omilila torkov poraz na Poljskem, ljudje od evforije malodane padajo v nezavest.

Res čudno, da uživa tak status. Sploh glede na to, kako zelo domoljubni znamo biti Slovenci, on pa je v letu 2018 obrnil hrbet takratnemu selektorju Tomažu Kavčiču in z njim tudi Sloveniji, za katero ni igral, ker je bil "poškodovan". Medtem pa je pri Atleticu razvajal s spektakularnimi obrambami in še bolj spektakularnimi številkami. Da se ne ponavljamo kot papagaji, ampak verjetno vam je zdaj, ko je prišel do tega, kar je želel, jasno, zakaj ga eno leto ni bilo.

Pa še tole. Oblak je bil po številnih preverljivih podatkih za Josipom Iličićem drugi najboljši posameznik Slovenije v teh kvalifikacijah, ampak … Za svoje visoke, najvišje standarde preslab. Če bo Oblakov dober prijatelj in še veliko boljši košarkar, fantastični Luka Dončić, na junijskih olimpijskih kvalifikacijah z 12 točkami na tekmo najboljši strelec Slovenije, tej pa v lovu na Tokio ne bo uspelo, mu verjetno ne bomo ploskali. Zato, ker vsi dobro vemo, da spada med najboljše na svetu, in bomo od njega pričakovali še veliko, veliko več. Tako kot pričakujemo tudi od Oblaka, kar je pravzaprav pohvala. Ne govorimo namreč o Jožetu iz Kočevja, ki občasno, če mu v službi ni treba delati nadur, med vratnici stopi v slovenski tretji ligi, ampak o tržno najbolj vrednem vratarju na svetu ta hip in tudi vseh časov.

Seveda niti pomisliti ne upamo na to, da bi moralo biti njegovo mesto v slovenski reprezentanci kadarkoli postavljeno pod vprašaj, saj nismo nori in niti ne pijani, a dejstvo je, da je Oblak za zdaj v slovenskem dresu dolžnik. Že kmalu, upamo in tudi verjamemo, bo drugače. Gremo naprej. V nove kvalifikacije, po (zdaj že zares) stare uspehe. S tako dobrim vratarjem, ki vnaša mir v slovenske in nemir v nasprotnikove vrste, jih bo veliko lažje ponoviti. Včasih pa si je pred tem dobro naliti tudi kakšen deciliter čistega vina …

Preberite še:

Sportal Matjaž Kek ne ceni slovenskega nogometa

Sportal Matjaž Kek: Veliko je bilo dobrih stvari, a tudi začetniških napak

Sportal Slovenija najboljša v Evropi, a …