Primorska čudeža, ki se razlikujeta kot dan in noč

Selektor članske reprezentance Srečko Katanec je večkrat pripomnil, da slovensko prvenstvo morda ni tako kakovostno, kot bi si sam želel, je pa vsekakor zanimivo. Pogled na razpredelnico pritrjuje njegovi drugi trditvi.

Gneča je tolikšna, da se scenarij o ponovnem dramatičnem razpletu na vrhu ponuja kar sam od sebe. Po osmih krogih si je najboljše izhodišče zagotovilo pet klubov.

Vodilna Olimpija ima 16 točk, sledita ji Gorica in Luka Koper s 15, Mariborčani in Domžalčani so jih zbrali 14. Pet najboljših slovenskih klubov tako ločita le dve točki. S tem so ustvarjeni vsi pogoji za novo prvoligaško poslastico.

Oba Primorca, a brez pretiranih podobnosti

Izenačenost pri vrhu je po dokaj zgodnjih izpadih slovenskih klubov v Evropi povečala zanimanje za domači klubski nogomet. Velike zasluge imata primorska kluba Luka Koper in Gorica. Drzno sta se pridružila veliki slovenski trojici.

Olimpija, Maribor in Domžale so najvišja mesta osvajali že v prejšnji sezoni, zato ni nikogar presenetilo, da se tako visoko uvrščajo tudi v tej. Se bodo morali pa potruditi, če bodo želeli pobegniti ambicioznim Primorcem. Gorica in Koper sta se najboljšim priključila, zdaj pa si želita, da bi prelepi trenutki na visokih mestih trajali vse do konca sezone.

Gorica in Koper sicer nimata prav veliko skupnega. Združujeta ju le dve stvari. Oba prihajata iz Primorske, v osmih krogih pa sta zbrala enako število točk. To drži. V vseh preostalih pogledih se razlikujeta, pogosto tako očitno kot dan in noč.

V nogometu ne vlada le denar

Za dosego svojih ciljev sta ubrala različni poti in poskrbela za enak učinek. Oba sta osvojila 15 točk, kar zadošča za drugo oziroma tretje mesto. To je dokaz, da je nogometna Primorska vstala in prisilila tekmece, da jo bolj upoštevajo. Postavlja se vprašanje, kdo je lahko bolj zadovoljen, kdo se lahko pohvali z boljšim vzdušjem tako v klubu kot mestu nasploh oziroma kdo za zdaj to manj občuti v denarnici. V tem pogledu so srečnejši pri Gorici.

Če so vrtnice s svojim srčnim in varčnim projektom širni Sloveniji dokazale, da v nogometu ne vlada le denar, ampak se zmore marsikaj postoriti tudi z izkazovanjem ljubezni matičnemu klubu, so se na Bonifiki odločili, da bodo zaigrali na drugačne strune.

Tujska legija v Kopru

Pri Gorici prevladujejo domači igralci, ki so ustroj novogoriškega kluba spoznavali že v mlajših kategorijah, v Kopru pa se kopičijo nogometaši s tujimi potnimi listi. Slovenijo doživljajo le kot vmesno postajo. Za nekatere je še zadnja priložnost, da opozorijo nase v tekmovalnem nogometu. Veliko tujcev v Kopru igra prvič v 1. SNL, domačih fantov pa je vedno manj. Tako malo jih je, da jih lahko na tekmah v začetni enajsterici prešteješ na prste ene roke, kar ne spada v zgodbo o mestu, prepolnem nogometnih talentov.

Zanimivo je, kako se lahko v nogometu vse hitro spremeni. Le nekaj sezon pred tem je bil položaj obrnjen. Takrat se je v Novi Gorici trlo takšnih in drugačnih italijanskih igralcev, ki so iz slačilnic pregnali domače fante (sezona 2013/14, ko je Gorica postala pokalni prvak), v Kopru pa so prevladovali Slovenci. Zdaj je drugače, bistveno drugače.

Gorico vodijo Slovenci, Kopra ne

Koprčani so po izpadu Zavrča prevzeli status najbolj množične tujske nogometne legije v Sloveniji, Novogoričani pa so pri nizanju uspehov postali tako dosledni z naslanjanjem na lokalno-patriotsko držo, da skoraj poosebljajo ideal, s katerim se bohoti Athletic Bilbao. Slavni baskovski klub ostaja zvest pravilu, da lahko zanj nastopajo le Baski. Gorica ima tako malo tujcev, da v tem pogledu izstopa v prvi ligi. Ko je igrala zadnjo tekmo z Olimpijo, se je na zelenici pojavil le eden.

Velike spremembe med kluboma so tudi v strokovnem in organizacijskem vodstvu. Gorica ima na klopi nekdanje klubske legende, ki so s ponosom nosile belo-modri dres, zdaj pa klubu pomagajo v odgovornih vlogah in usmerjajo varovance po igrišču. Pri Kopru imajo glavno besedo Srbi, podobno velja tudi pri kadrovanju igralcev, saj usklajevanja potekajo med športnim direktorjem Dušanom Petkovićem in hrvaškim agentom Andyjem Baro.

Na Bonifiki ne manjka znanih imen

Rezultat za zdaj ustreza Koprčanom. Po lanskem spomladanskem polomu, ko se je koprski župan Boris Popović prenaglil v napovedih, nato pa za prvoligaški obstanek trepetal vse do zadnje sekunde, je dosežen bistven napredek.

V Kopru v zadnjem času ne manjka znanih novincev. Res so že v letih, a imajo tako bogato preteklost, da izstopajo iz povprečja 1. SNL. V Kopru pozornosti ne pleni le nekdanji reprezentant BiH Zlatan Muslimović, ki je bil po neslavni prekinitvi sodelovanja s Špancem Albertom Riero prepoznan kot največja dragocenost Kopra, ampak tudi njegov rojak Senijad Ibričić, po novem pa še Hrvat Danijel Pranjić.

Poleti sta se Kopru pridružila igralca, ki sta leta 2014 zastopala barvi domovin na svetovnem prvenstvu v Braziliji. Nekdanji zvezdnik Bayerna Pranjić tekmovalnega nogometa ni igral že kar nekaj časa, na odločitev, da se preseli na slovensko obalo, pa so vplivali tudi njegovi sorodniki. Kar nekaj jih živi v Ljubljani. Odločil se je, da bo kariero nadaljeval v Kopru. Ustrezalo mu je finančno ugodje, s katerim se še lahko pohvali klub in mu ponudi dobre pogoje. Za zdaj jih še lahko, a idila morda ne bo več trajala dolgo.

Temni oblaki nad Koprom

Odkar je Koper v začetku leta nenadoma poskrbel za novo klubsko podobo, Bonifika pa je postala avtobusna postaja za tuje nogometaše, je klub izgubil simpatije domačega občinstva. Gorica jih ni, saj je deležna vedno več zanimanja. To dokazuje vsaj sto navijačev na derbiju v Ljubljani, kar je za tako velik klub ogromna številka. Že to, da lahko Gorica igra derbi prvenstva v Stožicah in se obenem poteguje za ohranitev vodilnega mesta, je največja pohvala klubski politiki, ki ji skuša zadostiti predsednik Hari Arčon.

Klub se ne kopa v denarju, a posluje tekoče in z vizijo. Iz tedna v teden je tudi več sponzorjev in podjetij, pripravljenih na sodelovanje. Nad Koprom so se, kar zadeva denar, zbrali nekoliko skrivnostni temni oblaki. Klubska prihodnost je negotova. Kopru grozi poenotena prisilna poravnava, veliko je čudnih reči, tako da se omenja tudi možnost stečaja. Ozračje ni prijetno, dobri rezultati pa skrbijo, da ne prevladuje še slabše razpoloženje.

Konkurenčna Gorica in Koper sta dobrodošli pridobitvi za slovenski nogomet, ki potrebuje močna kluba iz teh mest, prepolnih nogometnih talentov. Primorska si to zasluži. Že tako je ostala brez ajdovskega Primorja, ki se po finančnem pogromu še ni pobralo, tako da se je njegov naslednik dokopal le do tretje lige.

Oba kluba sta še kako pomembna za slovenski nogomet. V reprezentanci ne manjka nekdanjih vrtnic, Olimpijo je na vrh popeljal nekdanji prvi strelec Novogoričanov Etien Velikonja, Koper je v zadnjih sezonah neusahljiv vir okrepitev za mariborski klub. A če se bo tako nadaljevalo, bo lahko z domačimi nogometaši slovenske klube krepila le še Gorica, Koper pa bo trgoval zgolj s tujci ali nogometaši, ki niso bili vzgojeni v Kopru. To pa ne more biti v čast domačim ljubiteljem nogometa.

Očitno se bo tradicija nadaljevala

Ne pozabimo, da so se po osmih krogih pri vrhu zagozdili vsi klubi, ki so na sončni strani Alp že osvojili naslov prvaka. Takšnih je ravno pet, če staro Olimpijo, tisto, ki je domovala za Bežigradom, nato pa finančno propadla, in novo, ki se je s pomočjo predsednika Milana Mandarića zavihtela na prvo mesto, pojmujemo kot le en klub.

Olimpija, Gorica, Luka Koper, Maribor in Domžale. To so klubi, ki so v 25 letih proslavili domači klubski nogomet. Očitno se bo tradicija nadaljevala in se bo naslova znova razveselil nekdo izmed njih. Vsi so pričakovali osamljen dvoboj med Olimpijo in Mariborom, za začetek pa dobili peteroboj. Po zaslugi vstale Primorske.