Bilo je kot v filmu. Na stadion prišel skoraj iz porodnišnice in navdušil proti Olimpiji!

Sportal Olimpija po dobrih dveh letih le premagala Šiškarje

Življenje Matije Orbanića se je v karieri večkrat prepletlo z Olimpijo. Pred leti je nosil njen dres, a mu zaradi prehude konkurence ni bilo usojeno, da bi uresničil sanje in postal prvi vratar zmajev. Priložnost za redno tekmovalno formo je moral poiskati drugje.

Našel jo je na drugem delu Ljubljane, v Spodnji Šiški, kjer uživa v dresu Brava. S Šiškarji je postal pravi strup za Olimpijo, ki ji mlajšega ljubljanskega soseda ni uspelo premagati že sedemkrat zapored, čeprav je bila zaradi višjega mesta na lestvici vedno favoritinja.

Na igrišče pritekel z le eno rokavico

Ko sta se ljubljanska prvoligaša udarila zadnjič, bilo je v Stožicah sredi decembra ob koncu leta 2024, je Obranić poskrbel za neverjetno, skoraj filmsko zgodbo, v kateri je plesal po robu največje sreče in evforije, kar jo sploh lahko občuti oseba. "Na dan tekme se mi je rodil sin Nicolas. To se je zgodilo dopoldan, 15 minut do devetih. Ker je bila tekma z Olimpijo ob 17.30, sem imel dovolj časa, da sem lahko opravil prav vse. Tri ure sem bil še v porodnišnici, šel nato domov, si malce odpočil in nekaj pojedel, nato pa sem poklical trenerja Arnola in mu povedal, da sem postal očka, lahko pa vseeno računa name za tekmo," je tako presenetil soigralce, saj je ob vsem lepem, kar se mu je zgodilo v življenju, branil na pomembnem srečanju, nato pa se še zelo izkazal med vratnicama in pomagal Bravu do velike točke (1:1) v Stožicah.

Trenerja Aleša Arnola je najprej obvestil, da je postal očka, nato pa mu še dejal, da bo vseeno branil na srečanju proti Olimpiji. Šiškarji so v dvoboju, ki bi ga novopečeni očka skoraj začel z le eno rokavico, namučili favorita in osvojili točko. Foto: Jure Banfi

"Bilo je pestro. Ko sem pred tekmo prišel v slačilnico, so me soigralci objemali in mi čestitali. Veliko smo se hecali. Vendarle sem glavni šaljivec v garderobi, tako da me pogosto ne jemljejo resno," se je nasmejal 24-letni hrvaški čuvaj mreže, ki je ljubezen našel v Ljubljani in si tam ustvaril družinsko gnezdece.

Da je bil to prav poseben dan, saj so bile misli mladega starša predvsem pri srčni izbranki in sinu, potrjuje tudi prisrčna anekdota. "To se mi je takrat zgodilo prvič v karieri. Pritekel sem na igrišče, a nato ugotovil, da imam na sebi le eno vratarsko rokavico. Bilo me je neugodno, počutil sem se bedno, a tako se je pač zgodilo. Ob vsem lepem sem jo pozabil v garderobi," ga je nato iz zagate rešil Andraž Kirm, nekdanji as slovenskega nogometa in član strokovnega vodstva Brava, ki je stekel v slačilnico in mu še pravočasno prinesel drugo rokavico.

Pusti mu, da se lahko pošteno naspi

Matija Orbanić je že dolgo prvi vratar Brava, od katerega sta v tej sezoni boljša v prvenstvu le Olimpija in Maribor. Foto: Jure Banfi To je bil dan, ko se je Matija naposlušal besede "bravo". Pa to še zdaleč ne zgolj zaradi imena svojega delodajalca. Prejemal je čestitke, jo znova zagodel nekdanjemu klubu Olimpiji in podaljšal neverjeten niz sedmih zaporednih tekem, na katerih je Bravo, čeprav ima bistveno manjši proračun od zmajev, ostal neporažen proti zeleno-belim favoritom. "Po tekmi je sledila še zabava v čast rojstvu mojega sina. Bilo je prekrasno," je Orbanić nepozabni dan začinil še z zabavo.

Tako je bilo pred tremi meseci in pol. Kako pa se zdaj počuti v vlogi očeta? A zaradi sinčka trpi spanje? "Ne, lahko se pohvalim, da spim zelo v redu. Sprva sem dvomil, ali mi bo to uspevalo, a je fantek res priden. Pusti mi, da se lahko pošteno naspim. Seveda pa mi pri tem ogromno pomaga partnerka Kim. Čez noč niti ne slišim, kdaj začne sin jokati. Takoj je pri njem in poskrbi, da dobi tisto, kar želi," živi prekrasno družinsko življenje.

V šali rečejo, da imajo v žepu že najmanj točko

Bo Aleš Arnol tudi tokrat neporažen proti Victorju Sanchezu? Foto: Aleš Fevžer Podobno uspešen je tudi v nogometu. Z Bravom spada med najboljše slovenske klube, na lestvici je tako visoko, da mu v tem trenutku pripada celo vstopnica za Evropo. Danes ga čaka vsaj na papirju najtežje gostovanje, saj odhaja k vodilni Olimpiji, a takšne tekme v taboru Šiškarjev doživljajo bistveno drugače. Zlasti v luči statistike, ki je proti zeleno-belim zelo uspešna, na zadnjih sedmih tekmah pa so tudi brez poraza. "Na zadnjih tekmah z Olimpijo je bilo ponavadi 1:1. Vedno v šali rečemo, da imamo na tekmi proti Olimpiji v žepu minimalno vsaj eno točko," si ne zna dovolj jasno pojasniti fenomena, zakaj je Bravo tako uspešen proti ljubljanskim sosedom z Bežigrada.

"Ne vem, kaj se dogaja. A vedno, ko se pomerimo z Olimpijo, je nekaj čudnega v zraku. Očitno ji ne ustreza igrati proti nam," je bil njegov zaključek.

Ostala le še ekonom Bučar in Jože Zmajček

Pri Olimpiji je kot golobradi mladenič dobival priložnost le na prijateljskih tekmah, enkrat pa je branil še v pokalu, a doživel boleč izpad proti Rudarju. Foto: Aleš Fevžer Zanj so ljubljanski derbiji še toliko bolj čustveni, saj se meri s svojim nekdanjim klubom. Sploh prvim, ki je prepoznal njegov talent in ga pripeljal iz rojstnega mesta Pulj. Takrat je bil star komaj 18 let, z Olimpijo preživel marsikaj, tudi osvajal lovorike, pri tem pa zaradi (pre)velike konkurence zgolj treniral. Priložnosti na tekmah ni prejel, Nejc Vidmar je imel ogromno prednost. Branil je le na pokalnem srečanju, ki pa mu ni ostalo v prijetnem spominu, saj so zmaji nepričakovano izpadli po porazu proti velenjskemu Rudarju (0:1). Leta 2020 je tako zamenjal okolje. Zakaj je sploh zapustil zmaje? "Iztekla se mi je pogodba in sem odšel. To je edini razlog. Takrat je vskočil Bravo. Bil je edini klub, ki mi je hotel dati priložnost," se je tako preselil na drugo stran Ljubljane.

"Zanimivo je, da so se od takrat pa do danes pri Olimpiji že vsi zamenjali. Ostala sta le še ekonom Branko Bučar in Jože Zmajček," je omenil še Jožeta Vidrgarja, dobrega duha garderobe, ki pomaga ekipi in se večkrat preobleče v maskoto kluba.

"Kar srhljivo je, v kolikšni meri se je zamenjala zasedba v teh petih letih," bo danes v Stožicah v vrstah Olimpije zaman iskal prepoznavne obraze, s katerimi si je nekoč delil slačilnico. Ko je denimo zapustil zmaje, je bil zdajšnji kapetan Olimpije Marcel Ratnik še mladinec.

Med čuvaji mreže 1. SNL ni veliko mladih očkov

Pojasnil nam je, da so se v taboru Brava po temeljiti analizi dobro pripravili na vodilno Olimpijo, tako da pričakujejo nadaljevanje niza neporaženosti proti zmajem. "Radi bi izkoristili njihove največje slabosti. Kot vratarja me čaka veliko dela. Skušal bom ostati zbran do zadnje sekunde in pomagati soigralcem. V napadu se ne smemo osredotočiti le na Raula Florucza," je omenil prvega strelca tekmovanja, novopečenega avstrijskega članskega reprezentanta (12 golov) in dodal: "Olimpija premore toliko kakovosti v napadu, da lahko proti nam doseže zadetek katerikoli njen igralec. Pri pokrivanju se ne smemo osredotočiti le na enega," se zaveda, kako zelo zna biti nevarna celotna zasedba Victorja Sancheza.  

V 1. SNL ni veliko vratarjev, ki so že zibali. Matija Orbanić in Matevž Vidovšek spadata v omenjeni klub. Foto: Aleš Fevžer

Zanimivo je, da si lahko s stanovskim kolegom Matevžem Vidovškom izmenjata veliko dragocenih napotkov, saj sta oba mlada očka. Kar zadeva mlade starše med vratarji v 1. SNL, Orbanić opaža, da za zdaj spada v manjšino, saj jih je zelo malo. "Ni nas veliko. Nisem povsem prepričan, če je ravno tako, a zdi se mi, da sta očeta le še Jug pri Mariboru ter Posavec pri Primorju, potem pa se že konča," je postregel z zanimivim podatkom.

Navdušen nad kakovostjo vratarjev v Sloveniji

V mladosti je oboževal vratarski slog in vrline Samirja Handanovića. Foto: Getty Images Da se je preselil v Slovenijo, je zaslužen tudi Samir Handanović. Orbanić ga je v mladosti oboževal kot vratarja milanskega Interja. Skušal je posnemati njegov slog. "Od njega sem se veliko naučil. Njegov slog je povsem drugačen od tistih, ki jih imajo hrvaški vratarji," je navdušen nad odličnostjo slovenskih nogometnih vratarjev, zlasti Handanovića in zdajšnjega kapetana Slovenije Jana Oblaka. "V Sloveniji je ogromno vrhunskih vratarjev. Vsaj šest ali sedem v 1. SNL bi jih lahko zagotovo branilo za tri najboljše hrvaške ekipe," je imel v mislih Rijeko, Hajduk in Dinamo.

Njegova nogometna pot se je začela na jugu Istre, v rojstnem mestu Pulj. Začel je pri sedmih letih, najprej kot igralec v polju, nekajkrat pa se je preizkusil tudi na golu. "Zlasti takrat, ko ni bilo nobenega vratarja. Ko se je igral derbi, sem želel namenoma na gol. To, da bi reševal soigralce, me je od nekdaj privlačilo. In predstavljalo dodatni motiv. Od majhnih nog sem sicer kot nogometaš dosegal zadetke, bil tudi levi bočni branilec in celo štoper. To mi še danes pomaga pri lažjem branju igre in dobri tehniki,'' spada med vratarje, ki si upajo pogumneje igrati z žogo na tleh.

Nikoli si ni predstavljal, da bo v Sloveniji našel dekle svojega življenja

Kot vratar je začel kariero pri Istri, po štirih letih, ko je klub zapadel v resnejše finančne težave, pa se je moral odpraviti drugam. "Plače ni bilo od nikjer, štipendije smo imeli zelo skromne, klubski računi pa so bili blokirani. Nekateri soigralci so se znašli, takrat odšli v večje hrvaške klube, denimo Rijeko, Hajduk ali Osijek. Tudi sam sem šel na preizkušnjo k Osijeku in bil v Slavoniji sedem dni. Zadovoljni so bili z menoj, a so mi ponujali enako plačo, kot sem jo imel pri Istri. To pa je bilo le 250 evrov. Da bi to doživljal 600 kilometrov od rojstne hiše? Ne, tega nisem želel." Tako je ostal v Pulju, kjer je hodil še v srednjo šolo, nato pa mu je agent sporočil, da se zanj zanima tudi Olimpija.

Prihaja iz Pulja, največjem mestu v Istri, ki se lahko pohvali s številnimi turističnimi znamenitostmi. Foto: Ana Kovač

Ponudba zmajev ga je takoj prepričala. Pri 18 letih je vstopil v zmajevo gnezdo, Slovenija pa mu je hitro prirasla k srcu. "Nikoli si nisem predstavljal, da bom v Sloveniji našel dekle svojega življenja," je presrečen, da je njegovo srce omrežila Ljubljančanka Kim. Kot Hrvat se je hitro privadil slovenskih navad. "Opazil sem, da ste, kar zadeva delavnost, bolj naklonjeni Avstriji in germanskemu dojemanju resnega dela in discipline," je izpostavil glavno razliko med Slovenci in Istrani. "Pri nas so ljudje podobni Dalmatincem. Pač, kavica, bevanda … Ljudje živijo od turizma in nimajo tako ponotranjenih delovnih navad. Seveda pa je to odvisno od posameznikov. To ne velja za vse," se je zasmejal.

Ljubljana je zanj lepša od Zagreba

Za največje slovensko mesto Ljubljano, kjer si je ustvaril družinski dom, ima zgolj besede hvale. "Ljubljana je prekrasna. Je idealno mesto za življenje. Za popolnost ji manjka le še nekaj. Morje," ne more iz svoje istrske kože, saj se je kot deček hitro navezal na morje.

Stara Ljubljana ga je takoj očarala. Foto: Thinkstock

"Če hočeš študirati, imaš v Ljubljani vse, kar potrebuješ. Meni zelo ustreza, da sem tako blizu doma. Do Pulja imam dve uri in 15 minut vožnje. Ljubljana je čudovita. Veliko lepša mi je kot Zagreb. Ko sem bil prvič v starem delu Ljubljane, sem se počutil, kot da bi me s časovnim strojem premestili v 17. stoletje. Zelo mi je všeč," se je zaljubil tako v Ljubljano kot tudi Slovenko.

Bravo ima težave proti tekmecem, ki se zaprejo

Bravo že nekaj časa ni občutil sladkosti zmage, a še vedno vztraja na visokem tretjem mestu. Foto: Jure Banfi Da se v Sloveniji počuti še toliko bolje, je poskrbela še njegova vedno boljša vratarska forma. Z Bravom je lani prvič zaigral tudi v Evropi, podobno bi se lahko zgodilo tudi letos. Kaj bi šele bilo, če Šiškarji na zadnjih štirih tekmah ne bi izkusili manjše rezultatske krize, saj so vselej ostali brez zmage. Temu se je javnost začudila, saj so se pomerili zgolj s tekmeci iz spodnjega dela razpredelnice (1:1 z Muro in Nafto, 0:2 z Radomljami in 3:3 z Domžalami). "Vedno me je bilo bolj strah z Bravom igrati proti manjšim klubom. Pa jih ne podcenjujem. A v tej ligi vladajo med klubi tako majhne razlike, da je veliko odvisno od dnevne forme, kako igraš," zdajšnjega obdobja niti ne doživlja kot krize. To je doživljal sredi jeseni, ko je Bravo oktobra nanizal tri poraze.

Pozneje je bistveno popravil vtis, začel serijsko zmagovati. "Tega ni nihče pričakoval. Zdaj od nas pričakujejo, da bomo z lahkoto premagovali Nafto ali kakšnega podobnega tekmeca, a ni ravno tako. To niso enostavne tekme. V bistvu sem opazil, da imamo težave na srečanjih, ko se naš tekmec zapre. Potem nam vedno nekaj zmanjka do zmage," pojasnjuje razliko, ki vlada pri Bravu, ko je govora o tekmah proti najboljšim tekmecem in pa tistim, ki na lestvici niso tako uspešni.

Čustva skuša pustiti ob strani

Žan Mauricio je pri Olimpiji doživel podobno usodo kot Matija Orbanić. Foto: Jure Banfi Kako pa doživlja srečanja z Olimpijo kot nekdanji vratar zmajev? "S tem nimam težav. Igram za Bravo, zanj bom dal vse, kar imam. Morda bo drugače, ko bom zapustil Bravo, do takrat pa bom vedno skušal pustiti čustva ob strani. Vendarle sem profesionalec," bo tudi danes vstopil v srečanje z Olimpijo brez mešanih čustev, ki bi ga ovirala pri uresničitvi cilja. Ni pa edini nekdanji rezervni vratar zmajev, ki se je v želji po minutah odpravil k drugemu prvoligašu.

Podoben primer predstavlja tudi Žan Mauricio, prvi vratar Nafte. "Poznava se. Privoščil bi mu veliko sreče. Dobro brani v tej sezoni, spomladi je viden velik napredek," je pohvalil Mauricia, s katerim se bosta kmalu spopadla v četrtfinalu pokalnega tekmovanja.

Matija Orbanić se želi z Bravom znova uvrstiti v Evropo. Foto: Aleš Fevžer

Pokal prinaša eno izmed bližnjic za Evropo. "Lani nas ni nihče pričakoval v Evropi. Tudi zdaj je tako. Naš cilj je bil vedno, da si čimprej zagotovimo obstanek, potem pa razvijamo mlade slovenske igralce za udarne prodaje. To je filozofija kluba. Tako bo tudi v prihodnosti, to navsezadnje prinaša tudi rezultate. Moramo uživati v tem, kjer smo. Čar se je boriti za vrh in Evropo s klubi, ki so blizu nas. Ponosen sem, da sem tukaj," na lestvici zaostaja le za Olimpijo in Maribor, po drugi strani pa je višje od preostale sedmerice, tudi prvaka Celja in ambicioznega Kopra, ki ga po novem vodi Slaviša Stojanović.

K Olimpiji se ne bi vrnil, razveselil bi se ponudbe Hajduka

Kariero bi rad nadgradil z odhodom v katero izmed kakovostnejših lig. Ne bi se branil tudi poziva največjih hrvaških klubov. Foto: Aleš Fevžer Pri 24 letih je postal eden najbolj prepoznavnih in stalnih vratarjev 1. SNL. "Kot vsak želim tudi sam narediti še korak naprej in braniti še v boljši ligi," ga vleče v tujino, kjer bi si lahko zagotovil tudi boljšo eksistenco. Ne bi pa imel nič proti, če bi ga poklical kateri izmed največjih klubov iz domovine. "Rijeka bi mi ustrezala zaradi bližine, a bi se najbolj, iskreno povedano, razveselil ponudbe Hajduka. Sem namreč Hajdukovec po srcu. Seveda pa se ne bi branil tudi ponudbe Dinama."

Kako pa bi se odzval, če bi ga Olimpija ob morebitnem odhodu Matevža Vidovška skušala pripeljati nazaj v Stožice? "Nisem si zaprl vrata. Bil sem tam, a sem dobil občutek, kot da bi imel takrat zavezane roke. Raje bi šel srečo iskat nekam drugam. Zato se ne bi vrnil v Olimpijo," se tako v karieri najverjetneje ne bo vrnil v Stožice, ampak so njegovi načrti za prihodnost bolj povezani s tujino. Za zdaj uživa pri Bravu. "Imamo in čutimo mir. Ni pritiska glede rezultatov, kar je velik plus za igralce. Vse je urejeno, redno prejemamo plače. Žal mi je le, da nimamo skupine organiziranih navijačev. No, v tem pogledu nismo osamljeni v 1. SNL," pogreša na domačih tekmah Brava bolj navijaško ozračje.

Ko je Orbanić nazadnje branil proti Olimpiji, je po dvoboju sledila zabava v čast rojstvu njegovega sina. Po čem pa si bo Hrvat zapomnil nedeljski ljubljanski derbi v Stožicah? Foto: Aleš Fevžer

O tem se bo prepričal tudi v nedeljo, saj bo v Stožicah mrgolelo navijačev Olimpije, ki želijo zmajem pomagati do pomembne zmage v boju za naslov prvaka. Obeta se nova priložnost, da mladi ljubljanski klub še enkrat prekriža načrte zeleno-belim. Začelo se bo ob 17.30!

Sportal Slovenec prebolel sramoto Rijeke v Ljubljani: To je bila dobra lekcija!

Sportal Razmišljanje slovenskega junaka, ki boža dušo Celjanom

Sportal Zle slutnje so se uresničile, Litovec mora pod nož

Sportal S Slavišo Stojanovićem v Kopru ni šale

Sportal Srčni Ljubljančan simbol vsega, kar dela Slovenijo tako veliko