Rok Viškovič

Petek,
18. 12. 2015,
16.27

Osveženo pred

9 mesecev, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Primož Gliha Sobotni intervju Sobotni intervju

Petek, 18. 12. 2015, 16.27

9 mesecev, 3 tedne

Primož Gliha: Mladi morajo premagati sami sebe in stremeti k višjemu

Rok Viškovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
Na kavi smo se debelo uro pogovarjali z legendo slovenskega nogometa, ki je zdaj selektor slovenske mlade reprezentance, Primožem Gliho.

Danes 48-letnega Ljubljančana se najbolj spomnimo po treh golih, ki jih je zabil Hrvatom v Splitu leta 1997 (3:3) in skorajda poskrbel, da se ne bi uvrstili na svetovno prvenstvo v Franciji, kjer so pozneje osvojili bron. "Teh golov tisti, ki so jih videli, ne bodo pozabili nikoli. Razlika je le v tem, da v Sloveniji, ko me ustavi policist, zaradi tega plačam sto evrov, na Hrvaškem pa me spustijo naprej," je odgovoril sarkastično. Tem, ki bi jih lahko obdelali, je ogromno, a pogovor – med njim je nekajkrat povzdignil glas in z roko udaril po mizi – je šel v svojo smer. Večji del smo govorili o mladih in tem, kaj jim manjka, da bi bili uspešni. Pa tudi o Olimpiji. Po njenem propadu pred desetletjem je bil prav on eden izmed tistih, ki so poskrbeli, da je bila lahko uspešna nogometna zgodba, ki jo v Ljubljani spremljamo zdaj, sploh spisana.

Slovenska liga je danes kot nalašč za mlade nogometaše, ki v njej dobivajo veliko priložnosti, se strinjate? Ne, ravno nasprotno je. Poglejmo, na koga od fantov, rojenih v letih 1995 in 1996, lahko računam kot selektor mlade reprezentance. V Mariboru so bili trije, Petar Stojanović, Gregor Bajde in Luka Zahović. Potem je v Celju Tilen Klemenčič. V Kopru so bili trije, zdaj je samo še Leo Štulac. V Rudarju ni nobenega. Olimpija ima štiri mlade nogometaše, pri Krki sta dva. Pri Gorici še Gregor Sorčan in Amel Džuzdanović, potem se zgodba konča. To ni moje mnenje, to je matematika.

Če pridem na tekmo med Rudarjem in Domžalami, pa ne igra niti en mladi nogometaš, ni ga niti v zapisniku, potem je to dejstvo, ki ga potrjuje statistika, ne pa moje mnenje. V tujini imamo še Alena Ožbolta in Jona Gorenca Stankovića, ki igrata v četrti nemški ligi, Marka Krivičiča, ki igra v mladinski ligi v Italiji, to pa je konec. Na takšni ravni omenjeni trije zagotovo ne bodo postali nogometaši.

To je težava, a mi je ne vidimo. Pravilno se razvija le Domen Črnigoj. Šel je v klub, ki se bori za obstanek v Švici, in redno igra, zato bo jutri, pojutrišnjem zagotovo članski reprezentant. V generaciji 1995 je v Sloveniji nogomet igralo okrog 350 fantov, zdaj jih je na visoki ravni samo pet.

Zakaj se to dogaja? Težava je predvsem v tem, da mladi nogometaši ne grizejo dovolj. Pridejo do določene točke in se zadovoljijo z doseženim. Ustavijo se. Ni več pravega odnosa. Obkrožajo jih starši, menedžerji in drugi ljudje, ki jim govorijo vsakršne reči in jih na koncu uničijo. Mislijo, da so najboljši. Ko smo mi rastli, je bila hierarhija. Lahko si bil dvakrat boljši od nekoga, ki je bil starejši od tebe, a si nosil njegovo torbo, mu hodil po kavo. To je bilo nekaj povsem normalnega. Niti na misel ti ni padlo, da tega ne bi naredil. Opažam, da je danes spoštovanja vse manj.

Mladi se danes vse prehitro zadovoljijo in ne dajo od sebe svojega maksimuma. Igrajo proti boljšim od sebe in se zadovoljijo s tem, da so 60, 70 minut ohranjali rezultat 0:0, čeprav so potem izgubili z 0:3. Po tekmi slonijo za pultom in drug drugemu govorijo, kako dobri so. Pusti te zgodbice, mojster. Trpi še pol ure, daj vse od sebe, grizi travo in zmagaj. Potem boš res frajer. Potem boš lahko slonel za pultom in ugotovil, da si v življenju res nekaj dosegel.

S tem boš dobil samospoštovanje, z njim pa samozavest. Vem, da sem dober in da si uspeh zaslužim, si boš govoril. Imel boš samospoštovanje in tudi samozavest. Dve pomembni reči. Pri nas pa je: "Vem, da sem dober, a nimam poguma, da bi to izpeljal." Leta pa tečejo in v dveh, treh letih je konec glasbe. Če nogometaš do 21. leta ne bo formiran in ne bo ujel visoke ravni nogometa, je z njim konec in nikoli ne bo prišel nanjo. Vlak bo odpeljal.

Pa je miselnost vseh mladih enaka ali se razlikuje glede na to, od kod kdo prihaja? Izjeme so povsod, sicer pa je vse bolj ali manj enako. Miselnost s tem, od kod kdo prihaja, nima več nobene zveze. Internet je vse uničil. Zdaj so vsi enaki. Vsi visijo na Facebooku in preostalih družabnih omrežjih ter pritiskajo do onemoglosti. Ni velike razlike.

V mladi reprezentanci je nastala velika težava, ko sem postavil pravilo, da pri kosilu ne bo več telefonov. Da sem trmast, da iščem težave, so mi govorili. Juha je na mizi, pa vsi gledajo v telefone. Pokaži vsaj spoštovanje do hrane, če ga že do drugega ne! Ko si v sobi, počni karkoli hočeš, a za mizo se boš obnašal, kot se spodobi. Za mizo se začne red.

Danes vsi vidijo, kakšne nogometne čevlje nosi Cristiano Ronaldo, vsi bi jih seveda radi imeli, nihče pa se ne vpraša, kako je do njih prišel. Da so za njim ure in ure treninga, po deset ur na dan. Da je treniral v dežju, v snegu. Povsod in vedno. Tudi moj sin je prišel do mene in rekel, da si želi nogometne čevlje za 200 evrov. "Super, ni problema. Tukaj imaš denar," sem mu rekel, a prej boš tisočkrat udaril žogo, ne da bi padla na tla. Aha, seveda. To pa ne gre. Zakaj bi potreboval takšno obutev? Ali sama zabija gole? Morda leti po zraku? Moj dragi, najprej si jih zasluži, potem jih boš dobil.

Danes ima mladenič manjši žulj, pa je že vse narobe. Zdravnik, mazila in ne vem kaj vse še. Mi pa smo trenirali na pol poškodovani in šli čez bolečine. Premagali smo sami sebe in si s tem pomagali. Tudi zaradi tega smo splavali na površje.

Kako te težave rešiti? Z vzgojo, od malega. Težava je tudi v tem, ker ko starši plačajo vadbo, mislijo, da morajo dobiti vse, kar so si zamislili za tistih 50 evrov, ki so jih odšteli. To je v redu nekje do 16. leta, potem pa mora biti selekcija, ki pokaže, kdo je dober in kdo slab. Selekcijo pa mora delati nekdo, ki jo zna.

Žal je pri nas tako, da vsakega, ki na kaj opozarja, označijo za nergača, ki samo kritizira, ampak če si dvakrat podal čez gol namesto pred gol in ti rečem, da nekaj delaš narobe, potem to ni kritika. Vsi smo delali izpit za avto, je tako? Inštruktor je rekel, da ne smemo prevoziti rdeče luči. Če smo jo hoteli, je pritisnil na zavoro in nas nahrulil, mar ne? Pa je bil zato nergač in trmast? Ne, seveda ne. Če kot profesionalec, ki je vrsto let igral nogomet na visoki ravni, naredil trenersko šolo in zdaj dela kot trener, na nekaj opozarjam, sem pa nergač in trmast. To seveda ni prav. Malce smo pomešali pojme.

Ko sem skupaj z Alfredom Jermanišem sestavljal selekcijo rodu, rojenega leta 1998, sva sedem mesecev zbirala fante po vsej Sloveniji, ki so se potem uvrstili na evropsko prvenstvo. Vsi so se spraševali, kako nama je to uspelo. Tako, da sva gledala le na kakovost. Na to, kako dobri so fantje in na kakšni ravni so lahko tako dobri. Lahko ti preigravaš nekoga v Sloveniji, a vprašanje je, kako se boš odrezal, ko ti bodo nasproti stali Nemci, Italijani. Takrat se vidi, koliko si dober. Pri nas se govori o tem, koliko je dobrih mladih nogometašev, a dejstvo je, da se vse težje prebijajo na člansko raven.

Vedeti moramo, da je nogomet pri mladincih izpit za motor. Mlada reprezentanca je izpit za avtomobil, članska pa formula ena. "Dober je bil pri mladincih," pravijo nekateri. To ne pomeni čisto nič. Tragedija je to, da pri mladincih zadnje leto igraš z leto mlajšimi in si najboljši. Ni se ti treba truditi, saj si boljši od drugih. Še 31. maja si glavni car, potem pa 1. junija stopiš v člansko garderobo, v kateri te pričaka nekdo, ki je star 35 let in ima deset ali več let starega sina. Doživiš pravi šok, zato največ igralcev propade, ko so stari 20, 21 let. Takrat se izgubijo.

Je tudi v drugih državah z mladimi podobno? Ne, kje pa. Marsikje drugje se zavedajo, da moraš, če želiš biti v življenju uspešen, za to tudi nekaj narediti. Vedo, da boš moral trdo delati, če si boš želel jutri, pojutrišnjem kupiti stanovanje v Parizu. Pri nas smo hitro zadovoljni. Do 30. leta boš igral nogomet, malo delal in se vse življenje zanašal na druge. Po miselnosti smo premalo ambiciozni, premalo megalomanski.

Našim balkanskim bratom tega ne manjka. Hočejo biti najboljši, najlepši, najmočnejši, največji. Želijo imeti sto milijonov in k temu težijo. Mi pa se prehitro zadovoljimo. Ni naključje, da sta za dve veliki uspešni zgodbi slovenskega športa poskrbela tujca, oba Italijana. Andrea Giani, ki je odbojkarje popeljal do srebrne medalje na evropskem prvenstvu, in Andrea Massi, ki je ustvaril Tino Maze. Mi smo hitro zadovoljni, drugi ne.

Lep primer je tekma, ki smo jo z mlado reprezentanco odigrali v zdajšnjih kvalifikacijah. Proti Italijanom smo 70 minut igrali 0:0, a nato prejeli gol. Fantje so bili šokirani, potem prejeli še dva gola in izgubili z 0:3.

V klubih dobro delajo z mladimi? Dobivajo dovolj priložnosti za igro? To je klubska politika. Nogometaši, rojeni leta 1994, so v Sloveniji še največ igrali. Po vseh klubih. Ne vem, morda je bil to čredni nagon. Morda so, ko so jim nekje dali priložnost, za njimi ponavljali še drugi.

Mora pa vsak mladi nogometaš poleg treningov v klubu delati še individualno. Ne more klubski trener vseh 20 mladih pravilno voditi skozi trening. Tri, štiri ure na teden morajo mladi delati še sami. Vsaj toliko.

Pa delajo? Mislim, da je zdaj prišel ta trend, vprašanje pa je, kako trenirajo. Kdo pa pravi, da delajo pravilno. Veste, kako je s temi kondicijskimi trenerji in podobno. Kot z bioenergetiki, malo morje jih je. Med njimi je kar nekaj šarlatanov. Kar naenkrat so se pojavili frajerji z diplomami, ki zdravijo vse mogoče. Podobno je v nogometu. Ogromno je strokovnjakov, a vprašanje je, kako delajo z mladimi. Dejstvo je, da smo si vsi različni. Vsi imamo pluse in vsi minuse. Vprašanje je, ali vsi dobijo tisto, kar bi morali. Samo vaja pod budnim očesom mojstra lahko iz vajenca naredi mojstra.

Andraž Šporar je lep primer nogometaša, ki je v zadnjih sedmih, osmih mesecih tudi z individualnim delom res ogromno napredoval. Že na turnirju v Ukrajini, ki smo ga imeli junija, se je videlo, da je na res visoki ravni. S tem, ko si fizično močan, pa raste tudi samozavest. Naredil je velik korak naprej in bil na srečo za to zdaj tudi nagrajen. Nekateri morajo na to nagrado čakati dlje, nekateri jo dobijo veliko hitreje.

S prestopom v Basel je že pri 21 letih zaslužil ogromno denarja. Je to za tako mladega človeka past? To je spet del selekcije, nadaljnjega razvoja. Zdaj bomo videli, ali se bo ustavil ali šel naprej. Pomembno je, da bo z mislimi le pri nogometu, saj mora še napredovati. Ne sme se ustaviti. Ne sme misliti na denar. Ker če bi bilo tako, v Realu in Bayernu, kjer imajo vsi toliko denarja, da ne vedo, kam z njim, nihče ne bi igral.

Tukaj je vzorčni primer Cristiano Ronaldo. Lahko ga imaš rad, lahko ga nimaš, a treba mu je priznati, da je perfekcionist, ki vseskozi stremi k napredku. Pa bi lahko ob vsem denarju, ki ga ima, le užival in ležal. To so pravi vzorci.

Razlika med amaterjem in profesionalcem je samo v tem, da prvi nogomet igra trikrat na teden, medtem ko mora profesionalec trenirati enkrat, dvakrat na dan, potem poskrbeti še za dve, tri ure regeneracije, preventivnega dela, miselne priprave in tako naprej. V petek zvečer so tvoji vrstniki zunaj, na Facebooku objavljajo fotografije z žura, ti si doma in čakaš na tekmo, življenje pa teče in nič ne reče.

Lahko pa se ti zgodi celo to, da potem na sobotni tekmi igraš slabo in izgubiš. Če zmagaš in si dober, še preneseš. Če ne, pa se pojavijo dvomi. Začneš se spraševati, ali si dovolj dober. Je vse skupaj sploh vredno? To pa je mentalna moč. To je naravna selekcija.

Kako težko je za mlade fante, ko se znajdejo v središču medijske pozornosti? Nič, takoj jih je treba za ušesa. (smeh) Otroku je treba razložiti, da je to le posledica tega, da je delal pravilno. Da bo, če bo nadaljeval v tem ritmu, še bolje. Če se bo ustavil, bo čez dve leti služba ali fakulteta. Če hočeš biti pravi, moraš biti perfekcionist. Če si perfekcionist, greš v podrobnosti. Da greš v podrobnosti, moraš imeti nekaj rad.

Poglejte, vi novinar, on je fotograf. To sta boemska poklica. Predvidevam, da imata svoja poklica rada. Da sta ju najprej jemala kot hobi, šele potem kot službo. Smisel življenja je, da delaš nekaj, v čemer uživaš. Če boš vsak dan hodil v službo ves utrujen in nejevoljen, boš prej ali slej zbolel. Otroci danes premalo uživajo v nogometu. Nanj preveč gledajo z materialne plati, kar ni prav. Material je le posledica tvojega odnosa do določene stvari.

Se vam zdi, da mnogo mladih prehitro odhaja v tujino, ki jih prepogosto hitro posrka vase? Seveda, tujina je velika past. Moj sin (Erik Gliha, ki igra za prvoligaša Krko, op. a.) bi lahko šel že trikrat v tujino, a ga nisem pustil. Najprej naredi šolo, mojster, potem se bomo pogovarjali, kako naprej. V svetu, v katerem živimo, je papir pomemben. Za nekega Afričana ni, on se bo, če mu ne bo uspelo, vrnil in živel brez papirja.

Druga stvar je boj za preživetje, ki ga naša mladina ne pozna, saj prelepo živi. Medtem ko se Afričani, Južnoafričani in še marsikdo drug vračajo v bedo in bodo naredili vse, da se to ne bi zgodilo, grizli bodo do zadnjega, gre jim za življenje in smrt, naši fantje vedo, da jih ne glede na vse doma čaka ugodje, v katerem živijo kot v vati.

Veliko je stvari, ki so drugačne. Ko sem igral v Izraelu, sem imel v klubu Brazilca, ki je s treningov hodil z res ogromno torbo. Zdelo se mi je sumljivo, zato sem ga enkrat zasledoval in videl, da si je vanjo tlačil izdelke iz klubske trgovine. Vprašal sem ga, kaj dela, pa mi je rekel, da mora prinesti stvari za vse člane družine in prijatelje, ki ga čakajo doma, drugače bodo skuhali ne vem kakšne zvarke in ga začarali. Črna magija, mojster, črna magija! V to je verjel. Tudi s takimi zadevami se morajo drugi ubadati, medtem ko nas doma čakata goveja juha in piščanec.

Mlada reprezentanca, ki jo vodite zdaj, je v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2017 v dobrem položaju. Štiri tekme do konca rednega dela je na drugem mestu in si lahko zagotovi vsaj dodatne kvalifikacije. Ste zadovoljni? Dolgo časa smo potrebovali, da smo jih pripravili za igro na evropski ravni. Med igro v Sloveniji in igro na mednarodnih tekmah je bistvena razlika. Tam so vsi močnejši, višji in hitrejši. Imamo veliko težav po 30 minutah igre, pred tem pa delujemo zelo dobro. Po tem pade zbranost, saj fantje niso vajeni takšnega tempa. Če nisi zbran samo pet od 95 minut, kolikor traja tekma skupaj s sodnikovim podaljškom, je to lahko usodno. Prav to se nam je zgodilo na tekmi proti Italiji v gosteh. Skoraj 90 minut smo igrali brezhibno, a bili na začetku drugega polčasa, ko so fantje malce zaspani prišli iz garderobe, kaznovani, prejeli gol in izgubili z 0:1.

Zanimivo, članska reprezentanca se je že trikrat uvrstila na veliko tekmovanje, mlada še nikoli. Zakaj? Več je dejavnikov, ki vplivajo na to. Eden izmed teh je zagotovo tudi dejstvo, da je mlada reprezentanca vedno v službi članske. Zdaj smo ostali brez Luke Krajnca, fanta, ki je steber obrambe in dodana vrednost te ekipe, saj že tri leta igra na ravni druge in prve italijanske lige, kar ni šala, saj je bil s člani. Poslanstvo mlade reprezentance je, da ustvarja igralce za člansko izbrano vrsto, zato se zaradi tega seveda ne pritožujem, saj sem v službi Nogometne zveze Slovenije.

Si pa pri selekciji ne dovolim, da bi se kdo vmešaval v moj posel. Sam vztrajam predvsem pri tem, da je pomemben kolektiv, saj noben izmed fantov ni tako dober, da bi samo zaradi njega postali svetovni ali evropski prvaki, pa tudi pri tem, da so prijatelji. Vsi morajo biti v službi prijateljstva, ne kolektiva. Ta je posloven način funkcioniranja. Fantom govorim, da če ne bodo prijatelji in ob igranju za mlado reprezentanco ne bodo uživali, tudi v nogometu ne bodo uživali.

Če v nogometu ne bodo uživali in ne bodo v službi prijateljstva, potem ste prišli samo v službo. K meni pa v službo ne bodo prihajali. Živeti morajo drug za drugega, čutiti, da v tej zgodbi uživajo, in posledično bo prišel tudi rezultat. Če ne uživaš v svojem poslu, ne boš uspešen. Ljubezen je največja gonilna sila v življenju, ki te žene naprej. Brez nje nikoli ne boš dal od sebe več, kot zmoreš, le tako pa ti lahko uspe.

Že od nekdaj ste bili brez dlake na jeziku, kar se vam je verjetno kdaj tudi maščevalo. Vam je zaradi tega žal? Maščevalo se mi je in še vedno se mi maščuje, a mi ni žal. Nikoli nisem maral ljudi, ki so eno govorili, drugo pa mislili. Dvojna morala, ki je v današnji družbi močno prisotna, me moti. Dober prijatelj mi je nekoč dejal, da se, če bom govoril resnico, nikoli ne bom zmotil. Mogoče bom imel v določenem trenutku težave, a na dolgi rok bom zmagovalec.

Slovenci tudi radi pozabljamo na stare zasluge. Zdaj, ko je Olimpija spet v vrhu slovenskega nogometa, se vas spomni redkokdo, če sploh. Pa ste bili vi tisti, ki ste leta 2005 v veliki meri poskrbeli, da se je začela pisati nova zgodba, in na pogorišču stare začeli graditi novo Olimpijo. Tako pač je, o tem nihče ne govori in piše, ljudje sploh ne vedo, kaj se je dogajalo. Jaz pred leti še vstopnice za tekme Olimpije nisem dobil, da o tem, da odkar sem odšel, nikoli nisem bil v kombinacijah za kakršnokoli funkcijo pri Olimpiji, niti ne govorim. Se je pa zvrstilo veliko ljudi, ki so dobili priložnost. Nasprotno, celo pisalo se je o tem, da smo pobrali ne vem koliko denarja, in o podobnih nesmislih. Je bilo pa to, kar se je dogajalo, veliko zadovoljstvo. Kdo bi si mislil, da bom kdaj trener Olimpije. To je bil velik privilegij.

Zanimivo je, da smo mi, Janez Pate, Gregor Židan, pokojni Zoran Ubavić in še nekateri, Olimpijo iz brezna vlekli kar dvakrat. Prvič leta 1985, ko je najprej izpadla iz prve v drugo in potem v tretjo jugoslovansko ligo. Zanimivo, leta 1979 smo bili prva generacija mladincev Olimpije, ki po portoroških sklepih tri leta pred tem ni imela mladincev. Bili smo prvi rod mladincev, ki jih je imela Olimpija, in jo potem leta 1985 vlekli iz brezna. Pa še potem leta 2005, ko smo začeli pisati novo zgodbo. Tega nam nihče ne bo mogel vzeti, vprašanje pa je, ali to kdo spoštuje. Resnično spoštuje.

Kako se spominjate leta 2005, ko ste bili sprva kandidat za predsednika v stari Olimpiji, potem pa poskrbeli, da ste skupaj s somišljeniki začeli pisati novo zgodbo? Bilo je res ogromno dela. Spomnim se, da sem bil takim pritiskom od vsega skupaj, da sem enkrat celo klical policijo, ker sem mislil, da so mi ukradli avtomobil, a sem samo pozabil, kje sem ga parkiral. Takrat sva že pred začetkom pol leta delala z Alešem Remihom in urejala nešteto zadev. Vodil sem strokovni del, novačil ljudi, se ukvarjal s tehničnimi zadevami, tekmami in še marsičim. Spomnim se tudi tega, da takrat še nihče ni vedel, za kaj gre. Ko sem prišel k takratnemu predsedniku Maribora Rudiju Turku, za kar se mu resnično zahvaljujem, in ga prosil, da bi igral z Bežigradom, ni vedel, da se v Ljubljani piše nova nogometna zgodba, saj se je v javnosti o njej začelo govoriti šele deset dni pred tem.

Da nisem šel v predsedniško zgodbo, je bilo celo pozitivno, saj se je na koncu izkazalo, da so bili dolgovi preveliki. Vprašanje je, kako bi vse skupaj izpeljalo. Novačili smo ljudi, ki so bili v dvomih, ali bi se nam pridružili. To so bili ljudje, stari 37, 38 let, ki so se morali odločiti, ali bodo igrali v peti ligi, in so se upravičeno bali sramote, ki bi si jo lahko naredili.

Ko je igrala Olimpija, je bilo na tribunah tudi v peti ligi 1.000, 1.500 ljudi. Za nasprotnike in navijače je bila Olimpija seveda velik motiv. Zakaj bi se sramotil za nič, če lahko ležiš doma na kavču? A fantje so vse skupaj lepo sprejeli, pomagali, zmagovali in Olimpiji utrli pot do tja, kjer je danes. Spisali smo lepo zgodbo, ki je trajala vse do takrat, ko se je v njo vmešala politika.

Zakaj ste takrat, ko je bila Olimpija v tretji ligi, odšli? Prišel je Joc Pečečnik, ki je želel štadion in to, da se Olimpija priključi njegovi zgodbi. Bili so tudi politični interesi. Ko sem ugotovil, kam vse skupaj pelje, sem se umaknil, saj sem videl, da bi bil lahko hitro kriv za marsikaj. Nisem želel biti tisti, ki bo poskrbel, da se bo Olimpija podrejala nekomu drugemu. Olimpija mora biti vedno Olimpija. Nisem se strinjal z idejami, ki so jih imeli takrat nekateri. Plačal sem davek, ki sem ga bil pripravljen plačati, in odšel.

Kako mislite, da bi se končala zgodba, če bi se odločili drugače? Lahko samo predvidevam, a čas je pokazal, v kakšno zgodbo je šel kdo.

Kako ste gledali nadaljevanje poti Olimpije? To, kar se je zgodilo leta 2009 v Kranju (bojkot tekme s Triglavom v predzadnjem krogu drugoligaškega tekmovanja, op. p.), fantom, žal, ni v čast. Trdno sem prepričan, da se kaj takega, če bi bil jaz tam, ne bi zgodilo. Vpletenih je bilo nekaj zasebnih interesov, dogajalo se je marsikaj, a sebe nikoli ne smeš postaviti pred klub. Olimpija je institucija. Dobro, saj jim ni bilo treba igrati, a še vedno bi lahko na igrišče postavili mladince. To, kar se je zgodilo takrat, je bilo žalostno.

Fantom sem tudi povedal, da so ravnali nespametno. Ljudje so jih očrnili, potem ko so zastonj igrali po petih, četrtih, tretjih ligah in se pri 38 letih klatili po zelenicah po vsej Sloveniji, namesto da bi bili doma z družinami. Preveč truda so vsi skupaj vložili, da bi se zgodba potem končala na tak način.

Pomembno vlogo pri vzponu Olimpije so imeli tudi navijači. Seveda, to so bili stari borci, ki so se spustili na to raven, da so nekaj časa navijali za Bežigrad, ne za Olimpijo. Vsi mi smo v službi profesionalizma in se selimo vsepovsod, a le navijači so vedno v enem in istem klubu. To je treba spoštovati. To, da smo se dogovorili, da bodo navijali od samega začetka za klub, ki se je takrat imenoval Bežigrad, je bil velik plus. Očitno so bili navijači malce vizionarski in so vedeli, da lahko iz tega kluba nastane to, kar so si želeli. Brez njih bi bila zgodba prazna. Lahko bi bila uspešna, a bi bila brez duše.

Prejšnje vodstvo Olimpije s predsednikom Izetom Rastoderjem na čelu podpore navijačev ni imelo. Zakaj? Ne vem, ljudje govorijo marsikaj, a težko povem kaj pametnega. Vidim pa, da je zdaj spet tako, kot mora biti. To, da je novi predsednik Milan Mandarić takoj poudaril, da so navijači pomemben del kluba, je dobrodošlo. Brez navijačev kluba ne moreš peljati naprej.

Prejšnja zgodba ni bila podkrepljena s stroko. Mi živimo v svetu, v katerem je stroka na drugem mestu. Izet je stvari dobro vodil, a pri stroki je zadeva škripala. Zdaj je prišel Ranko Stojić, ki je ne glede na vse nogometni človek. Ve, kaj dela, in Olimpija je, kjer je. Tudi stroka dobro dela, igralci so posledično boljši, prišli so rezultati in liga je kar naenkrat veliko bolj zanimiva, kot je bila.

So navijači dobili Olimpijo, kakršne so si želeli? Vsekakor. Pa sploh ni pomembno, ali si prvi ali drugi. Bistvo je, da si konkurenčen in da delaš dobro. To znajo ljudje ceniti. Zadnjič sem bil na tekmi med Olimpijo in Domžalami. Moram reči, da me je občinstvo navdušilo. Pri rezultatu 0:0 je vzhodna tribuna, torej tista, na kateri so navadni ljudje, ki si želijo le dobrega nogometa, začela skandirati Olimpiji. To je tisto, kar je pomembno. Da ljudje kljub slabšemu rezultatu začutijo klub in ga spodbujajo. Pomembno je, da nogometaši vseskozi dajejo vse od sebe in pustijo srce na igrišču.

A obisk Stožic je kljub vsemu relativno majhen. Ljudi je treba prisiliti, da prihajajo. Treba je poskrbeti za kulturo obiskovanja nogometnih tekem. Da bo navaden človek, ki si želi dobrega nogometa, prišel s svojim otrokom in bosta skupaj uživala. Čez leta bo ta otrok s svojo družino, ki si jo bo ustvaril, počel enako in čez čas bomo morda tudi v Sloveniji doživeli podobno, kot zdaj spremljamo v Angliji, Italiji, Nemčiji …

Škoda je le, ker smo v zadnjih desetih letih na tem področju veliko izgubili. Ogromno gledalcev smo imeli že v peti ligi. Na naši prvi tekmi, čeprav je takrat ves teden padal dež, tudi na dan tekme, smo imeli tisoč gledalcev. Če bi to zgodbo pravilno peljali naprej, bi bilo samo še boljše, a žal nismo. Zdaj spet začenjamo z ničle.

Bo Olimpija prvak? To bi bila velika osvežitev za slovenski nogomet. Spravilo bi ga na višjo raven, vse skupaj bi bilo zanimiveje. Če bi imeli v drugem delu sezone dve tekmi med Olimpijo in Mariborom, med katerima bi bila minimalna razlika, bi bilo zelo zanimivo. Govorilo bi se o nogometu, vseskozi bi bil prisoten. To bi bilo dobro in upam, da se bo to zgodilo.

Pa liga prvakov. Jo bo Ljubljana kdaj dočakala? Za kaj takega potrebuješ dobro strokovno delo brez napak, imeti pa moraš tudi nekaj sreče. Maribor je tipičen primer iz prakse, kako doseči takšen rezultat.