Edina vijolica, ki je prezimila v Evropi

Ko smo se pogovarjali v njegovi pisarni v Fazaneriji, smo nad majico opazili obesek v podobi sidra. Priznal je, da je povezan z Dalmacijo, od koder se je njegov oče pred davnimi desetletji odpravil na Štajersko. Kupila mu ga je žena, pred šestimi leti, ko se je prvič podal na samostojno trenersko pot. Takrat je menil, da je po marljivih letih nabiranja izkušenj ob Pavlu Pinniju in Darku Milaniču napočil čas, da se vživi v vlogo prvega trenerja. Odšel je v Muro, navdušil, klubu priigral Evropo, nato pa ga zaradi nezadržnih razmer zapustil. Odšel je v Gradec, kjer znova ni bil deležen finančnega blagostanja. GAK je propadel, Šimundža se je na kratko vrnil v Mursko Soboto, rešil Muro pred izpadom, se za kratek čas ustavil še v Kidričevem, rojstnem kraju svoje matere, nato pa je prejel klic Zlatka Zahovića.

V trenerski karieri se je zgodil ogromen zasuk. Maribor je pod njegovim vodstvom zlahka zadržal vlogo najboljšega slovenskega kluba, v Evropi pa se mu je posrečil dvojni čudež. Preboj v izločilni del evropske lige, nato še skupinski del lige prvakov! Pravljica je izpuhtela v prazno, ko se je leta 2015 spotaknil v Evropi na prvi stopnički. Udarec je bil velik, a športni direktor ni sprejel njegovega odstopa. Sledilo je zmagoslavje Pušnikove Olimpije v Ljudskem vrtu, ki je zabolelo vse, ki v srcu nosijo vijoličasto barvo. Napočil je čas za odhod in kar dveletni premor. Vse do pred kratkim, ko je zavihal rokave in se vrnil v trenerski posel. Izbral je Muro. Nikakor ne po naključju! Pri 45 letih je prepričan, da njegovi največji podvigi šele prihajajo …

Mariborčan ne bo prvič vodil črno-belih iz Murske Sobote. To je že njegovo tretje različno časovno obdobje. Foto: Matjaž Vertuš

Zakaj ste bili tako dolgo odsotni na nogometni sceni? Nazadnje ste vodili Maribor, z njim spisali eno od najbolj plodnih obdobij, nato dve leti počivali, zdaj pa se vračate na sceno kot trener drugoligaške Mure.
Želel sem oditi v tujino in napredovati, a so se stvari razvile v neželeno smer. Prejel sem pet ponudb. Nekatere so bile iz vzhodnih, nekatere iz zahodnih evropskih držav. Bila je tudi ena iz ZAE. Nato so se v teh klubih odločali med menoj in drugimi trenerji. Takrat sem videl, kako majhni smo Slovenci na nogometnem zemljevidu. Niso se odločili za Slovenca. A tako je življenje nas trenerjev. Nikoli nisem zaradi tega stokal ali česa obžaloval.

Zakaj pa ste s trenerskim delom počivali vse do letos?
Ker ni bilo prave ambiciozne ponudbe, ki bi prišla iz slovenskega okolja. Prvo sem prejel šele od Mure.

• Druga liga, 1. krog

Čeprav spada 1. SNL med evropske lige, kjer prihaja najpogosteje do menjav trenerjev, ni bilo po letu 2015 za vas nobene prave ponudbe?
Ne skrivam, da sem bil v stiku z nekaj prvoligaši, a me niso pritegnili projekti. Pod ambiciozen klub štejem tistega, ki želi napredovati. Tisti, ki se zadovoljijo s povprečjem in stagnirajo, niso zame. Prejel sem tri, štiri prvoligaške ponudbe, a se ni izšlo.

Nočem pa delati le zaradi dela. To je nesmiselno. Moraš biti motiviran, iskati želje in napredek. V Murski Soboti sem to v tem obdobju začutil. Zato tega koraka nikakor ne obžalujem. Sila me vleče naprej, energijo prenašam na svoje igralce.

Kot nekdanji nogometaš in trener Maribora noče niti slišati o tem, da bi kdaj prevzel vodenje Olimpije. Foto: Vid Ponikvar Ste od omenjenih prvoligaških ponudb prejeli tudi klic predsednika Olimpije Milana Mandarića?
Ne, ne.

Pa bi sprejeli ponudbo Olimpije, če bi se pojavila?
Mislim, da na to vprašanje ni treba odgovarjati. Preprosto, v svoji nogometni karieri sem bil preveč povezan z Mariborom, tako da etično to ne bi bilo primerno. O tem sploh nisem razmišljal. Nikoli.

Torej ne bi vodili Olimpije?
Nikoli. NK Maribor je močno zaznamoval mojo športno kariero. Igralsko in trenersko. Tega ne morem spregledati, zlasti zaradi rivalstva z Olimpijo. Pa poglejmo na primer z druge strani. Kako bi Cime (Sebastjan Cimirotić, op. p.), s katerim sva dobra prijatelja, lahko prišel v Maribor? Dajte, razložite mi.

Ko je bil v igri za prestop kot igralec, je bila to bolj ali manj senzacionalna medijska igra Zlatka Zahovića.
Pa dobro. Ampak kako bi prišel v Maribor? Ali pa Milenko Ačimović?

Aleš Čeh je proti koncu kariere oblekel dres Maribora.
To je druga zadeva. On je prišel iz Avstrije. Gregor Židan je prišel iz Dinama, Kliton Bozgo je prišel iz Maribora v Olimpijo, nato pa se vrnil v Maribor, a je pred tem prišel na Štajersko iz zagrebške Dubrave. To niso zgodbe, v katerih bi bil neposredno vpleten. Zato ne bi mogel trenirati Olimpije.

Zlatko Zahović, Ante Šimundža in Darko Milanič so pri Mariboru sodelovali tri leta in pol, nato pa je nekdanji reprezentančni napadalec zapustil Ljudski vrt in se odpravil v Fazanerijo. Foto: Vid Ponikvar

Pred desetimi leti je Zlatko Zahović postal športni direktor NK Maribor, Darko Milanič pa nedolgo zatem trener. Tudi vi ste bili dolgo del njune zgodbe. Onadva v primerjavi z vami nista nikoli igrala za Maribor. Ste zaradi tega drugače doživljali poslanstvo trenerja Maribora?
Res je, da nista igrala za Maribor, a je delo, ki ga opravljata, zagotovo takšno, da potrjuje njuno pripadnost kluba. Nekdo pač ima srečo, da igra za Maribor, nekdo pa ne.

Ko sem postal pomočnik Darku, sem se z Zlatkom hitro dogovoril. Z veseljem sem sprejel ponudbo. Že na začetku smo se domenili o cilju. Dogovorjeno je bilo, da bi se rad nekaj let razvijal kot pomočnik trenerja, nato pa bi, če bi dobil kako ponudbo, postal prvi trener. Zlatko je to sprejel. Ko je leta 2011 prišla ponudba Mure, se je to zgodilo.

Ko ste v Mariboru nekaj let pozneje postali prvi trener, je sledil vrhunec vaše kariere.
Trenutne kariere.

Trenutne kariere, se opravičujem.
Ponosen sem na opravljene dosežke z Mariborom. V dveh letih, kolikor sem bil trener, smo postali dvakrat prvak, prišli v ligo prvakov, v ligi Europa pa celo v izločilni del. Na to smo ponosni vsi, ki smo sodelovali z ekipo. To obdobje je v zgodovino Maribora zapisano z zlatimi črkami. Te izkušnje mi bodo v karieri zelo pomagale. Bilo je tudi zelo naporno obdobje, a si to štejem le v čast.

Nahvalil je pogoje, ki pričakajo trenerja v Ljudskem vrtu. Ob njih lahko pozabiš na vse drugo, kar ni vezano na vodenje ekipe. Foto: Matjaž Vertuš

S kakšnimi pritiski se sploh srečuješ, ko si trener Maribora?
Ustroj kluba ti ogromno pomaga, ker ti ni treba razmišljati o ničemer drugem kot o samem delu, za katerega si pripeljan ali plačan. Vse deluje na tako visoki ravni, da se marsikateri evropski klub srednjega razreda, pa čeprav ima višji proračun, ne more kosati z Mariborom. Vse je izpeljano do potankosti.

To se ni zgodilo od danes na jutri, ampak se je gradilo leta. Temelji so se postavljali že od začetka osamosvojitve Slovenije, resda z manjšimi padci in potem vzponi. Vsak je dal svoj delček. To je velika prednost, da je Maribor vsako leto z vsemi težavami, ki so se mu zgodile, rasel. Vedno bolj se je razširjal, bolje deloval.

Stvar, ki je v Mariboru odlična, je ta, da klub zelo pomaga trenerju. Obstajajo veliki pritiski javnosti, sponzorjev, ljudi. A tudi jaz kot trener dajem pritisk in ga želim prenesti na igralce. To je le privilegij. Če tukaj najdeš neko stvar, ki te žene naprej, je stvar potrebna.

Kakšno bi bilo tekmovanje, če se želiš zadovoljiti z vstopom v finale? Ne, Maribor ga želi zmagati. Da se zadovoljiš z vstopom v skupinski del. Ne, Maribor želi napredovati. To smo vedno poudarjati, ne glede na tekmeca ali kakovost igralcev, proti katerim igraš. To je bilo v Mariboru vedno na visoki ravni.

Ste vodili moštvo pod vplivom Zlatka Zahovića ali samostojno?
S tem pa res nisem nikoli imel težav. Zahović ni v dveh letih niti enkrat prišel v pisarno in dejal, da bi moral kdo igrati. Niti enkrat.

Povem vam jasno in iskreno, brez zadržkov. Kdo vodi treninge? Trener. Kdo postavlja igralce? Trener. Športni direktor lahko samo svetuje in pomaga. Tako smo imeli le debate po tekmah, analize. Zbrali smo se trener, športni direktor, ki ima veliko izkušenj, pomočnik trenerja, njegov pomočnik. Debate so konstruktivne. Z njimi smo rastli.

Sodelovala sta že v izbrani vrsti, nato pa še v Mariboru. Foto: Vid Ponikvar Kako pa sta izbirala igralce?
Če se v razmišljanju ujameš, potem se lahko najde igralec. Je pa tako, da Maribor iz svojih finančnih okvirjev ne gre. Podobna zgodba je tukaj v Muri. Ko smo sestavljali želje, ki smo jih imeli in iskali, z igralci,  ki so zahtevali več, nismo sklenili sodelovanja. Maribor je dosegel raven. Vsako leto lahko ponudi toliko, več ne gre. To je zgodba, ki jo moraš kot trener sprejeti.

Tudi Zahović bi si želel, pa zdaj karikiram, v Mariboru Cristiana Ronalda, najboljšega na svetu. Če pogledamo Rijeko, si lahko privošči reprezentanta tujih držav. Budžet je toliko večji. Maribor si tega ne more privoščiti. Maribor gradi in proda, to je filozofija kluba. Je pa iz igralcev, iz katerih marsikdo misli, da ne bo nič, naredil kvaliteto. Primer je Josip Iličić, največji eksponat, pa Siniša Anđelković, Armin Bačinović.

Ogromno igralcev je prišlo kot nekakšen ''odpadek'' ali neperspektivni mladinci. Tudi Martin Milec je tako prišel in tako dalje. Tako deluje Maribor.

Kot trenerju Maribora vam je šlo odlično do poraza z Astano. Do prelomnice, ki se je počasi končala z odhodom. Zakaj se je zgodila?
V procesu treninga, če se pogovarjamo o strokovnosti, nismo ničesar spremenili. Dodali smo le izkušnje iz lige Europa in lige prvakov. A proti Astani, ki je imela takrat v nogah že 18 tekem, domače tekme pa igrala na umetni travi …

Poglejte, kaj se je letos zgodilo Olimpiji. Finska Vaasa je slabša od Astane, a je odigrala že 15 tekem na Finskem, Olimpija pa izpadla. Preprosto ne gre. Ko se je nato Astana prebila v skupinski del lige prvakov, se je pokazalo, da smo v tistem trenutku dobili najtežjega možnega tekmeca.

Ni bilo nobenega podcenjevanja?
Nikakor. V Mariboru so igralci na dovolj profesionalni ravni, da si tega ne privoščijo. Vsak, ki razmišlja drugače, je moral najti drugo pot. Vsak.

Z vijoliicami je kot prvi trener osvojil dva naslova državnega prvaka. Foto: Marjan Kelner / Sportida

Kot Dalibor Volaš in Aleš Mejač, ki so ju pred povratno tekmo v Astani odstranili iz prve ekipe?
Nimam česa skrivati. O stvareh, ki so se zgodile, sem odločal sam. Če Dalibor Volaš, ki je bil pred tem v spomladanskem delu v odlični formi, na tekmi proti Astani preteče tri kilometre manj od Tavaresa, je to potem velika težava. Kljub opozorilom in tehtanjem. Igraš z igralcem manj.

Aleš Mejač je pustil pečat v klubu, ampak da je samoumevno, da ga glede na leta, ki jih je preživel v klubu, čaka mesto v enajsterici, to pa ne. Zame je zgodovina nepomembna. Pa ni bil osamljen primer. Vsak igralec, ki se počuti samoumevnega, govorim o Realu ali Manchestru, ima težavo. Klub ima težavo, če ga pravočasno ne umakneš.

Pa Matic Črnic in Goran Cvijanović?
Največja težava je, če je samoumevnost tista, ki te vodi. To je težava. V tistem trenutku je bila podpora kluba na moji strani. Vsi, od Zahovića do Pavlina, so videli isto.

Proti njima nimam nič. S človeške plati to nima nobene vloge, s profesionalne plati pa. Lahko ju vedno brez težav pogledam v oči. Če bi gledali sentimentalno, bi v Mariboru omogočil igranje vsem 25 kandidatov. Sem bil pa tisti, ki je sprejemal odločitve. In za njih odgovarjal. Če čutim, da so to stvari, ki lahko motijo del ekipe, se odločim za takšne poteze.

Zlatku Zahoviću je po ekspresnem izpadu iz Evrope proti Astani ponudil odstop, ki pa ga športni direktor Maribora ni sprejel. Foto: Vid Ponikvar Ko ste po porazu v Astani izpadli iz Evrope, ste ponudili svoj odstop.
Res je, a ga športni direktor ni sprejel. Šlo je na bolje. Spomnim se, da smo nato zmagali proti Domžalam z 1:0, takrat, ko se je poškodoval Rajčević. Bili smo utrujeni, a smo odigrali odlično. Spet sem začutil nekakšno energijo, potem pa se je zgodil poraz z Olimpijo. Bila je boljša.

Začutil sem, da ni energije, ki jo lahko dam igralcem. Da jih ne morem vrniti na staro pot. Zato sem se zavestno umaknil. Tega pozneje nisem obžaloval. Vse drugo bi bilo mučenje.

Po vašem odhodu so se nadaljevale turbulence v mariborskem klubu, ki je po dolgih letih ostal brez državnega naslova.
Se zgodi. Če gledamo zgodovino uspešnih podjetij ali klubov, se vedno dogajajo padci. Največja kakovost je, ko zna kdo padec čim hitreje ublažiti. To je Mariboru uspelo v enem letu.

Je bil s tem, ko ste se po dveh letih premora vrnili, a prevzeli drugoligaški slovenski klub, oškodovan vaš trenerski rating v tujini? Bi to lahko vplivalo na nadaljnje ponudbe?
S tem se sploh ne obremenjujem, niti na to ne gledam na tak način. Ne moremo se primerjati z Nemčijo, tam se trenerji pogosto selijo iz druge lige v prvo in obratno. Menjavajo se. Če bi tako gledal na stvari, potem sploh ne bi sprejel ponudbe Mure. Če bi iskal le ponudbo iz 1. SNL. A se seveda poraja vprašanje, kako dolgo bi sploh čakal.

Šimundža vneto pripravlja izbrance na začetek drugoligaške sezone, v kateri bodo s pomočjo zvestih igralcev lovili čim višje mesto. Foto: Matjaž Vertuš

Druga liga velja za drugorazredno tekmovanje.
Če ga ne populariziraš, je res slabo (smeh). V vsakem primeru dobi največ na veljavnosti prva liga.

V tem tekmovanju se je med najboljšimi večkrat znašel Roltek Dob, a nato vedno znova zavrnil sodelovanje v 1. SNL. Zaradi njega so se začela postavljati vprašanja, za kaj se sploh tekmuje v drugi ligi.
Lahko komentiram stvari, ki jih poznam. Stvari pri Dobu ne poznam. Res je, večkrat so zavrnili, a to težko komentiram, ker ne poznam razlogov. Drugo ligo vseeno doživljam kot tekmovanje, ki je zanimivo. Zlasti za ambiciozne klube. Mi želimo iti v prvo ligo.

Druga liga je v ekspanziji, rasti. Veliko novost, udeleženost 16 klubov, so vsi, govorim od navijačev pa do nogometašev, označili za zanimivo stvar. Druga liga je zame pomembno tekmovanje, kjer se lahko tudi mlajši igralci razvijajo, pripravljajo na članski nogomet. Tako kot sta 3. in 4. liga pomembni ligi, kjer dobijo priložnost tisti igralci, ki ne dosegajo najvišje ravni, a ostajajo v nogometu. To je zelo pomembno.

Bo širitev z 10 na 16 klubov zadetek v polno?
Prišlo je veliko klubov, ki so bili nekoč že prvoligaši, a nato zaradi takšnih in drugačnih okoliščin nazadovali v drugo in tretjo ligo. Kar se tiče tekmovalnega naboja, bo zanimivo. Muro zanima le prvo mesto. Želimo napredovati.

Mura je pokazala ambicije že s tem, da vas je pridobila na svojo stran.
Bili so zelo vztrajni. Z veliko ambicioznostjo in željo so mi predstavili projekt, ki se mi je zdel zelo zanimiv. Po premisleku in nekaj razgovorih z vodstvom kluba sem se odločil za to pot. Verjamem, da bo uspešna.

V Murski Soboti sem se afirmiral na prvoligaški trenerski sceni. Športni spomini so vrhunski. Naredili smo vrhunske rezultate, a od tega se ne živi. To je že preteklost. Je pa to hkrati pokazatelj, da je to mesto z ambicioznim projektom in dobrimi rezultati magnet za gledalce. Marsikateri prvoligaš si želi imeti toliko podpornikov za sabo.

V Prekmurju deluje trener, ki ima bogate izkušnje z vodenjem kluba v evropskih tekmovanjih. Foto: Vid Ponikvar So se navijači kaj zasitili nogometnega dogajanja ob vseh turbulentnih dogodkih Mure 05?
Ko sem prvič zapustil Muro zaradi neprimernih ali nevzdržnih razmer v delovanju kluba, nisem začutil potrebne energije. Sem pa ostal v stiku s fanti, s katerimi smo skupaj delovali. Vsi so zelo žalostni, da se je tako zgodilo, a glede na prve vtise, ko sem se vrnil, ljubezen do kluba še vedno ostaja. To je zelo pozitivno, saj je Mura eden izmed klubov, ki je po številu navijačev v samem vrhu slovenskega nogometa. Pa tudi po številu podpornikov in simpatizerjev zunaj Murske Sobote.

Koliko navijači Mure pogrešajo prvo ligo? Boste zaradi tega izpostavljeni pritisku?
Upam, da bo pritisk, saj te dela boljšega. To je privilegij, če lahko prideš na štadion, kjer te gleda dva, tri, štiri ali pet tisoč ljudi. Da se navijači v velikem številu odpravijo na daljša potovanja, ko jih pride 400 do 500. To je privilegij in odgovornost do navijačev, vseh nas, da se jim oddolžimo z dobrimi igrami, borbenostjo in pripadnostjo do kluba.

Če bi leta 2012 ostali za krmilom Mure, bi lahko z njo doživeli marsikaj lepega v Evropi, kjer se je nepričakovano uvrstila v play-off evropske lige.
Se strinjam. A bi bilo to z moje strani vseeno preveliko mučenje. Nisem imel več energije, po 11 mesecih takšnih in drugačnih kolobocij sem izpuhtel. Športni motiv je bil vedno prisoten, da pa greš v Evropo s tako neambicioznim vodstvom, je bilo zelo stresno. Nisem več čutil energije. Igralcem sem povedal, da ne bi bil pravi, zato sem se rajši umaknil.

Sodišča, malverzacije, tujci, izguba licence, finančne težave … Je minilo obdobje, ko se je o Muri bolj kot na športnih pisalo na straneh črne kronike?
Mene zanima le športni del. Sem glavni trener, odgovarjam za rezultate in ekipo. V druga področja se ne želim vpletati. Zdajšnja garnitura ljudi v klubu je popolnoma druga kot tista prej. Ljudje, ki so mi predstavili vizijo, so s srcem tukaj. Čutim zelo pozitivno energijo. Kljub vsem stvarem iz preteklosti, ki so se dogajale, nas na treningih spremlja kar nekaj gledalcev. Spremljajo nas tudi, ko treniramo v bližnjih vaseh. Imamo evforijo in energijo.

Ste kot Mariborčan takoj začutili prekmursko dušo?
Saj smo Prekmurci in Štajerci značajsko kar povezani. Hitro se najdemo. Ko je prišlo nekaj Prekmurcev v Maribor, smo se res hitro povezali.

Niste pa le Štajerec, ampak se po očetovi strani v vas pretaka tudi dalmatinska kri. Nekaj časa, ko ste bili uspešen trener Maribora, ste bili tudi v igri za trenerja Hajduka.
To je bilo veliko priznanje. Z menoj so vzpostavili stik dva do tri kroge pred koncem prvenstva. Bil sem trener Maribora in sploh nisem razmišljal o čem drugem. Razen če bi prišla ponudba, ki bi zadovoljila oba kluba. Potem bi bil storjen korak več, a je bilo to v tistem trenutku neizvedljivo.

Ima dva sinova. Luka in Jure nosita imena po njihovih dedkih. Foto: Vid Ponikvar

Niste edini, ki povezujete Maribor z Dalmacijo. To je počel tudi Stipe Balajić, zdajšnji trener Krškega.
Stipe je vedno dejal, da sta si Hajduk in Maribor zelo podobna. Da je podoben način izkazovanja ljubezni do kluba, da so si podobni navijači. To je res. Pripadnost ljudi do NK Maribor je kljub temu, da so včasih nezadovoljni, velika. To izkazuje obiskanost tekem. Zlasti v poletnih mesecih, ko je v ospredju Evropa.

Ste bili kdaj v precepu, da bi kot sin Dalmatinca zastopali hrvaške barve? Je oče kdaj izrazil takšno željo?
Ne. Takrat so bili drugačni časi. Starši niso bili toliko vpleteni v športno življenje. Bili smo samorastniki, izkušeni trenerji, ki so prišli v Slovenijo po razpadu Jugoslavije, pa so nam izklesali pot. Prek slovenske reprezentance smo rasli. Bili so drugačni časi glede razmišljanja samih staršev, kot so danes.

Ste bili kot otrok kdaj označeni za južnjaka oziroma bi vas kdo raje doživljal kot Antona, ne pa Anteja?
Ne, nikoli nisem tega občutil. Nisem imel prav nikakršnih težav, kar se tiče nacionalnosti. Vseeno smo bili otroci Jugoslavije, v njej sem živel 20 let. Takrat, niti pozneje ni bilo nikakršnih težav.

Oče je rojeni Splitčan?
Prihaja z obrobja Splita. Zapustil ga je še mlad, a je v srcu vedno ostal Dalmatinec.

Ko je izgubil, je ponudil odstop, ki pa ga je športni direktor Zlatko Zahović zavrnil. Foto: Vid Ponikvar Ste pred tedni spremljali grozljivi požar v okolici Splita?
Sem. Sorodniki so nam sproti javljali, kaj se dogaja. Hvala bogu, da ni bilo nobene panike, saj živijo na drugem delu mesta, ne pa tam, kjer je divjal požar. To so bili res grozni dnevi. Me je pa zelo razveselila pripadnost ljudi, ki so želeli takoj pomagati. To je zelo pomembna vrednota.

Ko ste pri sorodnikih na Hrvaškem, se kaj naposlušate zgodb o Matjažu Keku?
Zgodbe so (smeh), čeprav je v Splitu, srcu Dalmacije, Hajduk tisti, o katerem se govori. Je pa čutiti veliko spoštovanje do rezultatov, ki jih dela Matjaž Kek. To se čuti na vsakem koraku. So pa vseeno preveč ponosni, da bi debatirali o Rijeki.

Kar se tiče Matjaža, lahko povem, da pušča velik pečat slovenske stroke na hrvaški sceni. Že štiri leta je na klopi Rijeke. To je dokaz trdega dela, študioznosti, pripadnosti. Lahko mu le čestitam.

Z njim ste nogometno rasli kar nekaj let.
Res je. Bila sva soigralca, nato je bil pomočnik trenerja, na koncu pa še moj trener. Zdaj sva službena kolega.

Vam ni nikoli predlagal, da bi z njim sodelovali na Hrvaškem? Denimo kot pomočnik?
Ne. Sva pa v stalni navezi. Skušava se ujeti glede opazovanja treningov. Izmenjujeva mnenja, kar lahko vsakega od naju naredi še boljšega.

Muro vodite že v tretjem različnem časovnem obdobju. Mar to pomeni, da boste še kdaj sedli na vroči stolček Maribora?
To je pa zelo posplošeno vprašanje. Nikoli si nisem zapiral vrat v klubih, o tem, kar bo življenje prineslo, pa je težko kaj povedati. Imam svoj klub. Zdaj delam v velikem klubu v Sloveniji. Delam z dobrimi igralci in ljudmi. Razmišljam le o tem.